Rasim, France in Sašo

Moji trije očetje, 2. del

»Za božič se je Rasim, na poti v svoje rodne kraje, kjer je imel družino, ustavil tudi v naši ulici. Mami in Sašo sta nekam šla, bila sem sama doma. Ko sem mu odprla vrata, sem za trenutek onemela,« se spominja sogovornica.

Potem pa Biserka nadaljuje: »Počutila sem se, kot bi se zagledala v lastno podobo v ogledalu, tako sva si bila podobna. Na srečo sem vedela, kdo je. Pogovorila sva se le s pomočjo kretenj, ker žal nisem znala niti besedice nemško, kaj šele albansko. Ponovno se je vrnil čez kakšne pol ure. S seboj je pripeljal moškega, ki je že trideset let živel v Sloveniji. Z njegovo pomočjo sva se začela sporazumevati. Povedal mi je, kje živi, kaj dela, pokazal mi je fotografije svoje družine. Eni od njegovih hčerk sem bila zelo podobna. Žal mu je bilo, da sta se z mami zgrešila, ker bi jo po 18 letih rad ponovno videl. Kazalo je, da jo je ohranil v lepem spominu. Ob odhodu mi je stisnil v roke tristo nemških mark ter prelep pulover iz moherja. Podala sva si tudi roke. Bilo je prav trapasto si zreti v oči z moškim, ki naj bi bil moj oče, do njega pa nisem čutila čisto nič.

Študij na zagrebški fakulteti mi ni šel najbolje, tudi hrvaščina mi ni šla v ušesa. A sem se nekako prebila do diplome. Resnih fantov nisem imela, enega ali morda dva. Mićo je bil bolj kot ne prijatelj, saj mi je veliko pomagal pri študijskih nalogah. Bolj sem ga izkoriščala, kot pa da bi ga imela rada.

Sem pa imela več mimobežnih priložnosti za seks. Ker pa vedno ne gre vse gladko, se je moralo seveda zatakniti. Najprej sem zanosila z nekim odvetnikom. Seveda ni hotel slišati za moje težave. Naredila sem splav.

Naslednjič sem zanosila na začetku četrtega letnika. Menda mu je počil kondom. Koga naj tožim? Proizvajalce? Kaj zdaj?

Stanodajalca, ki sta mi oddajala sobo, sta bila zelo izobražena in malo hecna, niti njuni otroci ju niso obiskovali. O kakšnih obiskih ni bilo govora, zvečer sta zaklepala ob desetih. Kadar sem šla v gledališče ali opero, sem jima morala povedati, da sta mi potem prišla odpret.

Kaj naj storim? Nezakonskega otroka seveda ne bosta sprejela, me bosta obdržala vsaj za časa nosečnosti? Na otrokovega očeta nisem želela niti misliti, saj sem vedela, da bo stisnil rep med noge.

Bilo je približno tako, kot sem pričakovala. Gospa mi je rekla, da izredno ceni mojo poštenost, a otrok v hiši ne bo!

Moram reči, da nikoli nisem tarnala ali se celo smilila sama sebi. Če sem se ob prvi nosečnosti odločila za splav, sem se ob drugi za življenje. Zelo razumsko, brez kakšnih čustvenih pretresov.

Hitro sem si našla drugo sobo. Če si imel takrat denar, so te vsi radi sprejeli pod streho. Denar je sveta vladar! Stanovanje je bilo ogrevano z radiatorji, kar je pomenilo, da mi ni bilo treba skrbeti ne za olje ne za drva. Med nosečnostjo je gospa lepo skrbela zame, peljala me je tudi h ginekologu. Na koncu devetega meseca sem bila precej okorna, komaj sem se premikala. Nekoč je prišla k meni v sobo in mi rekla: 'Še naprej ti bom pomagala po svojih močeh, a bo malo dražje kot do zdaj.' Povedala mi je, koliko me bo stalo. Kar zavrtelo se mi je v glavi. 'Vem, čigava si, in vem, da tvoji mami denarja ne manjka. Slovenci ste bogati, cel Zagreb govori o tem!' je še dodala. In posel je bil sklenjen.

Ko sem rodila, je obvestila mojo mami, da ima vnuka. Na moje veliko začudenje me je konec tedna obiskal le Saško. Povedal mi je, da je novica o vnuku mami spravila ob živce. Zame ni hotela več niti slišati. Za njim me je obiskal še France s prijateljem. Lastnica sobice je le zmajevala z glavo. Še danes sem ji hvaležna, da mi je pomagala, čeprav so moji trije očetje globoko segali v žep za njeno človekoljubje.

V Zagrebu sem ostala tudi po diplomi. Najprej sem se zaposlila v neki odvetniški firmi, a so me zaradi moje 'slovenske hrvaščine' kmalu nagnali. Nekaj časa sem delala na eni od ambasad v Zagrebu, potem pa sem dobila zelo dobro službo v podjetju, kjer so poslovali s Slovenijo. Pripravljala sem pogodbe v obeh jezikih, vodila srečanja, gladila medsebojne spore in podobno. Družila sem se tudi s takratno politično smetano. Morda bom nekoč zapisala anekdote, ki sem jih doživela.

Sin mi je bil v veliko veselje. Ko je bil star štiri leta, se je začel učiti tujih jezikov, angleščine in nemščine. Leta 1986 so tisti, ki so se imeli za svetovljane, že govorili, da v zraku vohajo 'spremembe'.

Leta 1989 je umrl France. Od vseh očetov, ki sem jih imela, mi je bil še najbolj pri srcu. Njegova smrt me je zelo prizadela. Zapustil mi je precej denarja. Njegov prijatelj pa mi je na pogrebu izročil pismo, ki ga je napisal zame. Še danes ga hranim, veliko mi pomeni. Pismo je zelo čustveno, polno ljubezni očima do hčerke.

Kupila sem si svoje stanovanje. Na odprtje sem povabila tudi mamo, a je prišel le Saško. Nekoč mi je omenil, da sem mu še zmeraj zelo všeč, a sem pripombo preslišala. Če je v Zagrebu prenočil, je moral v hotel.

Občasno si privoščim moškega. Več kot pet let sem se družila s poslovnim kolegom, ki je bil po rodu iz Japonske. Na žalost je bilo njegovo pojmovanje vloge ženske v družbi še slabše kot pri nas. Razšla sva se, četudi mi je bilo mesto Sakai v bližini Osake, kjer so živeli njegovi starši, zelo ljubo.

Med vojno je Zagreb doživel več raketnih napadov, ki so prizadeli predvsem civilne cilje, vključno z otroško bolnišnico in Hrvaškim narodnim gledališčem. V bližini slednjega je tudi stavba, v kateri živim. Samo predstavljate si lahko, v kakšnem strahu sva s sinom živela. Kar nekaj prijateljic se je pridružilo feminističnim gibanjem. Politično se še nikoli nisem opredeljevala, čeprav so bili starši in stari starši komunisti. V okolju, kjer sem delala in živela, je beseda komunist postala psovka ...«

(Konec prihodnjič)