DL: Blažka Krašovec in Jakob Preskar - Uganda skozi oči mladih zdravnikov

24.4.2024 | 14:40

Deljenje božičnih daril otrokom iz programa Kasa – otroci z ulice oz. iz sirotišnice

Člani odprave (z leve): Jakob Preskar, Blažka Krašovec, Nina Starešinič, Ana Simončič in Iza Zorc

Pet prijateljev, absolventov medicine na mariborski medicinski fakulteti, med njimi tudi Blažka Krašovec iz Orehovca pri Kostanjevici na Krki in Jakob Preskar iz Krškega, se je oktobra lani za štiri mesece odpravilo na humanitarno-medicinsko odpravo v Ugando. »Pričakovali smo nepričakovano in res je bilo tako – polno zapletov in razpletov, kulturnih šokov, usklajevanj pa tudi plesa in smeha, počasnejšega tempa življenja, novih medicinskih izkušenj in predvsem z veliko hvaležnostjo za vse možnosti, ki jih imamo, ker smo rojeni v Sloveniji,« je vtise strnila 25-letna Blažka.

Z Jakobom sta par že iz srednje šole in čez nekaj mesecev si bosta tudi uradno obljubila večno zvestobo. Na odločitev za študij medicine je, kot sta dejala, vplivalo več dejavnikov. Jakob prihaja iz zdravniške družine, Blažko pa je že od osnovne šole navduševalo človeško telo, medicino pa je izbrala, ker združuje znanost in pomoč sočloveku. Študij sta pred kratkim končala, trenutno oba opravljata obvezno šestmesečno pripravništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto.

OBSEŽNE PRIPRAVE

Blažka in Jakob sta z Nino Starešinič z Vinice, Ano Simončič iz Žalca in Izo Zorc iz Slovenskih Konjic prostovoljno delala v majhnem zdravstvenem centru na otoku Bwama na jezeru Bunyonyi na skrajnem jugozahodu Ugande. Tja se slovenske odprave mladih zdravnikov in študentov medicine pod okriljem Sekcije za tropsko in potovalno medicino Slovenije podajajo že vrsto let.

»Odpravo smo začeli načrtovati junija 2021. Največ časa smo zbirali denar, v zameno za prostovoljne prispevke smo ponujali majice in torbe na stojnicah na fakulteti, v bolnišnicah, na medicinskih kongresih, po župnijah … Podprli so nas tudi števila podjetja in donatorji, organizirali smo koncert. V dobrem letu dni smo zbrali tudi več kot 800 rabljenih očal v različnih optikah po Sloveniji in jih nato podarili Ugandčanom. Očal se vedno najbolj razveselijo, veliko jih je dejalo, da bodo zdaj znova lahko brali Biblijo,« pove Blažka. Dobršen del časa so namenili tudi strokovni pripravi, se dodatno izobraževali o tropskih boleznih in se urili v veščinah, ki jih na fakulteti niso pridobili v zadostni meri za samostojno delo.

UMIVALI IN PRALI V JEZERU

Ob zdravstvenem centru, ki stoji ob jezeru na nadmorski višini dobrih 1.900 metrov in pokriva okoli 20.000 prebivalcev, je bila tudi njihova hiška. Kanalizacije seveda ni, tudi pitne vode, kot jo poznamo mi, ne, elektriko, ki je zadostovala, da so si napolnili telefone in za nekaj luči, pa je zagotavljalo nekaj sončnih celic na strehi. »Iz pipe med deževno dobo teče deževnica in med sušno voda iz jezera, stranišče pa je bilo v majhni lopi z luknjo v tleh. Ves čas odprave smo se kopali in umivali v jezeru, v njem smo tudi prali svoja oblačila. Enkrat na teden smo se s čolnom zapeljali v mesto, kjer smo poleg zdravil, diagnostičnih testov, razkužil, rokavic, mask, oblog za rane kupovali tudi svojo hrano in ustekleničeno vodo za pitje. Ambulante in porodnišnico smo opremili z nekaj kosi novega pohištva in naprav, namestili smo tudi tri gasilne aparate,« pove 26-letni Jakob.

Oskrba rane v ambulanti

Blažka in Jakob na eni od krajših odprav

Na otoku Bwama sicer ni stalnih prebivalcev. Vsi bolniki so vsako jutro s čolni prišli s sosednjih otokov ali iz vasi ob robu jezera. Živijo zelo skromno in preprosto. »Njihova prehrana je beljakovinsko in vitaminsko pomanjkljiva, kar se kaže v velikem številu podhranjenih otrok, ki smo jih srečevali v ambulanti. V večini uživajo po en večji obrok na dan. Jedo predvsem polento iz bele koruze, krompir, riž, fižol, banane in zelje, meso je na meniju enkrat ali dvakrat na leto. Ljudje iz vasi večinoma delajo na polju, nekateri v kamnolomu za približno evro na dan,« opiše Jakob. Tako so si tudi sami prilagodili prehrano predvsem zaradi težko dostopnega neoporečnega mesa. Veliko je bilo zelenjave in sadja, za beljakovine pa so poskrbeli z uživanjem jajc in stročnic. Sami na srečo niso imeli hujših zdravstvenih težav, pričakovano pa je vsak vsaj enkrat dobil prebavne motnje ali drisko.

LJUDJE SO JIM ZAUPALI

»Ljudje so nam zelo zaupali, saj je razširjeno prepričanje, da imamo belci ‘čaroben dotik’,« poudari Jakob. Veliko ljudi je v ambulanto prišlo s podobnimi težavami kot v Sloveniji – bolečine v križu, okužbe sečil, povišan krvni tlak in podobno, obiskali pa so jih tudi z boleznimi, ki jih pri nas zelo redko srečamo, denimo HIV, sifilis, napredovane kožne okužbe, malarija, podhranjenost. Ob tem se spomni na nekaj mesecev starega podhranjenega dečka, ki mu je umrla mama. »Začeli smo mu kupovati mlečne formule, ki so za tamkajšnje prebivalce nedostopno drage. Ob pomoči babice smo dosegli, da je po dveh mesecih pridobil zdravo telesno težo in zdaj normalno raste.« Ljudje zaradi težkih razmer in dostopnosti redko obiščejo zdravnika, ko so prišli k njim, pa je bolezen dostikrat že napredovala. Tudi nosečnice zelo redko obiščejo ginekologa in kljub trudu zdravstvenih delavcev, da bi to spremenili, še vedno pogosto rojevajo doma.

»Večino bolnikov smo obravnavali sami v ambulantah, kar nekaj s hujšimi stanji pa smo jih napotili in skoraj vedno tudi pospremili v večjo bolnišnico. Plačali smo jim prevoz, diagnostiko in zdravljenje, česar si sicer sami ne bi mogli privoščiti. Urgentna vožnja do bolnišnice, oddaljene kakšnih 10 kilometrov, je trajala najmanj 50 minut. Pa naj še kdo reče, da so dolge minute v Sloveniji, kadar čakamo rešilca ali pa celo helikopter,« pripoveduje Blažka in doda, da so šli še na okoli deset krajših odprav zunaj otoka, njihov namen sta bila predvsem preventiva in izobraževanje ljudi v odročnejših krajih.

Čeprav so se pred odhodom pozanimali o kulturi, navadah in življenju v Ugandi, so bili vseeno velikokrat presenečeni. »Nekateri prebivalci na otroško življenje še vedno gledajo drugače kot pri nas. Če je pri nas otrok nekaj najsvetejšega, jim tam pomeni zgolj dodatna lačna usta, ki jih morajo nahraniti,« pristavi Jakob.

KOKOŠI DOMA SO PRAV DEBELE

Pojedli so res veliko jajc.

Ob vrnitvi domov sta se mlada Posavca najbolj razveselila družine in seveda domače hrane, že prvi dan sta uživala v najboljših sarmah, ki jih je pripravila Blažkina stara mama. »Potem sva postopoma začela ceniti drobne stvari v najinem vsakdanu – tekočo pitno vodo, pralni stroj, topel tuš, obložene mize ob nedeljskem kosilu, obilno založene trgovine … Kokoši so se nama kar naenkrat zdele prav debele (smeh), prav tako druge domače živali,« našteva Blažka.

Življenje v Sloveniji vsekakor teče mnogo hitreje, opazila sta, da so v Ugandi tudi oni živeli v nekoliko počasnejšem ritmu, kar niti ni slabo. »Potrebovala sva nekaj časa, da sva se spet prilagodila našemu načinu življenja, a vseeno bi rada ohranila malo tistega ugandskega miru oz. umirjenosti, ki sva ga našla na odpravi,« doda Jakob.

Pomirjujoče pa je, poudarjata oba, zavedanje, da v Sloveniji dobiš vrhunsko zdravstveno oskrbo na najvišji ravni že v vsakem manjšem mestu. »Premalo ljudi se zaveda, da to ni samoumevno!«

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv