DL: Duh časa - V hiši in tisočletjih

3.4.2021 | 12:30

Jože in Silva Dular s sinovoma Janezom in Andrejem leta 1955 (osebni arhiv Janez Dular)

Čajnik iz porcelana iz okoli leta 1900 (Belokranjski muzej, Zbirka Fux-Dular, foto: B. Babič)

Fuxova hiša na metliških Dragah okoli leta 1930, iz katere so predmeti, ki sta jih Janez Dular in Andrej Dular podarila Belokranjskemu muzeju. (Osebni arhiv Janez Dular)

Justina Kastelic in Emanuel Fux okoli leta 1880 (osebni arhiv Janez Dular)

Belokranjski muzej prejel zbirko predmetov, ki sta jih darovala Janez in Andrej Dular – Knjiga Iz hiše na metliških Dragah – V muzeju ob 70-letnici nova stalna arheološka razstava

Belokranjski muzej je pred nekaj več kot letom dni prejel zbirko z več kot tristo predmeti. Darovala sta jih dr. Janez Dular in mag. Andrej Dular, bili pa so v hiši njunih prednikov na metliških Dragah, pravijo v Belokranjskem muzeju o veliki vsebinski pridobitvi te muzejske hiše iz Metlike, a tudi pridobitve v širšem pogledu. Predmete in čas, v katerem so jih uporabljali lastniki, muzej predstavlja v knjigi z naslovom Iz hiše na metliških Dragah.

Večina omenjenih predmetov odslikava podobo meščanskega življenja v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. V omenjeni hiši na metliških Dragah z letnico 1863, ki jo je dala zgraditi Antonija Wanka pl. Lenzenheim, prvič poročena s Karlom Fuxom in drugič z metliškim županom Feliksom Antonom Hessom, se je zvrstilo nekaj generacij Fuxovega rodu, zadnja pa je nosila priimek Dular.

»Fuxovi so bili premožni meščani, o čemer priča marsikateri od podarjenih predmetov. Provenienca vseh ni znana, kar je razumljivo, saj so v hišo zlasti ob porokah novi stanovalci prinašali svoje stvari od drugod. Med prvo in drugo svetovno vojno je bila v pritličju hiše tudi krojaška delavnica Roberta Fuxa, iz katere prihaja kar nekaj zanimivih predmetov. Nazadnje je v hiši na metliških Dragah živel profesor Jože Dular, dolgoletni ravnatelj Belokranjskega muzeja,« je zapisala Andreja Brancelj Bednaršek, direktorica Belokranjskega muzeja, ki je tudi prispevala besedilo za knjigo.

Metliško meščanstvo, a ne samo metliško, se je sčasoma v svoji izvirni podobi umaknilo z odra zgodovine. A čas in ljudje v njem ostajajo neminljivi, ko jim kdo utre pot v knjige. Tako živi tudi Metlika. Kot pravi Andreja Brancelj Bednaršek, duh časa v drugi polovici 19. stoletja v Metliki lahko začutimo v romanu Mesto nad Bojico, ki ga je napisal Jože Dular, že omenjeni zadnji stanovalec v hiši na metliških Dragah. Izbrane odlomke iz romana, ki opisujejo hišo na Dragah in njene prve stanovalce, so uvrstili v knjigo Iz hiše na metliških Dragah, v kateri je tudi katalog darovanih predmetov.

V tisoče

Knjiga Iz hiše na metliških Dragah, ki je izšla proti koncu lanskega leta, je deveta v zbirki Belokranjska dediščina. Knjige pred njo v tej zbirki obveščajo bralca o belokranjskih pisanicah, o svetilih v Beli krajini, o sokolstvu, o Turkih in Uskokih, o Metliški godbi ob njeni 160-letnici, o belokranjskih soseskih zidanicah, posebej o tisti v Drašičih, o ustvarjanju metliškega fotografa Antona Muche ter o Josipu Savinšku, ustanovitelju požarne brambe in zadnjem metliškem graščaku. Ta izdajateljska dejavnost se lepo poda k tistemu, kar muzej upravičeno misli o sebi. »Belokranjski muzej kot splošni regionalni muzej predstavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo zlasti v izobraževalnih procesih, ko s stalnimi in občasnimi razstavami, založniško dejavnostjo ter pedagoškimi, andragoškimi in popularizacijskimi programi prispeva k utrjevanju narodne zavesti in regionalne identitete. Njegova skrb za dediščino je v obmejni pokrajini še toliko pomembnejša,« je zapisal med drugim na svoji spletni strani.

Ta opis z izjemo poudarka o skrbi za dediščino v obmejni pokrajini velja v splošnem za muzeje in ne samo za Belokranjski muzej. In tak opis bi bil celo odveč v običajnih razmerah. A razmere lani so bile neobičajne. V okoliščinah, ki so nastopile s pojavom koronavirusa in zajezitvenimi ukrepi, so se tudi muzeji znašli v zanje novem stanju. »V skladu z vladnimi odloki je bil Belokranjski muzej v letu 2020 odprt slabi dve tretjini leta, podobno kot vsi drugi slovenski muzeji,« pravi direktorica Andreja Brancelj Bednaršek. V tisti manjkajoči tretjini pa je delovanje muzeja pomenilo: ko se muzej preseli na splet. Ko se je življenje selilo na splet, so v Belokranjskem muzeju zapisali: »Na ogled smo postavili razstave, posamezne zbirke, predmete, pa tudi pedagoško vsebino, kjer se lahko marsikaj novega naučite in kaj lepega ustvarite.« O tem, kako so se na to prijazno povabilo odzvali obiskovalci, direktorica pravi: »Nekaj odziva na spletne vsebine je bilo. Ljudje so se oglašali z dobrimi željami, če so kaj ustvarjali, ne vem, so pa pogrešali stik v živo. Veliko jih je pošiljalo raznorazne 'dokumente koronskega časa', za kar smo jih zaprosili.«

Ko je bil muzej odprt, so muzealci izvajali delavnice, vendar v omejenem številu, po možnosti zunaj in s strogim upoštevanjem navodil NIJZ. Tudi to je ena od lanskih posebnosti, ki spodmikajo tla omenjeni ideji o muzeju kot vezi »med preteklostjo in sedanjostjo zlasti v izobraževalnih procesih, ko s stalnimi in občasnimi razstavami, založniško dejavnostjo ter pedagoškimi, andragoškimi in popularizacijskimi programi prispeva k utrjevanju narodne zavesti in regionalne identitete«. Srečna okoliščina pa je bila, da je pristojno ministrstvo pošteno izpolnilo vse pogodbene obveznosti do muzeja. V skupnem pogledu je lanske spremenjene okoliščine, v katerih je odsevala skrb zaradi sevov koronavirusa, Belokranjski muzej lani preživel trdno. S tem želimo povedati, da ostaja tovrstna osrednja pokrajinska ustanova, ki ima štiri stalne razstave na štirih lokacijah (dve v Metliki, po eno v Vinici in Semiču), s tem da je vseh njegovih razstav z zaokroženimi vsebinami veliko več. Na stalni razstavi v metliškem gradu, ki se bo po novem imenovala Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij, po besedah direktorice predstavljajo osnovne zbirke muzeja: arheološko, etnološko, zgodovinsko, tehniško; upajo, da se jim kmalu pridruži tudi likovna. Manjših, posebnih zbirk, je veliko; Belokranjski muzej trenutno hrani okoli 22.000 inventariziranih predmetov. Zbiralna politika temelji na poreklu oziroma kakršni koli drugi povezavi predmetov in arhivskega gradiva z Belo krajino.

Obletnica

Belokranjski muzej so slovesno odprli 1. maja 1951. Ustanova ima zato letos rojstni dan. »V Belokranjskem muzeju želimo 70-letnico proslaviti z odprtjem nove stalne arheološke razstave ob koncu leta. Čeprav se sliši čudno, nam je 'koronski čas' pri tem v pomoč, saj moramo podreti del zdajšnje stalne razstave, kar pa je veliko lažje, če v muzeju ni obiskovalcev. Ker gre za velik projekt, tudi v finančnem pogledu, bo uresničitev naših zamisli odvisna od odločitve Ministrstva za kulturo. Pričakujemo jo v kratkem,« pravi direktorica.

Na bližnjem obzorju je 8. februar. »V počastitev kulturnega praznika bomo v Galeriji Kambič postavili razstavo 70 umetnin za 70 let – izbor iz likovne zbirke Belokranjskega muzeja. Na ogled bo vse leto, zato ne bo posebej tragično, če ne bo mogoče pripraviti slovesnosti ob odprtju. Ko bomo obiskovalce lahko spet povabili k nam, pa se veselimo predstavitve monografije Ljubiteljev zaklad (Zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in primadone Vilme Bukovec Kambič). Knjiga je tik pred izidom,« pravi direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek.

Napovedani najnovejši izid knjige dodatno potrjuje zavezanost muzeja založništvu, katerega plod je že omenjena knjiga Iz hiše na metliških Dragah. Da Iz hiše na metliških Dragah prepričljivo odseva duh časa, so poleg že omenjenih piscev besedil vsak na svojem strokovnem področju poskrbeli stari fotografski maček Branko Babič z odličnimi fotografijami predmetov, Jurij Kocuvan kot oblikovalec knjige in ne nazadnje Mateja Černič in Leon Gregorčič z zasnovo kataloga predmetov.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista 14. januarja 2021

M. Luzar