Pravni okvir v Evropski uniji in tudi v Sloveniji je vse bolj naklonjen uporabi digitalnih dokazil in počasi dohiteva potrebe digitalizacije. Celovita digitalizacija dokazil, kot so potrdila o vpisu, diplome, strokovni certifikati, vozovnice, vstopnice pa tudi drugi izpisi, na primer plačilne liste, vključno z uradnimi izpisi in dokumenti, pa ni odvisna samo od zakonodaje in pobožne želje uporabnika. Ekosistem zaupanja vrednih digitalnih dokazil namreč vključuje tri ključne deležnike: izdajatelja, preveritelja in uporabnika.
V prvi vrsti gre pri uvedbi digitalnih dokazil za poslovno odločitev izdajatelja, torej organizacije, ki lahko tako svojim strankam ponudi nove storitve, nadgradi oziroma optimizira stare ali samo izboljša uporabniško izkušnjo. Na drugi strani so preveritelji – podjetja, ki si morajo želeti, da bi svojim strankam poenostavila uporabo storitev in hkrati povečala učinkovitost čelnih in zalednih poslovnih procesov. Uporabniki kot tretji ključni deležnik bodo to možnost vsekakor sprejeli z odprtimi rokami – od dijakov in študentov do zaposlenih. Digitalna dokazila se lahko uporabljajo pri poslovanju z različnimi ponudniki storitev od izobraževanja do zdravja, sociale ter javnih, upravnih, finančnih in drugih komercialnih storitev.
Ali lahko digitalnim dokazilom v resnici zaupamo
Kot pravijo v podjetju Netis, je temelj digitalizacije dokazil jasno vzpostavljen sistem zaupanja, ki omogoča njihovo varno in standardizirano izdajo ter preverjanje. V Evropski uniji je za takšne storitve na voljo protokol evropske infrastrukture za storitve bločnih verig EBSI - European Blockchain Services Infrastructure, pri čemer so v uporabi tudi standardi mednarodne svetovne organizacije za regulacijo svetovnega spleta W3C ter odprti standardi za overjanje openID.
Ob zakonodaji, ki je vse bolj naklonjena digitalizaciji, pa je naloga ponudnikov zagotoviti, da njihove rešitve izkazujejo ustrezno raven zaupanja, varnosti in zasebnosti. Vendar, bolj ko je neki dokument uraden, več korakov je potrebnih, da te zahteve resnično izpolnijo.
Kot je razložil Pirih, e-identiteta, ki jo potrebujemo za nakupovanje v spletni trgovini, nima tako zahtevnih kriterijev kot e-diploma, ki mora biti žigosana oziroma nekako podpisana od organizacije, ki jo je izdala, da lahko zagotovimo njeno verodostojnost na spletu. Pri tem je digitalna denarnica osnova, saj deluje kot vstopna točka, kjer posamezniki in organizacije pridobijo unikatno digitalno identiteto, medtem ko jim vzpostavljena infrastruktura zaupanja omogoča, da se med seboj »prepoznajo«. Posledično si lahko hipno izmenjajo osebne podatke in dostop do dokazil. Prav tako je pomembno poudariti, da vsa dokazila hranijo v svojih digitalnih denarnicah imetniki, torej končni uporabniki, in ne izdajatelji, ki pri preverjanju dobijo le možnost vpogleda.
Kako poteka uporaba digitalnih dokazil
Elektronska denarnica uporabnikom omogoča varno shranjevanje ter varno in zasebno izmenjavo podatkov, kot so digitalna dokazila različnih izdajateljev. Seveda mora biti zaupanja vreden tudi sam proces izdaje in preverjanja digitalnih dokazil.
Uporabnikova elektronska denarnica torej hrani glavne podatke o digitalnem dokazilu. Preveritelj te podatke prebere in preveri pri izdajatelju. Seveda preveritelju ni treba iti k izdajatelju, temveč mu infrastruktura oziroma okvir zaupanja omogoča enostaven dostop do teh informacij. Celoten proces poteka z uporabo šifriranih podatkov in transakcij ter je v celoti sledljiv. Uporabniku zagotavlja, da ima nadzor nad tem, kdo in katere podatke iz digitalnega dokazila je lahko prebral, po drugi strani pa preprečuje zlorabe, kot so spreminjanje podatkov ali kraja.
Poleg tega lahko preveritelji preverjajo samo dokazila, za katera imajo pooblastila. Preveritelj torej lahko preveri le tiste dokumente, za katere je avtoriziran in kar mu dovoljuje zakon. Carinik bo lahko recimo preveril veljavnost osebne izkaznice, ne bo pa imel vpogleda v zdravniški karton. To pomeni, da lahko uporabnik v e-denarnici poleg podatkov o izobraževanju hrani tudi izkaze finančnega in zdravstvenega stanja, podatke potovalnih dokumentov ter recimo različna dokazila o nakupih, lastništvu in dovoljenjih, ne da bi do njih dostopali vsi preveritelji.
Uporaba digitalnih dokazil se vztrajno širi
Kot ugotavljajo v podjetju Netis, se izdajatelji dokumentov oziroma dokazil zaradi učinkovitosti, udobnosti in konkurenčnosti vse bolj usmerjajo tudi v digitalne različice.
»Res glavni pospešek digitalnim dokazilom bo povzročila zakonodaja tako na področju e-denarnice kot varovanja zasebnosti in zagotavljanja varnosti pri rabi spletnih storitev. Velja že EIDAS 2, vpeljavo digitalne denarnice pa je že potrdila tudi EU. Seveda ne gre zanemariti tudi potreb vse bolj digitalizirane družbe in želje ponudnikov po konkurenčnih storitvah,« je sklenil Pirih.
V obdobju pred zakonskim sprejetjem digitalne denarnice, ki jo bo morala zagotoviti že država, lahko različni izdajatelji preverijo možnosti in koristi tovrstnih storitev, predvsem v želji po boljšem servisu za stranke. V podjetju Netis že izvajajo številne mednarodne pilotne projekte izdajanja in preverjanja digitalnih dokazil, aktivni pa so tudi pri razvoju rešitev za dokazila, ki sledijo Europassu. Pri nekaterih projektih sodelujejo tudi slovenska podjetja, kot so Plastika Skaza, Univerza v Mariboru, Rekono in Slovenske železnice.
