Prozoren spin, ki ga izvajata Pahor in Janša

Poročilo Milana Kučana o BiH in politično bleferstvo Boruta Pahorja

Predsednik republike Borut Pahor 11. junija 2021 izjavil, da poročilo Milana Kučana o BiH iz leta 2011 ni namenjeno javnosti, pač pa političnim odločevalcem, zaradi česar meni, da bi moralo pri tem tudi ostati, čeprav je vlada Janeza Janše na svoji seji 10. junija 2021 odločila, da se s tega deset let starega poročila odstrani oznake zaupnosti. A vse skupaj je le prozoren spin, ki ga izvajata Pahor in Janez Janša, da bi za t.i. non-paper o delitvi Bosne in Hercegovine okrivila deset let staro poročilo Milana Kučana in odvrnila pozornost mednarodne, domače in politične javnosti od svoje vloge pri dejanskem non-paperju.

Celotno poročilo je namreč objavljeno v slovenščini v knjigi Milan Kučan, Prvi predsednik Slovenije, prav tako v bosanski izdaji (Milan Kučan. Prvi predsjednik Slovenije, udruženje za modernu historiju / Udruga za modernu povijest, Sarajevo 2019, str.375- 393). Kučanova biografija je v Sloveniji in zamejstvu imela blizu 35 predstavitev, o večini so mediji poročali, na njih pa je bilo pogosto govor tudi o tem poročilu. Avtor knjige sem zgoraj podpisani Božo Repe.

Zakaj sta se Janša in Pahor odločila za ta poskus, da bi prikazala, da se danes govori o dokumentu, ki ga je davnega leta 2011 pripravil Milan Kučan? Pri tem ima verjetno svojo vlogo tudi zaradi posledic v mednarodnem prostoru zaradi dejanskega non-paperja, saj so ZDA v preteklih dneh napovedale sankcije proti tistim, ki bi BiH delili. Mimogrede, Kučanovo staro poročilo ni le javno objavljeno v že omenjeni knjigi, ampak ga hrani tudi Evropska komisija. Poslal ji je je Borut Pahor, Milan Kučan pa je prav zaradi tega poročila takrat tudi obiskal tedanjega predsednika ES predsedniku Hermana van Rompuya 9. 2. 2011 (povzetek zapisnika o izročitvi dokumenta in o pogovoru je prav tako moč najti v knjigi Božo Repe: Milan Kučan, prvi predsednik Modrijan, Ljubljana 2015, str. 556-557). Na omenjenem razgovoru je Kučan presenečen ugotovil, da poročila van Rompuy ni niti prebral. Poročilo je sicer tri dni kasneje predstavil tudi sodelavcem Angele Merkel v Berlinu.

Zato je seveda jasno, da z nedavnim priznanjem Evropske komisije, da non-paper obstaja, ni bilo mišljeno enajst let staro poročilo Milana Kučana, ki je že leta javno objavljeno, kot skušata to sedaj prikazati z Janšo. Problematični non-paper "Zahodni Balkan - pot naprej" naj bi v kabinetu sedanjega predsednika Charlesa Michela namreč prejeli februarja letos (o tem so poročali številni evropski mediji, v Sloveniji najprej portal Necenzurirano).

Kučan je leta 2011 poročilo res napisal na prošnjo vlade Boruta Pahorja, slednji mu je namreč predlagal, da bi prevzel nalogo posebnega slovenskega odposlanca za Bosno in Hercegovino.

A vrnimo se k Kučanovemu poročilu. Kot smo zapisali, je celotno poročilo je objavljeno v slovenščini v zgoraj omenjeni knjigi (str. 558-573) in v bosanski izdaji (Milan Kučan. Prvi predsjednik Slovenije, udruženje za modernu historiju / Udruga za modernu povijest, Sarajevo 2019, str.375- 393). Kučanova biografija je v Sloveniji in zamejstvu imela blizu 35 predstavitev, o večini so mediji poročali, na njih pa je bilo pogosto govor tudi o tem poročilu. Prav tako je bilo, razumljivo, v ospredju na predstavitvi bosanske izdaje leta 2019 na History Festu v Sarajevu, ena od pomembnih tem pa tudi v drugih razpravah, v katerih so sodelovali Kučan in nekateri drugi vidni politiki Jugoslavije, o čemer je bilo v balkanskih medijih kar nekaj poročil. Razprava o poročilu se je v BiH ponovno odprla aprila letos, po objavi novice o non-paperju, o razkritem dokumentu pa je bil večkrat vprašan tudi Milan Kučan (glej povezavo Historiografija.ba in druge s tem povezane članke).

Z drugimi besedami: Kučan je leta 2011 poročilo res napisal na prošnjo vlade Boruta Pahorja, slednji mu je namreč predlagal, da bi prevzel nalogo posebnega slovenskega odposlanca za Bosno in Hercegovino. Nalogo je prevzel zaradi skupne odgovornosti mednarodne skupnosti in tudi Slovenije do miru v Bosni kot pogoju za mir in stabilnost na JV Evrope, pa tudi iz svoje naklonjenosti in zaskrbljenosti za usodo. Poročilo je zaključil februarja 2011 in naj bi bilo Sloveniji v pomoč pri oblikovanju svojih stališč, pa tudi stališč EU ob napovedanem evropskem vrhu, namenjenem Bosni in Hercegovini. Kučan je torej poročilo napisal v nekem konkretnem zgodovinskem trenutku in za konkreten cilj pred desetimi leti. Žalostno dejstvo pa je, da se razmere v BiH od tedaj niso bistveno izboljšale in zato ima poročilo še vedno aktualno noto.

Vsak, ki bo poročilo prebral, se bo lahko prepričal, da je izrazito namenjeno podpori ohranjanja celovite BiH in njeni vključitvi v EU, Kučan tudi predlaga dolgoročne in kratkoročne ukrepe, kako to doseči. 

Kučan je poročilo napisal po treh mesecih intenzivnih pogovorov s predstavniki bošnjaške, srbske in hrvaške politične elite, s predstavniki civilne družbe, akademskih krogov in mednarodnih organizacij v Bosni in Hercegovini, pa tudi s slovenskimi poznavalci političnih in gospodarskih razmer, na podlagi vpogleda v številne dokumente o Bosni in Hercegovini od leta 1990 dalje in svojega poznavanja razmer, ki so segali daleč v čas Jugoslavije. Vsak, ki bo poročilo prebral, se bo lahko prepričal, da je izrazito namenjeno podpori ohranjanja celovite BiH in njeni vključitvi v EU, Kučan tudi predlaga dolgoročne in kratkoročne ukrepe, kako to doseči. Seveda pa je v poročilu v eni od sklepnih ugotovitev tudi opozorilo na nevarnost, da bi nacionalne politične elite zavračale življenje v BiH kot skupni državi in njeno evropsko prihodnost in da bi bila v tem primeru boljša pot mirnega razhoda pod nadzorom kot blokade in konflikti.

In kaj se je zgodilo s Kučanovim poročilom? Na Evropski ravni žal nič. V svojem slogu pa je v zgodbo vstopil Borut Pahor. Na razgovoru s predstavniki civilne družbe v Washingtonu je "izzval zaprepadenost z izjavo, da kaže razmisliti tudi o možnosti razpada Bosne in Hercegovine, če se izkaže, da trije bosanski narodi ne morejo živeti skupaj". Tako je v intervjuju za Bošnjačko islamsko zajednico na Norveškem izjavil hrvaški politični analitik Davor Gjenero. Obširno se je marca 2011 o tem razpisal tudi v zagrebškem Vjesniku in ostro napadel Kučana. Napadali so ga tudi drugi; v BiH in tudi v Sloveniji. Jelko Kacin, tedaj poročevalec evropskega parlamenta za Srbijo, ga je, npr., obtožil, da podpira odcepitvene težnje Republike srpske. Kučan je na napade odgovarjal, kolikor je lahko, imel pa je zvezane roke, saj takrat poročilo ni bilo javno. Prav zato, da bi odpravil dvome v zvezi s tem, kaj je res napisal, se je sam odločil za objavo v že omenjeni biografiji.

Kučan je na napade odgovarjal, kolikor je lahko, imel pa je zvezane roke, saj takrat poročilo ni bilo javno. Prav zato, da bi odpravil dvome v zvezi s tem, kaj je res napisal, se je sam odločil za objavo v biografiji.

Enajst let po tem dogajanju je Borut Pahor vajo ponovil. V Sarajevu je najvišje politike spraševal, kaj menijo o razpadu BiH, in hkrati zanikal, da ima karkoli z non-paperjem. In kot takrat, bi zdaj spet rad puščice s sebe odvrnil na Kučana, pač v upanju, da se bo zgodba ponovila. A Pahor je spregledal, da si mnenje o Kučanovem poročilu že leta lahko ustvari vsak, ki ga zanima in da so o njem v teh letih potekale številne razprave, ki pa so, kot še marsikaj drugega, šle mimo njega. Za svoje izjave in non-paper bo tokrat moral nositi odgovornost sam.