Oblikoval je središče Slovenije

Če bi se vprašali, kje je finančno in politično središče Republike Slovenije, je odgovor na dlani: To je Trg republike v Ljubljani. Zasnoval ga je arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993), spominjamo se ga ob 30. obletnici njegove smrti …

Postavimo se pred stavbo Državnega zbora v Ljubljani in poglejmo čez Šubičevo na nasprotno stran. Kaj vidimo? Veliki Trg republike in ob njem več mogočnih in markantnih zgradb. Na levi blagovnica Maximarket, na oni strani trga dve visoki stolpnici, za njima vidimo del Cankarjevega doma, na desni strani trga pa še dva velika spomenika. To arhitekturno in krajinsko celoto je oblikoval arhitekt Edvard Ravnikar, to je tudi njegov spomenik, večjega in lepšega si ne bi mogel želeti. Sicer pa ta trg ni le središče Ljubljane, lahko bi rekli, da je tudi središče države. Ko je bil zgrajen, se je imenoval Trg revolucije. Gradili so ga v prvi polovici sedemdesetih. Takrat sem bil študent v glavnem mestu in v sklopu študija sociologije smo imeli tudi predmet politična ekonomija. Poučeval ga je ekonomist Zvonimir Dintinjana. Pa sem ga vprašal, ali je v duhu socializma, da se gradijo takšne razkošne stavbe, kakršna je bila nova stolpnica Ljubljanske banke, pa Maximarket, simbol potrošništva, itd. In je odgovoril naš učitelj približno tako: Glejte, stavbe, v katerih se častijo božanstva, so bile zmeraj mogočne in razkošne. Včasih so bile take predvsem cerkve, v katerih se časti Boga. Glavno božanstvo našega časa pa je denar in stavba osrednje slovenske banke je temu primerna …

V tistih letih sem pogosto zahajal tudi v NUK. Velika čitalnica je bila tako rekoč moj drugi dom, sobe, v katerih sem stanoval, so bile tesne ali pa slabo ogrevane. V čitalnico si prišel po mogočnem stopnišču, obdanem s stebri, tu je bilo kot v kakem antičnem svetišču, temačno in svečano. No, saj tudi je svetišče, a v njem se ne časti ne Boga ne denarja, pač pa znanje, učenost. Takrat sem sicer vedel, da je Narodno in univerzitetno knjižnico zasnoval Plečnik, a se tega nekako nisem zavedal. Zdaj pa že dolgo vem, da gre v doslej opisanem za glavna dela glavnih slovenskih arhitektov 20. stoletja. Bilo jih je več, a prvaka sta dva: v prvi polovici Plečnik, v drugi njegov učenec Ravnikar. Učenec, ki je bil to le v začetku, potem pa je šel svojo pot po modernistični arhitekturni krajini svojega časa. Prav zanimivo se mi zdi (na osebni ravni), kako sem v svojih študentskih letih »koristil« dela obeh prvakov: v Plečnikovem Nuku sem študiral, v Maximarket sem hodil jest in pit, v Ljubljanski banki nisem imel kaj iskati, njenega božanstva nisem bil deležen. Leta pozneje, v začetku osemdesetih, sem v njeni stolpnici obiskal njenega takratnega prvaka in žirovskega znanca Janka Smoleta, v Iskrini stolpnici pa pravnika in žirovskega rojaka Pavla Gantarja, člana vodstva sozda Iskra. Pri obeh sem »žical« za denarno podporo Žirovskemu občasniku.

Zdaj pa se moram spomniti še dveh velikih proslav. Prva je bila 9. maja 1975, ko so v sklopu številnih prireditev ob 30-letnici osvoboditve na Ravnikarjem trgu odkrili Spomenik revolucije, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Vladimirja Braca Mušiča. Ogromna skulptura naj bi simbolizirala maso ljudi, ki se dvignejo v revolucionarni upor. Leta 1981 so v Ravnikarjevem ambientu postavili še spomenik Edvardu Kardelju, prav tako delo Draga Tršarja in arhitekta Fedja Koširja. Vsi so brž opazili, da je Kardelj po obrazu povsem prepoznaven, samoupravljavci okrog njega, ki jih vodi po novih družbenih poteh, pa obrazov sploh nimajo. No, to je le detajl, ki se Ravnikarja neposredno ne tiče. Bil pa je dvorni arhitekt režima, ki je udejanjal in častil revolucijo.

In potem se je 26. junija 1991 prav na tem trgu zgodilo rojstvo nove države: predsednik Milan Kučan je razglasil samostojnost Slovenije, prvič je bila javno dvignjena njena nova zastava. V dneh pred tem so bili v stavbi republiške skupščine (to je zasnoval arhitekt Vinko Glanz) sprejeti osamosvojitveni akti, na trgu pred njo so bili razglašeni, v noči, ki je sledila, se je na več krajih po Sloveniji začela osamosvojitvena vojna. Na tem trgu in ob njem se je torej rojevala nova država in trg je še vedno njeno simbolno središče.

Ravnikar je začel s svojo številno ekipo ta novi kompleks snovati že v šestdesetih, gradnja pa je potekala več kot deset let. Leta 1971 so dokončali Maximarket in stolpnico NLB (TR2). Leta 1975 je bil, kot rečeno, postavljen spomenik revoluciji. V naslednjih letih je bila dograjena še Iskrina stolpnica (TR3). Cankarjev dom so začeli graditi leta 1979 in ga končali 1982. Trg je veliko pridobil po letu 2014, ko so ukinili veliko avtomobilsko smetišče (beri parkirišče) na njem in ga namenili pešcem (in demonstrantom). Tako je bila končno uveljavljena in upam, da tudi trajno vzpostavljena njegova simbolna funkcija osrednjega mestnega in državnega trga.

Naj namesto sklepa neskromno dodam, da v ambientu tega trga uživam tudi sam. Od takrat, ko sem še bolehal za rdečkami in učitelja spraševal, zakaj je tako razkošen, je – ojej – minilo že pol stoletja. Ko hodim po njem in se poslužujem le skromnega delčka bogastva, ki ga nudijo stavbe ob njem, se mi dobro zdi, da lahko to še vedno počnem. Počutiti se majhnega v velikem je prav dobro. Ravnikarjevemu Trgu republike želim, da bi se na njem in ob njem zgodilo še veliko dobrega za to državo.