V nadaljevanju preberite:

Med Slovenci je Sgarbijevo ime prvič močneje odmevalo v začetku stoletja, ko je v Beneški palači, od koder je nekoč Benito Mussolini z balkona govoril množicam na Beneškem trgu, »rešil« baročne umetnine, ki so jih italijanske oblasti pred začetkom druge svetovne vojne odnesle iz slovenskih cerkva in palač ob obali. Pred dvema desetletjema je Sgarbi povabil slovenske in italijanske novinarje, naj pridejo v Beneško palačo pogledat, kako vzorno je poskrbel za propadajoče umetnine.

Predstavil se je kot rešitelj in odrešenik, pojasnil, da bi vse propadlo, če ne bi bilo njega, nekatere je pred nami vzel iz zabojev, v katerih so bile več kot šest desetletij. Znosil jih je iz kleti in jih dal restavrirati. Potem je oznanil, da jih Italija nikoli ne bo vrnila Sloveniji, od koder so bile odnesene. Pri tem je za zdaj tudi ostalo. Sgarbi je bil takrat namestnik ministra za kulturo v Berlusconijevi vladi, prav tako kakor zdaj, ko to delo opravlja v vladi Giorgie Meloni pri kulturnem ministru Gennaru Sangiulianu. Veljal je za enega najbližjih zaupnikov pokojnega Viteza. Ostal je tudi zvest njegovi stranki Naprej, Italija.