Tudi jaz se strinjam z mnogimi predstavljenimi pogledi Tonyja Blaira. Ne strinjam pa se miselno in upiram se kot državljanka ideji, da so stanje v državi, napredek, razvoj države odvisni od kakovosti formalnih vodstvenih struktur, predvsem glavnega voditelja (leadership), in od tehničnega napredka. V tej razlagi je izpuščen nezanemarljiv agens – ljudstvo, socialno tkivo, civilna družba ali kakor koli poimenujemo množico, ki jo vodi ali naj bi jo vodila vlada. Ne vem, zakaj sem se ob tem spomnila zgodbe, ki jo je pripovedoval moj bosanski prijatelj. Paša, ki je vladal v Bosni, je ob vsaki novi uredbi, odloku, ukazu vprašal svoje doušnike: »Kaj pravi narod?« Ob odgovoru »Narod se upira« (raja se buni) se paša ni prav dosti vznemiril. Zelo pa je bil zaskrbljen ob odgovoru »Narod molči« (raja šuti).
Kar zadeva tehnična odkritja in napredek, se strinjam, da so ključnega pomena za razvoj družb in sprožajo to, kar danes imenujmo revolucija – industrijska, informacijska, digitalna … in verjamem, da bi nas v sedanjem času kaka energetska revolucija lahko rešila katastrof, ki nam grozijo. Izključiti iz kroga deležnikov ljudstvo pa se mi zdi nerealistično in pretirano samoljubno. Ljudstvo in socialno tkivo, ki ga tvori, sta aktivni deležnika dogajanj. Tudi v demokratičnih ureditvah vlada in tudi parlament ne ostajata predstavnika ljudstva. Po tem, ko ljudstvo demokratično izvoli svoje zastopnike in voditelje, se večina teh in telesa, ki jih tvorijo – na primer vlada, ministrstva – osamosvojijo, dobijo funkcionalno avtonomijo, izgubijo stik z ljudstvom in njegovo realnostjo ter delujejo v bolj ali manj ločenem prostoru. To delovanje je lahko koristno za ljudstvo in državo ali pa ne. Ljudstvo je tukaj, da uboga, potrpi, marsikaj prenese ali pa deluje kot korektiv – opozarja, kritizira, ustvarja svoj socialni kapital in tvorbe civilne družbe, ki delujejo komplementarno ali popravljalno glede na učinke vladnih politik.
Množica državljanov ali civilne družbe, ki jo tvorijo milijoni ljudi, lahko deluje v nekem obdobju ubogljivo, neodzivno, neaktivno in so res dogajanja plod vladnih odločitev in tehnoloških možnosti, ki so vodene po kapitalu. Toda obdobja mirovanja so prehodna. Prej ali slej se bo ljudstvo množično odzvalo na tisto, kar mu ni všeč pri ravnanju vlade. Različne vlade in voditelji imajo različno moč zapeljevanja ali krotenja ljudstva ali pa seveda sodelovanja z ljudstvom. In to je res odvisno od kakovosti voditelja – njegove karizme in energije, kakovosti njegovih sodelavcev. Odvisno pa je tudi od usklajenosti politik z realnostjo potreb ljudstva. Dober primer je Nemčija v času nacizma, ko so voditelji potegnili za seboj narod, ker so zaigrali na nevralgično točko ljudstva, to je revščino v Nemčiji po prvi svetovni vojni.
Ljudstvo ni le agens družbenih sprememb v smeri odpravljanja neželenih vlad in voditeljev in njihovega ravnanja bodisi po krvavih ali žametnih revolucijah ali po volitvah novih vlad in voditeljev in drugih mirnih ukrepov. Socialno tkivo je tudi sodelujoč vir modrosti, praktičnih in materialnih pristopov k reševanju mnogih težav, ki jih vlade s svojimi institucijami in politikami ne znajo ali ne zmorejo rešiti. To postaja očitno v sedanjem času številnih kriznih okoliščin. Vzemimo le situacijo v Sloveniji. Civilna družba je bila odločilnega pomena za zaščito vode, bolj učinkovita od državnih institucij pri sprejemu beguncev iz Ukrajine, nadvse pomembna pri gašenju požarov. Ko zapišem »civilna družba«, nikakor nimam v mislih le nevladnih organizacij in podobnih tvorb, temveč predvsem ljudi kar tako, ki pomagajo drug drugemu.
Opozorim naj še na to, da se obuja koncept ljudske znanosti ali znanosti državljanov. Gre za odkritja zunajznanstvenih institucij, ki se porodijo v glavah ljudi kar tako. Naj navedem le dva žalostna, a za današnji čas aktualna primera. Puško kalašnikovka, ki je najbolj uporabljeno orožje na planetu, je izumil ruski fant brez univerzitetne izobrazbe med drugo svetovno vojno. V ukrajinski vojni, ki smo ji priča, je petnajstletni ukrajinski fant, imenovan »Drone boy«, proglašen za heroja, ker je s prilagoditvijo svojega drona pomagal pri nadvse pomembni vojaški operaciji.
Seveda so v zgodbah o družbenem razvoju, skupnem dobrem in dobrinah in bogastvu države odločilni odnosi med posameznimi deležniki dogajanj. Na to je opozoril Tony Blair. Meni, da so povezave, odnosi med tehničnimi odkritji in razvojem in vladami prešibki, da bi lahko maksimalno koristili dobrobiti države. Jaz si dovoljujem opozoriti še na zvezi teh deležnikov z agensom »ljudstvo«, s civilno družbo, na omogočanje večje udeleženosti civilne družbe in na krepitev moči civilne družbe v prizadevanjih za obče dobro. Poti so različne – od vzgoje otrok za aktivno državljansko vlogo, vzpodbujanja državljanov k aktivni udeležbi za dobrobit skupnosti, krepitve socialnega kapitala do omogočanja izražanja državljanov in priložnosti za udejanjenje novih idej, sodelovanja vladnih struktur s strukturami civilne družbe. Marsikaj tega se dogaja. Toda sedanji čas terja večjo aktivacijo energij in idej ljudi kar tako, državljank in državljanov. Morda bi lahko bilo opolnomočenje ljudstva in sodelovanje deležnikov, ki uradno krojijo usodo države z ljudstvom, tudi ena od tem za kak prihodnji Blejski strateški forum.
