S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ob cesti od Šentjurja do Planine ni bilo še nikdar toliko ljudi kot 2. maja dopoldne. Prišli so iz najbolj oddaljenih kmetij, tudi tisti, ki svojih domačij niso zapustili že leta. Peš, na lojtrnih vozovih, traktorjih, z volovskimi vpregami, prišli so, da bi pozdravili človeka, do katerega čutijo neizmerno ljubezen, zaupanje in spoštovanje.
Kot blisk se je preteklo sredo zvečer raznesla tudi po najbolj oddaljenih zaselkih in domačijah šentjurske občine, posebej na planinskem koncu, vesela vest, da pride na Planino – tovariš Tito. Tako se je nenadoma uresničila vroča in stalna želja prebivalcev teh krajev, da bo mednje prišel človek, ki ga najbolj ljubijo in spoštujejo.
SVOJSTVENO DOŽIVETJE
Pozneje, po obisku, smo a tem dogodku sproščeno kramljali s predsednikom občinske skupščine Šentjur, Vinkom Jagodičem, ki je na Planini v imenu prebivalcev šentjurske občine izrekel tovarišu Titu dobrodošlico.
»Obisk je bil zame svojstveno doživetje, ker je bil sprejem legendarne osebnosti direktno povezan z mojo službeno dolžnostjo – kot predsednika občine. Nikdar dosedaj še nisem občutil, da uživam toliko družbenega zaupanja kot zdaj, ko sem pripravil vse za obisk tovariša Tita.
Da bo Tito obiskal brigadirje na Planini, so me obvestili 1. maja pozno popoldne. Takoj sem odšel na Planino, kjer je že bila celjska mladinska delovna brigada.
Večino stvari smo organizirali v nočnih in zgodnjih jutranjih urah. Tako smo ob 22. uri obvestili dva člana godbe na pihala, da morajo biti dopoldne na Planini, ker pride tovariš Tito. Prišli so vsi, še več kot jih je bilo potrebno.«
SLIVNIČANI SVOJ SPREJEM
In res, prišli so vsi. Ob cesti je tovariša Tita pozdravljalo staro in mlado.
Prišle so stare ženičke po uro in pol peš, da vidijo največjega borca za svobodo, mir, pravico. Prišli so kmetje na vozovih in traktorjih, ovenčani z zelenjem in trobojnicami, da pozdravijo človeka, kateremu brezmejno zaupajo. Prišli so otroci, katerih roke so mahale z zastavicami, ustnice pa vzklikale pozdrav ljubljenemu predsedniku. Ni ga bilo, ki bi zamudil ta veliki dan, trenutek, ko je prišel na planinsko območje tovariš Tito.
Slivničani so se še posebej pripravili. Na odcep ceste proti Planini so se pripeljali s traktorji že mnogo prej, preden je pripeljala kolona avtomobilov. Napeljali so ozvočenje in borbene pesmi so dajale še svečanejši ton prazničnemu dopoldnevu. Transparenti, zastave, rože in roke v pozdrav.
»Da, Slivničani so se res izkazali. Sicer pa so ljudje iz vseh krajev pokazali, kako zelo jim je Tito pri srcu. Ni bilo sile, ni bilo opravka, ki bi jih lahko zadržal doma tisto dopoldne.«
ŽELJA PLANINCEV URESNIČENA
Planina pri Sevnici, domačini, so dali velik prispevek naši revoluciji z neposredno udeležbo v NOB. Izdatno materialno pomoč. Ob koncu vojne pa je bilo tod opustošeno veliko območje.
»Obisk tovariša Tita je bil izredno pomemben za šentjursko občino, še posebej pa za Planino, ki si nedvomno med vsemi kraji naše občine najbolj zasluži, da je sprejela dragega gosta. Letos Planinci proslavljajo 30. obletnico osvoboditve kraja. In kaj jim je bilo lepše za ta jubilej kot obisk tovariša Tita? Tako se jim je uresničila dolgoletna želja, da bi lahko sprejeli Tita v svojem kraju.«
DOBRO RAZPOLOŽENJE
»Razumljivo je, da smo bili vsi v skrbeh in nekako zadržani. Toda tovariš Tito je s svojo izredno domačnostjo in vedrim razpoloženjem hitro dosegel, da smo se sprostili in se prijetno pogovarjali.
Tito je bil že v preteklosti večkrat seznanjen s stanjem na našem območju, ki ga pozna tudi že iz svoje mladosti. Ob obisku se je še posebej zanimal, kako se razvijamo. Menim, da se je hotel o tem osebno prepričati in hkrati dati mladim brigadirjem veliko priznanje z obiskom, priznanje, ki ga zaslužijo zaradi svojega dela. S tem je poudaril pomembnost akcije, ki izboljšuje osnovne življenjske pogoje — cesta, voda, elektrika — tukajšnjih ljudi.«
Tovariš Tito je v sproščenem pogovoru obujal spomine na poti, ki so ga vodile iz Sevnice na Lisco, kjer je pred vojno vodil pomembne partijske sestanke. Nasmejal se je ob spominu, kako so nekateri tedanji udeleženci sestankov »pojamrali«, že zopet nas žene v te hribe.
»Na Planini Je zelo veliko fotografiral. Ko je slikal nek motiv s polaroidom, mi je pokazal sliko in dejal: Nekoliko je meglena. Vreme ni najboljše. Bil je izredno razpoložen, domač, dobre volje.
Tako se je še posebej po zdravil z borcema Ivanom Dobrškom in njegovo ženo Manco. Starega in trdega borca Dobrška, katerega družina je dala šest življenj med NOB, so ob stisku oblile solze sreče.
…
