Ime igre ali kako preprečiti, da bi se milijoni spet znašli v dementnih rokah
Sef pokojnega Ivana Zidarja z veliko gotovine, čez palec za slab milijon evrov, sta si za iztočnico današnjega Od srede do srede izbrala Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš.
Zakaj ravno Zidarjev sef? Po Žerdinu zato, ker bo v soboto v Delu Janez Markeš pisal o cestnem križu, »katerega spiritus agens je bil Zidar, domnevati pa je, da je prav pri gradnji tega križa ostalo nekaj gotovine«.
»Treba je začeti s preobrazbo Slovenije iz monopartijske ureditve, ki je kazala znake vodeno širokega pluralizma, v nekaj, v kar bi se morali spustiti tisti, ki so obvladovali družbeni, politični in državni prostor,« pojasni Markeš.
To »nekaj« je nedoločenost ločenih vej oblasti, kar pa se – tako Markeš – nikoli ni zgodilo: »Na dejanski politični ravni se govori o stricih iz ozadja in Ivan Zidar je eden od njih, ki mu je uspelo že v samem začetku povezati nepovezljive dejavnike: od tega, da je za njim tradicionalno stala sedanja SD (in še prej SDP oziroma Zveza komunistov, latentno pa tudi LDS) do tega, da je bil v Sloveniji vedno problem s pridobivanjem soglasij in s projektom cestnega križa. Zanj je poskrbela široka koalicija s SKD. Resorji za te zadeve so vedno pripadali SKD oziroma SLS.« Tako je, kot spomni Markeš, nastal cestni križ, Izidor Rejc, takratni minister za industrijo, pa je bil »Zidarjev eksponent, da je uredil vse zadeve«. Temu je sledil veliki slovenski konsenz SKD-SD-LDS, nadaljuje zgodovinski pregled Markeš.
Rejc je bil sicer minister Demosove vlade, opozori Žerdin. Markeš: »Takrat je nastal Slovenec, ki je dobil milijon subvencije iz naslova pluralizacije medijev in je živel v prostorih SCT, torej v Zidarjevih prostorih, in nikoli mu za to ni plačal najemnine. In to vse do sedanjega Darsa, v katerem se je Valentinu Hajdinjaku zlomila sekira.«
Iz te logike je po Markešu mogoče startati: »A ne v diskurz o demokraciji zahodnega tipa, temveč o marionetni igri, o kateri so ljudje dobili vtis, da še vedno obstajajo strici iz ozadja, in se dogaja prava stvar v dogovoru za hrbtom. Ne v parlamentu, ne v medijskem prostoru in ne v očeh ljudi, ampak za hrbtom.«
Žerdin ne želi biti naiven: »Tudi Eisenhower je ob predaji oblasti rekel, da državo v resnici vodi vojno-industrijski kompleks.« Tega Slovenija ni imela nikdar, dodaja, pomembni vplivni igralci so bili drugi kot iz »vojno-industrijskega kompleksa«.
Vojna industrija na pohodu na oblast
Markeš se strinja, saj tudi v EU »v imenu vojne v Ukrajini, potencialnega genocida v Gazi in v imenu mednarodnih odnosov, ki jih ureja kapital, prevzema oblast vojna industrija«. Kapital je Evropo obvladoval že po prvi in po drugi svetovni vojni v imenu velikih idej – med drugim tudi nastanka modernih držav. Tudi v Sloveniji smo gojili iluzije, pravi Markeš, a zdaj je čas, da se soočimo z realnostjo.
Skoraj 8 milijonov evrov v aferi z Dominiko Švarc Pipan za stavbo na Litijski se Markešu v primerjavi s 500 milijoni, izgubljenimi v TEŠ 6, in prav toliko izgubljenimi milijoni v cestnem križu, ne zdi tako veliko. »Je pa zadeva paradigmatična in vzorčna za to, kako se na neki točki, ko se nekomu zalomi, zgodi standardizirana procedura: najprej se zanika, potem se reče mogoče pa ni bilo vse, kot mora biti, nakar se določi nosilca krivde, se z njim dogovori, slednji gre za masko objektivne odgovornosti, v ozadju se mu uredi služba z visoko plačo in karavana gre dalje …«
Nejasna vloga tožilstva
Markeš si ne dela iluzij, da je omenjena zadeva prelomna, medtem ko bi Žerdin, kot pravi, v prelomnost verjel, »če bi na mizi imel protikorupcijske ukrepe, ki bi iz naukov te zgodbe znali zavrteti nove pravne okvire«. Kar videva v teh dneh, pa je, da vloga »pomembnega dela imunskega sistema te skupnosti in pomembne veje oblasti« – tožilstva – ni povsem jasna. Ta »imunski sitem«, se strinjata z Markešem, se pri nas zaradi neizvajanja odločbe ustavnega sodišča skupaj s sodniki »naklepno spravlja v hiranje«.
Takojšni ukrep je znižanje poslanskih plač, je prepričan Markeš, seveda pa bi morali imeti sodniki in tožilci za to, da se ta »imunski sistem vzpostavi na bolj kakovostni ravni«, za določen odstotek višje plače.
Markeš se spomni časov, ko smo v Sloveniji zaključili cestni križ: »Takrat so se v političnem zakulisju – levo, desno in v Katoliški cerkvi – začeli spraševati, kje bodo poslej dobili denar. Okrog leta 2006 pa so začeli govoriti o novem projektu TEŠ 6 in pri tem je šlo dobesedno po točkah od 2006 do 2015, dokler ni Matjaž Hanžek v komisiji v državnem zboru odprl politično odgovornost, v kateri se je jasno dokazalo, da so politiki – spet levih in desnih strank – s političnimi odločitvami državo oškodovali za najmanj pol milijarde. Po petih letih policija stvari pozapre, sodniki pa niso niti prišli v položaj, ko bi lahko koga obsodili …«
Umazana Pahorjeva igra
Žerdin meni, da bi tedaj na osnovi Hanžkovega poročila lahko zaslišali tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja, a se to ni zgodilo. Na oblasti je bila levo-desna koalicija … Markeš, ki meni, da bi lahko takrat zaslišali tudi Mateja Lahovnika in Franceta Križaniča, pa se še ponorčuje, da bi v naslednjih petih letih Katoliška cerkev Pahorja morda razglasila kar za enega sodobnih svetníkov …
Pahor je namreč po njegovem igral umazano igro: »Ne more dokazati, da ni naredil vsega, da bi organe pregona opolnomočili, zlasti ne, ko je v pravo smer pokazala protikorupcijska komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča. Pahor je tedaj šel in zadevo zalil kot malinovec.« Na čelo KPK je prišel Boris Štefanec in od tedaj se je izgubila sled za kakršnokoli konsistentnostjo KPK. Pahor bi moral za to politično odgovarjati, pravi Markeš, v strahu pred novim velikim projektom, ki je desetkratnik TEŠ 6: NEK 2. »Spet se išče veliki konsenz, deloma upravičeno deloma predatorsko,« pravi Markeš in nadaljuje pri Janezu Janši, ki da že piše, da nimamo niti denarja za propagando za NEK 2, pri tem pa se »zaganja v Jašo Jenulla in Niko Kovač, češ da dobivata neomejeno denarja«.
Perfidne igre
Zaganjati se v civilno družbo, je za Markeša »lucidna in perfidna norost« – podobno kot pri mladih zdravnikih, ki so lagali o milijonih za nevladnike.
»Cestni križ je stal približno 1,5 milijarde, prav toliko TEŠ 6, NEK 2 pa naj bi stal 15 milijard,« pravi Markeš, vprašaje Žerdina: »Si predstavljaš, kakšna nevarnost preti?«
Zato je po njegovem treba govoriti o »imunskem sistemu«, ki bo preverjal in nadziral javne finance, korupcijo in dogodke, ki bodo brez dvoma sledili. »Ni razloga, da ne bi verjeli, zakaj se ne bi čez deset let v kleti nekega magnata, ki ne ve ali prihaja v sobo ali iz nje odhaja, oziroma v njegovih dementnih rokah spet znašel milijon evrov,« navrže Markeš v prepričanju, da Slovenija potrebuje »imunski sistem, ki bo vnaprej preprečil zlorabe v projektu, ki ga očitno nihče več ne more preprečiti.« Reče se mu NEK 2.
