Kmetje na okopih: 'Smo na robu preživetja'

Ena večjih težav kmetovanja dandanes je birokracija, pojasnjuje Katja Temnik. Nekdaj vrhunska košarkarica v dveh najmočnejših evropskih ligah – španski in italijanski – zdaj že več kot desetletje skupaj z mamo na kmetiji v Žičah pri Slovenskih Konjicah po metodi biodinamike prideluje najrazličnejša zelišča. "Najpomembnejši del postaja ukvarjanje s papirji, da je nekaj obkljukano, poročila oddana. Sama vsebina pa je zelo podhranjena. Moraš imeti neko osnovno računovodsko znanje, dobavnice, računi, dostave. Tržiti moraš sam, prodajati ... Kje je potem čas za pridelavo. Birokracija je gotovo preobsežna za podpore, ki jih potem dobiš."

Temu pritrjuje tudi Gregor Slavec, gospodar dobrih 20 hektarjev velike ekološke kmetije v Knežaku. "Najbolj nas ubija birokracija. To so fascikli in fascikli nekih papirjev, za katere bi moral imeti na kmetiji že skorajda zaposlenega administratorja. Potem pa so tukaj seveda še prilagajanja, podnebne spremembe, tujerodne vrste, ki nas ogrožajo. Izzivov je torej nič koliko in obenem tudi ovir."

Pogosto je dan prekratek za vse, sta jasna zakonca Heric z zelenjadarske kmetije Ostanek. "Nekdo od naju mora dnevno skrbeti za birokracijo, evidence, vso dokumentacijo, ki spremlja prodajo, vso dokumentacijo, ki spremlja nabavo, vso dokumentacijo, ki spremlja razpise," pripoveduje Damjana Ostanek Heric. "Kmetu preprosto zmanjka časa," dodaja Tadej Heric. "Kmet je naprej starš, potem mora skrbeti za svoja polja, skrbeti mora za svoje finance, za administracijo, velikokrat pa mora biti še tržnik. In če vse to sešteješ, ti enostavno zmanjka časa."

A vsega tega, pripoveduje Toni Kukenberger, gospodar ekološke kmetije in ekosirarne z Dolenjske, se ljudje premalo zavedajo. "Mislim, da je kmetijska politika na splošno zelo zgrešila na tej poti, da ljudi premalo izobražuje o tem, da si predstavljajo, kako solata, krompir, meso, mleko sploh nastane. Da to ne zraste na trgovskih policah, ampak da je zadaj v bistvu ves sistem, ves proces."

Kmetij v Sloveniji je sicer – kažejo podatki Kmetijskega inštituta – iz leta v leto manj. Pred četrt stoletja je bilo dobrih 86 tisoč kmetijskih gospodarstev, leta 2020 skoraj 20 tisoč manj, so pa ta obdelovala nekoliko večje površine. V kmetijstvu dela tudi vse manj ljudi. Dandanes je gospodar kmetije v povprečju star skoraj 60 let, mladih, starih do 35 let, je manj kot pet odstotkov. "Res je težko, res je borba," je neposredna Katja Temnik. Gregor Slavec pa dodaja: "Trda je. Moraš biti kar prilagodljiv, iznajdljiv, dinamičen. Nenehno moraš iskati neke rešitve. Mogoče smo najbolj zapostavljeni prav mali kmetje oziroma te srednje kmetije. Te smo res na robu preživetja."

Tudi zato so za kmete še kako pomembne subvencije, spodbude, razpisi. Ko je prevzel kmetijo, se je na razpis za nepovratna sredstva prijavil tudi Toni Kukenberger. "Brez tega ne bi mogli narediti niti približno toliko, kot smo. Obenem pa smo s tem še zrasli in smo že nekaj let tudi delodajalec. Ta sredstva torej nikoli niso namenjena samo kmetu, ampak se posredno prelijejo tudi k trgovcem, gradbenikom."

A manjše kmetije tudi pri razpisih le stežka konkurirajo velikim, pojasnjuje Gregor Slavec. "Velikokrat se zgodi, da mogoče en malo večji kmet lažje pride v ta sistem. Je pa to vsekakor dobrodošlo in vzpodbudno."

Pa bi lahko bilo denarja za kmetijstvo še več? Lahko majhne in srednje kmetije, ki so hrbtenica slovenska kmetijstva, sploh konkurirajo velikim, tujim? Kako spodbuditi zlasti mlade kmete, da se bodo bolj množično odločali za ekološko kmetovanje? Kako privlačnost ekološke hrane povečati tudi za potrošnike? Kako torej pridelati kakovostno, zdravo hrano, hkrati pa poskrbeti tako za kupce, pridelovalce, kot za okolje? 

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.