Divji prašič in odtisa človeških dlani na steni jame Leang Tedongnge na indonezijskem otoku Sulavesi. Prašič vrste Sus cebifrons je upodobljen v naravni velikosti, ki je nekoč poseljeval širna območja JV Azije, danes pa je na robu izumrtja. V Indoneziji ga ni več, najdemo pa ga lahko zgolj še na nekaj filipinskih otokih. Foto: EPA
Divji prašič in odtisa človeških dlani na steni jame Leang Tedongnge na indonezijskem otoku Sulavesi. Prašič vrste Sus cebifrons je upodobljen v naravni velikosti, ki je nekoč poseljeval širna območja JV Azije, danes pa je na robu izumrtja. V Indoneziji ga ni več, najdemo pa ga lahko zgolj še na nekaj filipinskih otokih. Foto: EPA

Slikarijo so odkrili v jami na indonezijskem otoku Sulavesi, ob motivu prašiča pa je tudi nekaj odtisov človeških dlani. Ista ekipa pa je pred tem odkrila tudi poslikavo, starost katere so ocenili na 43.900 let in je do odkritja upodobitve prašiča veljala za najstarejšo znano na tem območju.

Sorodna novica Jamska slikarija v Indoneziji je najstarejši znani primerek pripovedne umetnosti

Povišanje temperature in ekstremni vremenski vzorci
Kot so sporočili raziskovalci, jamske poslikave na tem območju z naraščanjem temperature zraka tudi propadajo hitreje, kot so pričakovali. Njihove ugotovitve opominjajo, da bi bilo treba za ohranjanje teh neprecenljivih umetnin narediti več, piše BBC. Ta umetniška dela "izginjajo pred našimi očmi", je v izjavi za javnost dejala Jillian Huntley s centra za družbene in kulturne raziskave na avstralski univerzi Griffith.

V študiji, objavljeni v preteklem tednu v Scientific Reportsu, skupina avstralskih in indonezijskih raziskovalcev navaja svoje ugotovitve, da so povišane temperature in drugi ekstremni vremenski vzorci – kot so zaporedni suhi dnevi in ​​močni monsuni – pospešili kopičenje soli v jamskih sistemih, na stenah katerih je mogoče najti te umetnine.

Solni kristali na upodobitvi in pod njo
Soli nabrekajo in se krčijo, ko se okolje segreva in ohlaja. V vročih dneh se lahko kamninske soli povečajo več kot trikratno od začetne velikosti. Ti kristali, ki so tako na površini poslikav kot pod njimi, lahko nato povzročijo, da deli teh stvaritev odstopajo od jamskih sten, so zapisali raziskovalci.

Jillian Huntley je dodala, da verjame, da bo poslabševanje stanja te neverjetne skalne umetnosti samo še hujše z višanjem temperatur. "Presenetilo me je, kako razširjeni so bili uničujoči kristali soli in njihova kemična sestava na stenah z umetninami, za katere vemo, da so stare tudi več kot 40.000 let. Nujno potrebujemo nadaljnje raziskave skalne umetnosti in njenega ohranjanja, da bomo imeli najboljše možnosti za ohranitev pleistocenskih jamskih slik v Indoneziji," je še dodala.

Pujs opazuje druga dva pujsa pri boju oz. nekakšni interakciji. Foto: EPA
Pujs opazuje druga dva pujsa pri boju oz. nekakšni interakciji. Foto: EPA

Upodobitev divjega prašiča so leta 2017 odkrili v jami Leang Tedongnge, ki leži v odročni dolini, obdani z visokimi apnenčastimi pečinami. Do tega območja je mogoče dostopati zgolj med sušno sezono, saj je sicer poplavljeno.

Prašič je nemara še starejši, kot kažejo analize
Starost poslikave so posredno ocenili tako, da so odstranili depozit kalcija, ki se je nabral na njeni površini, nato pa z analizo uranovega izotopa določili pravzaprav starost tega kalcijevega vzorca. "To pomeni, da je tudi upodobitev stara vsaj toliko, lahko pa je še veliko starejša, ker smo datirali kalcij, ki se je nabral na njej," je dejal Maxime Aubert z univerze Griffith, sicer soavtor znanstvenega članka o starosti poslikave, ki je bil objavljen v reviji ScienceAdvances.