Ko otrok zboli za rakom (3)

Luka Omerzu je protokol zdravljenja zaključil 3. junija 2021. Še vedno ima redne kontrole na Onkološkem inštitutu Ljubljana, Kliniki za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Stomatološki kliniki, Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo ter po zapletu z virusom EBV v začetku lanskega leta še na nevrološkem oddelku. »Strah je na žalost še vedno prisoten, saj je odstotek možnosti ponovitve pri tej obliki raka kar velik. Še posebno čakanje na izvid magnetne resonance je zame zelo stresno,« opisuje mama Daniela Stojanović Omerzu.

Zdravljenje je imelo tudi stranske učinke. »Posledice obsevanja so, da nimam las nad levim ušesom vzdolž cele brazgotine in da imam na levi strani obraza parezo obraznega živca, ki so ga kirurgi morali poškodovati med operacijo, da so odstranili čim več tumorja,« je povedal Luka, njegova mama pa je dodala: »Trenutno so najbolj vidne posledice obsevanja in operacije, ki jih je Luka opisal. Ima še zadebeljeno nosno sluznico v levem delu. Lani februarja je bil en mesec v bolnišnici zaradi reaktivacije virusa EBV, kar naj bi bila posledica oslabljenega odziva po kemoterapijah.«

Sicer Luka nima nobenih omejitev in živi polno življenje. Pred boleznijo je treniral košarko, kar je nato opustil. »Na začetku sem bil zelo izčrpan po aktivnostih, a se je čez čas tudi to spremenilo. Košarke pa ne treniram več, saj nisem mogel fizično slediti napredku drugih fantov v ekipi. Po treningu sem potreboval preveč časa za regeneracijo.« K sreči mu je ostala ljubezen do lesa. Je dijak prvega letnika Srednje šole za lesarstvo Škofja Loka, smer lesarski tehnik. »Delo z lesom mi je približal oče in mi je pri srcu, odkar pomnim. Les imam po bolezni še toliko raje. Bolezen mi je to področje postavila še na višji nivo,« je zadovoljen Luka.

Ko je zbolel, je bil v sedmem razredu. To je bilo obdobje v znamenju covida-19 in šolanja na daljavo. »Šolanje sem opravljal na daljavo kot sošolci, le da sem delal predmet po predmet individualno z učitelji, ne vseh predmetov hkrati. Uspešno sem lahko zaključil osnovno šolo,« pravi in doda, da so na OŠ Cvetka Golarja pokazali veliko razumevanja in pripravljenosti za pomoč. Daniela Stojanović Omerzu je še poudarila, da so jim v težkih časih pomagali številni, za kar so jim zelo hvaležni. »Najbolj so me presenetili odnosi nekaterih prijateljev, znancev. Določeni so se po tem, ko so izvedeli za Lukovo bolezen, popolnoma umaknili, kot da smo kužni in da se lahko česa nalezejo. Spet drugi, ki nam prej niso bili blizu, so se izkazali za prijazne, sočutne, pripravljeni so bili pomagati pri skrbi za druga otroka. To mi je res veliko pomenilo. Vsi trije so imeli izredno dobro podporo pri učiteljih in na šoli. Res sem hvaležna za to, saj sem od številnih staršev na oddelku slišala, da ni povsod tako, da to sploh ni samoumevno.«

(Se nadaljuje)