Edina, ki kleklja planinsko cvetje

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. april 2023 / 21:58  

Devetdesetletna Matilda Thaler je edina klekljarica iz Železnikov, ki ustvarja klekljano planinsko cvetje. Pravzaprav je najbrž edina na svetu, saj ji ni znano, da bi to izdeloval še kdo.

Klekljanja planinskega cvetja se je Matilda Thaler, ki je v začetku marca dopolnila devetdeset let, naučila od svoje mame Ane Triler. Prav ona je pred približno šestdesetimi leti prišla na idejo o klekljanjih rožah – v želji, da bi za Čipkarski dan, ki so ga v tistem času začeli prirejati v Železnikih, ustvarila nekaj novega. »Na prvem še ni razstavljala, za drugega pa je ustvarila klekljano marjetico. Vse si je sama spomnila. Z vrta je prinesla marjetico, si jo natančno ogledala, razdelila na dele in nato vse skupaj naklekljala. Res je bila 'brihtna', prav umetnica. Naslednje leto je dodala klekljano planiko, potem pa še encijan, rododendron in murko,« se spominja Matilda Thaler, ki izhaja iz rodbine pr' Kordež, v kateri se je umetniška žilica pojavila že pred več generacijami. Kasneje, ko je bila mama bolna, je hčer prosila za pomoč pri klekljanju. Matilda ji je izdelovala listke in prašnike ter se postopoma še sama naučila zahtevnega postopka izdelave klekljanega cvetja. »Po mamini smrti sem jaz nadaljevala s tem in vse skupaj še malo izpopolnila.«

Planinske rože ustvarja brez vzorcev, »z glave«, ključno pa je, da obvlada tehniko ribic, ki so, kot je dejala, najtežje in jih znajo klekljati le redki. Sama se je z ribicami srečala že kot otrok v čipkarski šoli, ki je bila takrat na Racovniku. Koliko časa porabi za eno rožo, ne ve, saj vselej nakleklja večje število sestavnih delov, ki jih nato sestavi v rože. Na punklju pod njenimi spretnimi prsti nastajajo ribice oz. listki različnih velikosti, utrjeni z žičko, cvetovi in prašniki. Določene dele sešije ter jih ob steblu iz žice sestavi v rožo. Klekljane planike, rododendrone, encijane in murke nato oblikuje v šopke. V vseh teh letih jih je naredila več kot tisoč. Ogromno jih je podarila, sicer pa jih Turistično društvo Železniki prodaja kot spominek. Matildino klekljano planinsko cvetje je razveselilo tudi mnoge slovenske izseljence v tujini. Njen šopek med drugim zasledimo v kapelah na Kredarici in Veliki planini, v župnijski cerkvi v Železnikih …

Med številnimi klekljanimi izdelki, ki jih ustvarja, se Matilda najraje loteva prav planinskih rož. Žal ji svojega navdušenja ni uspelo prenesti na mlajše rodove. Ročnega dela je veliko, postopek pa zahteven, zato neredko sliši, da se to ne splača. Dejstvo je, da je umetnost sukanja niti premalo cenjena. Matilda se spominja, da je njeni mami s klekljanjem uspelo preživljati družino. »Časi, ko se je s tem še dalo zaslužiti, so že davno mimo. Sedaj zaslužiš evro na uro. Imeti moraš veliko veselja, drugače se ne bi ukvarjal s tem. Jaz pa to tako rada počnem. Ko me zvečer kakšna pokliče in povem, da klekljam, marsikdaj slišim, da sem neumna, naj se raje uležem. Jah, od tega nimam nič. Raje kaj naklekljam in potem podarim. Ves čas premišljujem, tudi ponoči, kaj bom ustvarila naslednji dan in kaj novega bom poskusila.«

Klekljanje Matildo osrečuje in pomirja, zato mu posveča veliko svojega časa. Njeni svojci vedo povedati, da jo prav to drži pokonci in pomaga ohranjati njeno vitalnost tudi pri devetdesetih letih. Poleg klekljanega planinskega cvetja ustvarja še slike s čudovitimi klekljanimi motivi, predvsem cvetja, ki jih prav tako ustvari brez čipkarskih vzorcev. S ponosom pokaže tudi klekljan šopek, ki ga je naredila za svojo zlato poroko leta 2007, klekljane cvetove, ki se pripnejo kot okras na obleko, klekljane okraske za smrečico, ki jih rada podari pred prazniki. Naklekljala je številne manjše in večje prte, vključno s cerkvenimi. Odpre tudi škatlo s stotimi enakimi čipkami, ki jih je začela ustvarjati že pred nekaj leti in jih je možno všiti v cerkveni prt. V mlajših letih je sicer veliko raje vezla; ustvarila je veliko prtov, tudi za cerkve.