Slovencem je kolesarstvo blizu. Nič čudnega, ko pa predvsem dvojica Tadej Pogačar in Primož Roglič kroji svetovni vrh. Med večetapnimi dirkami – tritedenske dirke po Franciji, Italiji in Španiji so razred zase – ima med kolesarji posebno težo kriterij Dauphine oziroma dirka po Dofineji, ki jo sestavlja osem etap, poteka pa v prvi polovici junija kot nekakšna priprava na Tour de France. Prvič se je med slovenske zmagovalce leta 2010 uvrstil Jani Brajkovič, lani pa je zmagal še Primož Roglič. Dauphine (oziroma Dofineja) je sicer pokrajina in nekdanja provinca v jugovzhodni Franciji, ki se hvali z bogato zgodovino, njeno ime pa je celo tako prepoznavno, da so se pri Renaultu odločili, da po njej poimenujejo avto. Dauphine naj bo, so rekli!
Šlo je za majhen avto z dolžinsko mero 3,94 metra in z zadaj nameščenim motorjem, štirivratna limuzina pa je leta 1956 na cesto zapeljala namesto modela 4CV. Mnogi so v njej videli pionirja modernega evropskega ekonomičnega avta. Skozi leta so pri Renaultu predstavili več različic, med njimi je bila tudi luksuzna, ki so jo poimenovali ondine, najbolj športna pa je dobila priponko gordini. Dauphine je nastala po pogovoru med prvim možem znamke Pierrom Lefaucheuxom in inženirjem Fernandom Picardom, ki sta se oba strinjala, da predvsem francoski uporabniki potrebujejo avto, ki bi ustrezal vse boljšemu standardu in življenjskemu slogu.
Z razvojem začeli že kmalu po vojni
Z razvojem projekta 109 so začeli že kmalu po vojni, leta 1949, v skladu z raziskavo, pa je bil cilj razviti avto, katerega maksimalna hitrost bo okoli 110 kilometrov na uro, imel bo prostor za štiri potnike, poraba goriva pa ne bo smela presegati 7 litrov. Prav tako so ugotovili, da mora biti na razpolago več barv, saj je ženskam pomembnejša barva avtomobila kot avto sam. S testiranjem prototipa so v tajnosti začeli 24. julija 1952. Med drugim so se zapeljali do Madrida, a se je testiranje izkazalo kot neuspešno, saj je prišlo po prevoženih 2200 kilometrov do popolne okvare motorja, za nameček so morali petkrat zamenjati pnevmatiko. Renaultov šef serijske proizvodnje ni dočakal, saj se je 11. februarja 1955 ubil v prometni nesreči. Prvi so avto 4. februarja 1956 na Korziki preiskusili novinarji, prvič javno na ogled pa je bil 6. marca v Parizu, ko se je zbralo kar 20.000 obiskovalcev, dva dni kasneje pa so ga razkrili še na salonu v Ženevi. Francozi so se sprva poigravali z imenom corvette, ker pa je v tistem času na cesto že zapeljala Chevroletova, so se v izogib konfliktu imenu odrekli in se raje odločili za dauphine; gre za žensko obliko francoskega fevdalnega naslova dauphin, ki ga je nosil prestolonaslednik.
Dauphine ni bila pretirano zmogljiva, 845-kubični motor je imel moč 36 konjev (27 kW), za pospešek do stotice pa je bilo potrebnih dolgih 32 sekund, pa čeprav je tehtala zgolj 649 kilogramov. Menjalnika sta bila dva, tristopenjski in štiristopenjski ročni. Avto so primarno izdelovali v tovarni v Flinsu v Franciji, prav tako pa v številnih drugih državah, na primer v Argentini, Avstraliji, Braziliji, Izraelu, Italiji, Novi Zelandiji, Japonski, Španiji in ZDA. Njena osnovna cena je bila 689 funtov.
Najlepši mali štirisedežnik na svetu
Odzivi so bili pozitivni. V The Independentu so tako zapisali: »Izkazala se je za skoraj takojšen uspeh po vsem svetu. Nova karoserija je ocenjena kot zelo elegantna, cena je nizka, velikost dauphine pa je še vedno primerna tudi za vožnjo po preobremenjenih pariških ulicah.« Zapis v The Motor pa je dauphine poimenoval kot najlepši mali štirisedežnik na svetu. Različica gordini je imela vgrajen nekoliko močnejši motor, tako da je bila maksimalna hitrost 129 km/h, pospešek do stotice pa 22,3 sekunde. Julija 2010 se je Jonathan Burnette, mehanik iz Teksasa, z dauphina iz leta 1959 zapeljal do Aljaske in nazaj ter povedal: »Z dauphine sem se vozil po vsej državi in to velikokrat, pa nikoli nisem imel težav. Res pa je, da veliko ljudem ta avto ni všeč, dejansko pa je podcenjen.«
V desetih letih proizvodnje so izdelali 2,150.738 enot dauphine, že v začetku 60. let pa so pospešili razvoj njenega naslednika, ki so ga poimenovali R8. Konec proizvodnje so proslavili s posebno izdajo, ki je bila omejena na 1000 vozil, zadnja dauphine pa je s tekočega traku zapeljala decembra 1966, različica gordini pa leto kasneje. »Moj oče je kupil dauphine letnik 1962, ko sem bil v šoli. Zaljubil se se vanjo. Bila je zabavna za vožnjo in je vedno pritegnilka poglede mimoidočih. Žal pa ni bila brez težav, tako da je oče popolnoma prenovil motor. A po prenovi avto nikoli ni bil več enak. Na koncu smo ga prodali,« se spominja Stuart Kitchen, katerega oče je avto kupil za 300 dolarjev. Njegova velika hiba je bilo jeklo slabe kakovosti, velika sovražnica je bila korozija, ki je prizadela tako dno kot vrata vozila. Danes je za dauphine v dobrem stanju potrebno odšteti okoli 10.000 funtov in za gordinija še 5000 več, v slabem stanju pa so na voljo že za tisočaka.
