Dan maternega jezika: Naj zveni po naše!

22.2.2024 | 10:00

21. februarja je bil dan našega maternega jezika. Ker smo nastali in živeli v materinem telesu, smo posrkali glasove njenega jezika, se nanj odzivali že kmalu in postali lastniki jezika, ki ga je govorila mati. Danes mnoge matere več ne razumejo jezika svojih otrok, ker se je vanj zarasel ves plevel, ki so ga otroci spustili v svoje uho in jezik. Ne zavedamo se muk in težav, ki so jih imeli naši pisatelji in pesniki, ko so ustvarjali v jeziku, ki ga oblastniki niso imeli za enakovrednega, saj naj bi bil to jezik hlapcev in dekel. Naš jezik je vreden, da ga imamo radi in gojimo ljubezen do njega. Ga negujemo in ohranjamo za potomce kot dobro dediščino večstoletnega bivanja na tej zemlji. Prav je, da znamo tudi druge jezike, saj kolikor jezikov poznaš, toliko veljaš. Toda svoje misli, želje in sporočila najbolje in najlažje izrazimo v svojem jeziku. Ko v svoj jezik vrivate tuje besede, ne delate usluge niti svojemu niti tujemu jeziku. Dokazujete pa, da ne cenite vrednosti jezika za narod. Jezik je ogledalo ljudi in po njem spoznamo pokrajino in zgodovino ljudi, ki prebivajo na tem ozemlju. Vanj se je skrilo vse, kar označuje pokrajino: hribi, doline, reke, polja in gozdovi. Zato je toliko različnih zvokov in tonov v jezikih. Prav zato ne smemo vnašati v naš jezik tuje besede. Premislite o tem, ko izgovarjate neslovenske besede kot svoje. To ni več vaš jezik, saj ste ga onečastili s tujimi besedami.

 Morda se premalo zavedamo:

- da je naš jezik preživel in med 14 jeziki na svetu dobil prevod Svetega pisma,

 - da smo 8. jezik v Evropi in na svetu s svojo slovnico,

- da so Primož Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin poskrbeli za našo abecedo in prve knjige,

- da je Prešeren s svojo poezijo naš jezik naredil enakovreden tujim jezikom,

- da je pisal v nemškem jeziku, da bi začutili, kaj je tuje in naše.

Minil je praznik kulture. Se nas je dotaknilo njegovo sporočilo? Slišali smo mnogo lepih pesmi. So izzvenele do naslednjega dneva kulture. Kaj torej lahko naredimo, da bo jezik ostal naš in bomo z njim še lahko slišali zvok svojega kraja in začutili, da njemu pripadamo.

Spodnja pesem iz knjige Franceta Prešerna V tujem jeziku napisal sem knjigo, zadnji prevod je Kajetana Koviča, vam lahko zbudi slabo vest, ker jezik svoje matere zanikate in ga delate tujega z mnogimi neslovenskimi besedami. Razmislite o sporočilu o tujem jeziku, ki so ga Prešeren in sodobniki morali govoriti. Nam tega ni treba! Zato negujmo svoj jezik in ga prenesimo na potomce in naslednje rodove. Naj zveni po naše!

Beri počasi in razmisli!

Vi, dediči slovanskega plemena,
ki morali ste mater zapustiti
in uka žejo kakor jaz gasiti
si pri dojilji nemškega kolena!

Preklel sem vas, a ne zavolj namena,
ker hočete Germanki pokaditi,
le da ste zmožni mater zatajiti,
zato vas moja jeza žge ognjena.

Pred tujko mora biti prava mati;
vendar rednico, ki ga je hranila,
rejencu čast veli obdarovati.

Iz plemenite rude, ne iz ila
naj bo, kar v dar prinaša prebogati,
ki bi drobiž s posmehom zavrnila.

Zapisala Lizika Vardijan iz Novega mesta