DL: Portret tedna - Ivanka Kraševec Prešern

12.1.2024 | 14:40

Ivanka Kraševec Prešern ob prejemu naziva metliške častne občanke (Foto: arhiv; Občina Metlika)

Njena pevska pot se je začela z avdicijo Radia Ljubljana v Metliki za oddajo Pokaži, kaj znaš. Mimica Ružičeva, ki se je prav tako učila za šiviljo, jo je prepričala, da bi šli v staro šolo poslušat, kakšne talente bodo izbirali. Na žalost niso našli nič primernega za to oddajo. Pa je rekel učitelj matematike in petja: »Saj je tam v občinstvu še ena, ki tudi lahko kaj zapoje.« »Tako so me nekako zrinili do klavirja,« se spominja pevka in slikarka Ivanka Kraševec Prešern, rojena leta 1941 v Münchnu, sicer Metličanka, ki že dolgo živi v Radovljici. Imenovali so jo tudi belokranjski slavček in županja Martina Legan Janžekovič ji je stisnila roko in jo razglasila za častno občanko Metlike.

Ivan Sivec, avtor knjige Najine sledi, je Ivanko opisal kot »altistko z glasom, ki nikoli ni poznal meja, segel pa je do vsakega srca«. To je hitro začutil tudi Marjan Vodopivec, takratni urednik glasbenega oddelka RTV, ko jo je na avdiciji vprašal: »Gospodična, kaj bi nam pa vi zapeli?« Namesto nje se je oglasil učitelj glasbe in matematike: »Zapela vam bo Počiva jezero v tihoti ali Na oknu glej obrazek bled.« Gospod Vodopivec pa je hotel biti dosleden in je dejal: »Bo deklič že sam povedal, kaj bo zapel.« Tako je zapela po svoji izbiri Johnny Guitar, to pesem jo je naučila sestra Vida, takrat študentka v Kopru, in še Valovi šumijo, ki ji je prišla v uho v zdravstveni koloniji na Debelem rtiču. Ko so po opravljeni avdiciji poslušali oba posnetka, tudi sama ni verjela, da je to njen glas. Mimica je hitro tekla po mamo, da bi še ona slišala, kakšen glas ima Ivanka po zvočniku. Tako so jo povabili v oddajo Pokaži, kaj znaš, v kateri je dobila prvo nagrado in štipendijo RTV Ljubljana, hkrati pa se je v podjetju Elita izučila za šiviljo.

Ivanka je mladost preživela v Metliki. Stanovali so v mestni hiši, saj jim je med vojno pogorela domača hiša, otroci pa so preživeli veliko časa na »placu« pred cerkvijo v gasi in v okolici. Po končanem šolanju se je zaposlila na RTV-ju, najprej v garderobi, pozneje pa v radijskem arhivu. Hodila naj bi tudi v glasbeno šolo, vendar so ji v ravnateljstvu povedali, da ne bodo vzgajali pevcev zabavne glasbe. Zato so na RTV-ju, kjer so imeli izpiljen občutek za talente, sklenili, da jo bo v uk vzel in korepetiral pianist in skladatelj Borut Lesjak, s katerim je nastopala po Sloveniji. V zlatih šestdesetih je Ivanka postala tudi »Prodajalka vijolic«, nepozabne so njene Bele rože iz Aten. Sledili so nastopi na Slovenski popevki – s Privškovo skladbo Zakaj nocoj tako je tih večer na besedilo Vena Tauferja je prišla v polfinale. Deset let je bila del ansambla Mihe Dovžana in vokalnega kvinteta Gorenjci, ljudske pesmi pa je prepevala tudi s folklornim ansamblom Tončke Marolt. Ob sedemdesetletnici je RTV Slovenija izdal zgoščenko z belokranjskimi pesmimi Vse tičice lepo pojo. Nekaj posnetkov in zgoščenk je posnela tudi z ansamblom Jožeta Burnika, ki je pozneje igral harmoniko v Alpskem kvintetu, s katerim je sodelovala kar dvaindvajset let.

Tam je spoznala trobentača in komponista Ivana Prešerna - Žana, s katerim sta se poročila leta 1977. »Vedno se o vsem pogovoriva, zato nam ni bilo težko usklajevati družinskih in poklicnih obvez,« pravi o receptu za mirno, sproščeno in seveda uspešno življenjsko pot, ki jo je sicer odpeljala iz Bele krajine, a stikov z njo ni nikoli pretrgala. »Seveda je Metlika moj domači kraj, kjer sem preživela najlepše otroške dni s prijateljicami in prijatelji in kamor se vračava za vse praznike pa še kdaj vmes. Doma so še brat Martin s sinom Martinom, z našo Mojco, otrokoma Rokom in Klaro. Sestra Vida pa živi v Domu starejših občanov Črnomelj. Imam pa seveda še veliko sorodnikov po Štrekljevih, Kraševčevih, Klepčevih pa še kaj bi se našlo,« je na vse ponosna.

Pravi, da se Metlika lepo širi, le staro jedro je še tako, kot je bilo. Na žalost pa ni več tistih trgovinic, v katere je hodila takratna mularija. Čeprav jo še kdaj vabijo, ne nastopa več, je pa zato svojo novo umetniško strast leta 2000 odkrila v slikarstvu. Z Žanom sta člana likovne sekcije Sotočje v Radovljici, od leta 2006 pa tudi likovne sekcije Leon Koporc KUD-a Klinični center.

Članek je bil objavljen v novembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Milan Glavonjić