Konec leta bo minilo osemnajst let, odkar se je poslovil Aleš Varoga, najboljši radijski športni glas po Mirku Strehovcu, ki se ga ob tej priložnosti spominjamo tudi kot enega deklariranih privržencev starorokerske zasedbe Jethro Tull, katere nastop se Ljubljani obeta na začetku poletja. Na kakšen način deklariran? Ob neki priložnosti so iz zvočnikov njegovega radia nezgrešljivo zveneli Jethro Tull, kar samo po sebi ne bi bilo nič takšnega, če se to ne bi dogajalo na prelomu prejšnjega tisočletja, ko Jethro Tull že zdavnaj niso bili več aktualni, in če ne bi pojasnil: »Da, Jethro Tull so to, njihova zadnja plošča. Oni redno izdajajo plošče.« Kupci njihovih plošč so bili tiste čase redki ljudje.

Na začetku še ni bilo flavte

A Tullsi so tempo zadržali do dandanes. Zadnji nosilec zvoka bodo denimo izdali čez tri tedne, prejšnjega so leta 2022, s čimer so presegli svojo dejavnost iz prejšnjega desetletja, ko so izdali samo eno ploščo leta 2003, medtem ko so v devetdesetih izdali tri nosilce, v osemdesetih pet, najbolj pa so bili dejavni v sedemdesetih, ko so vsako leto nanizali novo ploščo. Skozi kariero so si priigrali status rokovskega ansambla, prepoznavnega po uporabi flavte. Flavti se v rokenrolu ni uspelo prebiti tako kot saksofonu, a podobno velja tudi za druga pihala, denimo klarinet. Razen v zasedbi Jethro Tull se je flavta v rokovski glasbi pojavila sporadično v posameznih skladbah, kot na primer v skladbi You've got to hide your love away skupine The Beatles, v Ruby Tuesday Rolling Stonesov, v Going up country zasedbe Canned Heat, v pesmi Moondance Vana Morrisona, Mighty Quinn Manfreda Manna, kot Night in white satin v izvedbi Moody Blues ali v California dreaming skupine Mamas and Papas, dveh skladbah, ki sta po vlogi flavte med najprepoznavnejšimi iz pop zakladnice, v sam vrh pa zagotovo spada tudi njena vloga v skladbi Stairway to heaven skupine Led Zeppelin. A razen pri zasedbi Jethro Tull se je flavta kot del stalne zasedbe pojavljala kvečjemu še pri zasedbah Genesis in Traffic, je pa v Jugoslaviji, natančneje v Zagrebu leta 1974, nastala skupina Drugi način, katere zaščitni znak je bila prav tako flavta. Sicer pa je bil v osnovi flavtist tudi Arsen Dedić, medtem ko je na slovenski pop sceni najprepoznavnejša flavtistka Tinkara Kovač.

A tudi Jethro Tull flavte niso imeli v zasedbi od začetka kariere. Njen najbolj izpostavljeni član Ian Anderson, leta 1947 na Škotskem rojeni Britanec, kot se sam odločno deklarira, je v začetku glasbene kariere igral kitaro, vendar pa je okoli leta 1967, ko se je pretežno preživljal kot glavni čistilec kinodvorane v Lutonu, dojel, da nikdar ne bo mogel biti tako dober kitarist kot Eric Clapton, zato je električno kitaro prodal in kupil flavto, ki je pred tem še nikdar ni držal v rokah. »Nisem hotel biti tretjerazredni kitarist v preobilju tretjerazrednih kitaristov, ampak nekaj bolj posebnega. Ko smo se Jethro Tull sestali, sem flavto igral vsega nekaj tednov, vendar mi je šlo dobro.« Kljub temu da je bil začetnik samouk, je s flavto suvereno nastopil na prvi plošči This was iz leta 1968 in si z njo utrl pot iz anonimnosti.

V obzir je treba vzeti duha časa, ki ga je v pop glasbi bistveno zaznamoval izid plošče Sgt. Pepper's Lonely hearts club band skupine The Beatles iz leta 1967, ki ob tem, da velja za enega prvih konceptualnih albumov, pomeni tudi glasbo, ki je utemeljila art in progresivni rok, torej glasbo, s katero se je pop poskusil izenačiti s klasično glasbo oziroma jo začel povzemati. Na primer skladba Beatlesov Day in a life je prvi primer tega, da je pop skupina uporabila kompleten simfonični orkester. Rok je izstopil iz klasične rokenrolovske matrice, postal je intelektualističen, iskal je nove sveže zvoke in Jethro Tull s flavto v ospredju so bili idealni. Drugačen je bil tudi izbor imena, ki je odstopalo od tradicije imen s predlogom the na začetku, značilnih za večino pop zasedb iz šestdesetih. Ime so si dali po angleškem kmetijskem inovatorju iz prve polovice 18. stoletja. Jethro Tull je bilo ime gospodu, ki je posodobil sejalni stroj, ki ga je vprežna živina vlekla za seboj in s katerim je bilo mogoče sejati po večjih površinah.

Življenje na samotnem otoku

Z vsega eno ploščo in z živimi nastopi za bluzovsko in džezovsko občinstvo so se taistega leta 1968 prebili v film The Rolling Stones Rock and roll circus, v katerem je Mick Jagger, kot iniciator filma, predstavil angleško rokovsko sceno. Zanimivo. Pri izvedbi skladbe A song for Jeffrey je bil večji del skladbe predvajan na »playback«, samo Andersonov vokal in igranje na flavto sta bila izvedena v živo. Dodaten sloves so si Tullsi pridobili kot predskupina Jimija Hendrixa na angleški turneji, takisto pa tudi Led Zeppelinov in zasedbe Vanilla Fudge. V začetku leta 1969 so posneli eno svojih najbolj znanih skladb Living in the past, spomladi pa tudi album Stand up, s katerim so se prebili na 20. mesto ameriške lestvice.

V vsega dveh letih se je Anderson iz snažilca v kinu prebil v rokovskega zvezdnika, pri čemer so Jethro Tull eni tistih, ki so poleti 1969 zavrnili sodelovanje na festivalu Woodstock. Razlog je bil bojazen, da bi se jih preveč začelo enačiti s hipijevskimi gibanji oziroma tlačiti v prevladujoč zvok – kar je docela zabavno, saj se je Anderson z igranjem na eni nogi v plašču brezdomca uveljavil kot angleška hipijevska ikona. So pa nastopili na festivalu na otoku Wight leta 1970. Naslednje leto so posneli svoj najkomercialnejši album Aqualung, na katerem je tudi Locomotive breath, še ena od njihovih zaščitnih skladb. Album so prodali v sedmih milijonih primerkov in postali eden največji stadionskih in eden radijsko najprijaznejših ansamblov na svetu, z zvestimi privrženci, ki praviloma niso bili najstniki, ampak formirani odrasli ljudje z denarjem. Tullsi so temelj komercialne smeri, ki se je je oprijel naziv rok za odrasle in ji je uspevalo preživljati vse spremembe na pop trgu, vključno z novim valom.

Zavoljo previsokih davkov se je Anderson leta 1973 iz Anglije izselil v Švico, pozneje pa v Angliji uresničil sanje marsikaterega hipija in živel na enem od več podeželskih posestev, med drugim tudi na samotnem otoku Sky sredi škotskega morja. Tudi zunaj glasbe je pokazal poslovni smisel, saj je med drugim lastnik več morskih farm za vzgojo oziroma prodajo lososa.