Še 67 dni, 34 minut in 32 sekund, se je odštevalo na svetlobni plošči, ko je slovenska bakla prešla iz rok košarkarja Franja Modrijana v roke cestne kolesarke Ajde Opeka in je za kratek čas olimpijski ogenj vzplamtel tudi pred Tehniškim muzejem Slovenije v Bistri. Tam se je plamenica, ki pred olimpijskimi igrami v Tokiu na slovenskih tleh širi vrednote olimpizma, srečala s tisto, ki jo je leta 1984 na odprtju iger v Sarajevo nosil smučarski tekač Ivo Čarman in ki prav zdaj gostuje na občasni razstavi Tehnika za šport.



Slovenska olimpijska bakla, ki je konec aprila nastala med ognjenimi zublji jeklarne SIJ Metal Ravne in vsebuje menda čudežno moč prebujanja jeklene volje med ljudmi, se je včeraj ustavila v Cerknici in Logatcu in se med drugim spustila v kraško jamo Gradišnica. Od 3. maja, ko jo je šesterica gorskih reševalcev nesla na Triglav, je obiskala več kot 30 slovenskih občin, nabrala okoli tisoč kilometrov, pri tej misiji je sodelovalo že okoli 1200 tekačev.

Njena ambasadorka je judoistka in zlata olimpijka Urška Žolnir Jugovar, plamenico pa pomagajo prenašati po svojem lokalnem okolju številni drugi slovenski olimpijci in vrhunski športniki. Na Triglav je, denimo, potovala v družbi nekdanjega smučarskega skakalca Rajka Lotriča, udeleženca zimskih OI v Calgaryju 1988, v dolini Vrat jo je prevzela alpska smučarka Alenka Dovžan, bronasta z olimpijskih iger v Lillehammerju 1994 v alpski kombinaciji. Med vrhunske športnike, ki so baklo pospremili v Kobaridu, se je pomešala svetovno znana kuharska mojstrica Ana Roš, nekdaj prav tako odlična alpska smučarka. Na Idrijskem sta baklo prijela znana idrijska olimpijca, kolesarja Tanja Žakelj in Valter Bonča, na Blokah pa je srečala celo medveda.


 

Simbolično srečanje

Že sama turneja plamenice po Sloveniji, med katero naj bi do 23. junija obiskala vseh 212 občin, ima simboličen pomen, še posebej pa je bila s simboliko prežeta predaja v Bistri, kjer ta čas gostuje olimpijska bakla Iva Čarmana. Nekdanji smučarski tekač je pred slabimi štirimi desetletji z olimpijskim ognjem v desni roki in smučarsko palico v levi na smučeh pretekel slovesne zadnje metre, preden jo je izročil umetnostni drsalki Sandi Dubravčić, ta pa je prižgala olimpijski ogenj in uradno oznanila začetek zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Ob tokratnem srečanju slovenske olimpijske bakle in tiste, ki jo je nosil on, je bil ganjen, čeprav je prostodušno priznal, da se svoje poti na stadionu Koševo zaradi vznemirjenosti skoraj ne spomni.

Olimpijske igre v Sarajevu so bile njegove druge, star je bil 24 let, le sedem let pred tem je prvič stopil na tekaške smuči. Odraščal je v okolju, kjer denarja za šport ni bilo; mama je bila gospodinja, oče mizar, a ga je nekaj gnalo, da bi dosegel kaj več. »Očitno sem imel nekaj v sebi, takoj sem začel dosegati dobre rezultate, čeprav do takrat nikoli niti smučal nisem,« se je začetkov spominjal v prostorih v Bistri, kjer je razstavljena njegova bakla, ob znamenitem Vučku, kajpada.

»Konec novembra sem bil prvič na snegu, decembra smo imeli tekmo, na kateri sem bil deset minut za prvouvrščenim! Potem mesec dni ni bilo snega, vmes sem tekel, delal sklece in vaje za moč, v meni je tlela neizmerna želja. Še tisto leto sem prišel v mladinsko reprezentanco, naslednje v člansko. Leta 1979 sem bil že na prvem svetovnem mladinskem prvenstvu v Kanadi. Ne morete si misliti, kako lepo je bilo to zame: iz vasi priti čez lužo,« je dejal z nasmehom, ki še vedno razkriva kanec mladostniške radosti.

Leta 1980, ko se je že vedelo, da bodo 1984. igre v Sarajevu, sta dva najboljša tekača, Ivo Čarman in Tone Djuričič, potovala na igre v Lake Placidu v ZDA. »Če samo zamižim, vam lahko opišem vse, kar se je takrat dogajalo,« je doživeto pripovedoval in se spomnil sopotnikov športnikov, ki so tja potovali iz škofjeloških klubov, a so zdaj že pokojni, Jožeta Kuralta, Borisa Strela in Nuše Tome. Tistega zadnjega olimpijskega cikla do leta 1984 se spominja predvsem po trdih treningih in trenerju Jaroslavu Honcuju, ki mu je bil kot drugi oče. Težko pričakovani dogodek pa je okronala vest, da bo prav Ivo Čarman nosil plamenico, ki jo je njegova žena Valerija prebrala kar v časopisu. »Vprašal sem jo: 'Ali si gotovo pravilno prebrala?' Rekla je: 'Jaz se ne zmotim', kakor še vedno reče.«



O tej nalogi se najbolj spomni skrbi, da bi mu plamen ugasnil, sicer pa šele v zadnjih letih bolj premišljuje o tem, »kakšna čast me je doletela, da sem lahko v imenu športnikov sveta prinesel olimpijski ogenj, ki je eden od treh simbolov olimpijskih iger«. Na igrah je osvojil 35. mesto v teku na 15 kilometrov ter 40. v teku na 30 kilometrov. Štafeta je končala na 12. mestu. Pričakoval je več, a mu je, kot pravi, načrte precej prekrižala pljučnica, ki jo je prebolel prav pred tem tekmovanjem. To so bile tudi njegove zadnje olimpijske igre.
 

Obe sta pravi

Sarajevski bakli – obstajali sta dve, ena je bila namenjena generalki, druga uradnemu odprtju – sta s Sando Dubravčić dobila v dar in nobeden od njiju v resnici ne ve, katera je tista »prava«, čeprav si najbrž oba prigovarjata, da sta izvirni obe. Ivo Čarman svojo, kot je dejal, prime v roke ob kakšnih posebnih obiskih, kot je denimo obisk Junakov 3. nadstropja, ki jih še posebej rad omeni. Več kot dve desetletji je bil za otroke, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku ljubljanske pediatrične klinike, Miklavž in vselej se najde kakšna zgodba, ki jo pove o teh malih junakih, na primer tisto o deklici Sofiji, ki naj bi predsedniku države Borutu Pahorju na prireditvi izročila šopek, a se je odločila, da ga bo raje nesla svoji mamici.



Dobrodelnost je bila le del njegovih dejavnosti po tistem, ko je nehal tekmovati. Sprva je delal v Kranjski Gori kot žičničar, potem pa je vse bolj opažal, da primanjkuje športnih oblačil, in začel izdelovati drese. Tudi v tej zgodbi je kar nekaj ironije, kajti iz svojih začetkov se spomni, kako je, ker starši niso imeli denarja za športno opravo, tekmoval v zelenem puloverju, odrezanih modrih hlačah, rdečih nogavicah in smetarskih rokavicah. Oblačila, ki jih je izdeloval, so s športniki vred dosegala lepe rezultate (o tem pripoveduje tudi razstava v Bistri), najbolj ponosen je na dosežek veslačev Iztoka Čopa in Denisa Žveglja, ki sta v njih na tekmovanju v Barceloni osvojila prvo olimpijsko medaljo za Slovenijo.

Olimpijska bakla je v Bistro prispela v družbi tekačev, med njimi je bil Franjo Modrijan, visok gospod v športni opremi, kakršna pritiče košarkarjem, in temu je tudi pritrdil. Člana slovenske reprezentance 70+ so za predajo plamenice izbrali kot najstarejšega v borovniški ekipi, v kateri je bilo okoli 30 sodelujočih. Kot nam je zaupal Modrijan, olimpijske bakle v rokah dotlej ni imel, najbliže temu je bila Titova štafeta, kot se je spominjal dobro razpoloženi sogovornik, ki z ekipo še obiskuje evropska in svetovna prvenstva.



»Včasih nam uspe osvojiti tudi kakšno medaljo,« se je nasmehnil. »Dokler roke in noge dovolijo, je še kar treba vztrajati pri športu.« Le nekaj minut je bilo namenjenih za obujanje spominov, potem pa je plamenico prevzela cestna kolesarka Ajda Opeka. »Nikoli si nisem mislila, da bom imela čast sodelovati pri prenašanju olimpijske bakle,« je dejala, tik preden je karavana krenila naprej. Šli so na Vrhniko (kjer je srečala Ivana Cankarja), v njeni oskrbi je bila do Logatca, kjer je bakla gostovala včeraj zjutraj in se do popoldneva premaknila do Cerknice.