Mladostniki potrebujejo ideale, potrebujejo junake, še posebej če nimajo očeta

To ni le zgodba o Jovu (Damjan Jović), ampak tudi o Nipketu (Boštjan Nipič), Trkaju (Rok Terkaj), Dićri (Stojan Radić), Božu (Blaž Hojžar), Bosancu (Denis Alibašić), Shortiju (Jure Tekavec), Eriku (Erik Felicijan) in mnogih drugih, ki so ali so bili del kolektiva Dravle record. »Drug brez drugega nismo nič. Ni kitic, ni rim, ni podlage, ni spota, ni vizualnosti, ni preskokov. Med seboj smo prijatelji in partnerji, očetje in mame, učitelji in učenci. Skupaj se veselimo, trpimo, norimo …« pravi Jović, glasbeni producent in založnik, v svojem studiu, ki je danes v Savljah. Na kakšen način sodelujejo, kakšni odnosi jih opredeljujejo, kako poteka ustvarjanje?

»Nikoli se ne zberemo, da bi namenoma naredili hit. Prideš, ne prideš, enkrat si, drugič te ni. Enkrat si aktiven, drugič spiš zraven. Ni važno. Važno, da nekaj ustvarjamo. Včasih uspe, včasih ne.« Uspelo je marsikaj. Producirali so glasbo za vse možne žanre slovenske glasbe, prvi hit je bil Ljubljančanke (Rok Terkaj), nato je sledila serija hitov, ki sta jih izvajala Nipke in Challe Salle (Saša Petrović), ki je prinesel najbolj gledan videospot v slovenščini, plesna šola Artifex in Žiga Mlakar sta poskrbela za nazive državnih, evropskih in svetovnih prvakov v hip hopu, redno ustvarjajo glasbo za pop izvajalce in komercialne oglase, med drugim za Hofer ceno in legendarno reklamo SONY ACS.

Z Jovićem je povezan tudi Bojan Cvjetićanin (Joker Out), s katerim so za RTV, na podlagi pesmi 2210, posneli tudi dokumentarec o izginjanju slovenskega jezika iz popularne kulture, in to še preden so Joker Out (morda prav na krilih tega razmišljanja) s svojimi mednarodnimi glasbenimi nastopi slovenščino, ki jo govori in razume manj kot tisočinka odstotka vseh ljudi, ponesli v svet.

Na albumu Buden (Dravle records) iz leta 2019, s katerim so proslavili 15-letnico in govori o samouresničitvi, minljivosti in prijateljstvu, so sodelovali tudi z Zalo in Gašperjem, Ezro, Matterji … »To so izjemno kreativni in sposobni ljudje, ki zaznamujejo ero, ki sledi po smrti hip hopa,« pravi Jović, ki tega ne objokuje. »Vse ima svoj začetek in svoj konec. Vse na tem svetu je minljivo, tako kot se jogurt skisa, se je tudi hiphopovska kultura. Obstajala je od osemdesetih let do epidemije. Hip hop in rep je bil prva oblika podkasta. Nekdo je repal, poslušalec pa se je poistovetil s tem in razmišljal, da bi tudi sam morda to naredil. Hip hop je bil v tistem času zelo zdrav, veliko smo tudi risali po stenah, kritizirali državo, plesali … To je bila zdrava veja, ki so se je lahko oprijeli otroci iz disfunkcionalnih okolij. Danes je le še prodajanje dragih avtomobilov in drugih luksuznih dobrin ...« A to ne pomeni, da je njihovega ustvarjanja konec. Ko sem prišla na intervju, je bil tam Trkaj, s katerim pripravljata drugi album Repkov, slovenske otroške poezije v ritmu repa.

Če jih želite v drobovje spoznati in se ob tem nasmejati (na primer zaradi tega, ker so se na snemanje poroke namesto v dvorec Zemono odpeljali kar v beograjski Zemun, in drugih uličnih prigod), je najbolje poslušati serijo podkastov Blokovci, ki so jo snemali pred dvema letoma. A Jović pravi, da marsikaj tam izrečenega danes ne drži več. »Zato sem tudi nehal s tem. Ker kdo sem jaz, da bom govoril drugim, kaj mislim, ko pa že naslednji dan mislim drugače.«

Pravi, da nobene pesmi ni naredil on. »Že sama ideja, ki se porodi v meni, pride od nekod. Nekega dne sem se zbudil, po nesoglasjih v družini, in v glavi mi je odzvanjal komad z melodijo Noben me ne razume. Pride v studio Nipke in mu rečem, stari, »noben me ne razume«, moramo narediti komad na to temo. Božo, ki zraven spi in se slini na kavču, ker je malo preveč pokadil, kliče po dodatku »sam v svojem svetu«. Nipke gre domov in napiše preostale kitice. Božo se zbudi in naredi spot. Nismo si mislili, da bo nastal tak megalomanski hit. Od kod je to prišlo, ne vem, včasih imam občutek, da sem nekomu nekaj ukradel.«

A vse se je začelo že pred zvezdniškim uspehom Nipketa leta 2015. Bilo je megleno jesensko jutro okoli devete ure zjutraj, ko je takrat še mladoletni Damjan Jović sedel na klopi pred blokom v Dravljah. Mimo je prišel Stevo Pavlović in fanta vprašal, kaj je narobe, da že tako navsezgodaj zjutraj brezupno postopa. »Ne vem, kaj bi sam s sabo. Rad bi delal glasbo, pa je nimam s čim.« Stevo pa je dejal: »Tudi jaz nisem imel ničesar, ko sem začel frizirati. Naredi si glasbeni studio in preprosto začni delati.« Takoj je stekla akcija. »Ko sem to omenil takratni punci, so mi pri njej doma dali na voljo sobo v kleti. Poklical sem Radića, ki je imel nekaj opreme, nekaj smo je 'kupili' na ulici, celo otroci iz Dravelj so za nas zbirali star papir. Energija se je začela kopičiti in ves čas le rasla.«

Kmalu je spoznal Nipketa in Bosanca (duet Overdose), z njima pa še producenta Igorja Potočnika, ki je ustvaril album Muratu in Josu, glavnima akterja hiphopovske scene generacije pred njimi. »Od njega sem se naučil producirati glasbo. Nikoli ne bom pozabil, ko mi je rekel, ko sem ves čas buljil v zaslon na računalniku, da se glasba ne gleda, ampak posluša.« Takrat je verjetno že zelo dobro vedel, da »vse se da, če to hočeš, tud če vsi pravjo da ne, se da, če se tko odločš«.

Trkaja, ki je tisti čas pripravljal že drugi album, je spoznal na avtobusu. »Gledal sem, kdaj bo izstopil, stopil za njim in ga ogovoril, ej mudel, jaz sem Jović iz Dravl, delam bite, jaz ti bom naredil hite. On pa je samo gledal, kaj je narobe z mano, ampak mi je dal številko in kmalu prišel k nam v studio.«

Pri 18 letih je »z iznajdljivostjo« kupil lastno nepremičnino, v katero se je preselil studio. A težko bi rekli, da se je Jović v svojem najstniškem obdobju moral znajti na ulici, »kot je vedel in znal«, da bi se nekoč rešil uličnega življenja, da bi svoji partnerki omogočil dostojno in brezskrbno življenje ter da bi njegovi otroci rastli v spodbudnem in ljubečem okolju. Najstnik iz disfunkcionalnega okolja si tega ne more želeti, ker tega sploh ne pozna. Čuti pa, da to, kar je in kjer je, ni dobro.

Bila so obdobja zaprtosti v sobo, kasneje v studio, obdobja teme, anksioznosti in depresije, obupa. Če si rojen v okolju, kjer starši ves čas delajo, ker se borijo za preživetje, kjer te redkokdaj kdo vpraša, kako si, kam greš in kdaj prideš, v tebi zevata negotovost in nemir. Ker ima vsako človeško bitje potrebo po pripadnosti, si poišče sebi podobno pleme. »Hiphopovska kultura je bila jezik, ki je prehajal čez vse generacije. Združevale so nas travme, bili smo otroci iz problematičnih družin, ki smo se želeli uresničiti. Vsaka blokovska družina je imela svoje probleme; eni so bili ločeni, drugi alkoholiki, odvisniki, tretji so imeli duševne in zdravstvene težave itd. Moj kolega je storil samomor, ker ni zdržal. Veliko slabega je bilo na ulici. Drug v drugem smo našli podporo in v glasbenem studiu varen prostor za izražanje,« pojasnjuje Jović.

A kaj je tisto, kar jih razlikuje od množice drugih hiphopovskih skupnosti, ki so v istem obdobju nastajale v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Velenju, Kopru? Zakaj je njim v takšni meri uspelo prebroditi travme in se samouresničiti, uspešno prehoditi pot od »otroka moškega«, ki nekaj ustvarja, a nima prave odgovornosti do dela in sveta, do moškega, ki ve, kaj je njegova naloga v svetu? »Čisto vsi člani Dravle Records smo na neki točki začeli obiskovati psihoterapijo. Za nami so leta psihoterapije pri dr. Zvezdi Žorž in Davorju Božiču in dela na sebi, na odnosih. Verjamem, da nam je to zelo pomagalo, da smo ostali skupaj, da skupaj rastemo in delamo ves čas kaj novega. Da živimo od tega, kar najraje delamo. Od glasbe in umetniškega ustvarjanja. Odgovorni smo do prijateljev, partnerjev, svojih otrok in do planeta, na katerem smo.«

Konzumiranje glasbe se danes spreminja, ugotavlja. »Danes je vseeno, kaj se dogaja na odru. Kajti ljudje ne gredo na koncert zaradi umetnikov, ampak zaradi sebe, tja se pridejo pokazat in fotografirat, da lahko objavijo, da so bili tam, kjer so bili tudi drugi. Ni več idealiziranja glasbenikov. Problem je, da mladostniki potrebujejo ideale, potrebujejo junake, še posebej če nimajo očeta, ki bi ga lahko idealizirali.«

Damjan Jović,glasbeni producent in založnik, vodja kolektiva Dravle record. FOTO: Črt Piksi

V vseh teh letih je šlo skozi studio veliko mladostnikov, ki so imeli izjemen talent. »Tako kot mi z drugimi so tudi oni v tem druženju doživeli frustracije, kritike, zavrnitve. Kajti v premagovanju teh frustracij se skriva zmaga. A tega se marsikdo ustraši. To je polje nastavljanja ogledal, vprašanj, ali sem dovolj dober, ali si tega zares želim. Večina tega ne zdrži, marsikdo pa ne odneha.« Vprašanje kreativnosti in idej po njegovem sploh ni pomembno. »Prepričan sem, da ima vsakdo kreativne navdihe. Voziš se v avtobusu, porodi se ti genialna ideja, ampak takoj, ko stopiš iz avtobusa, jo utišaš. Zanikaš sebe. Prepričan sem, da kreacije prihajajo po univerzalnem kanalu, do katerega ima vsakdo lahko dostop, ko odloži travme in oklepe in si vzame čas, da idejo uresniči. Če je ne boš ti, jo bo kdo drug.«

Si kdaj brez misli? »Nihče ni brez misli. Te v moji glavi delujejo non stop. Priključeni smo na višjo zavest. Tisti, ki želijo nadzorovati svoje misli ali jih umirjati, se samo po nepotrebnem utrujajo. Tako kot če želiš videti svoj odsev v luži vode. Če boš s palico praskal po njej, bo še bolj motna. Moraš jo pustiti na miru, počakati, da se pesek in blato posedeta. Enako je z mislimi, če boš meditiral, ker se želiš umiriti, ti ne bo uspelo. Moraš prebroditi viharje, trpeti, sprejeti, spustiti, razmišljaj, dokler te od utrujenosti ne zmanjka. Potem se to enkrat konča, vse postane jasno.«

Ta trend, da moramo nadzorovati misli, je znak narcisoidnosti in psihopatske motnje nadzora, s katero je okužen sodobni človek, meni. »Tako smo obsedeni z nadzorom, da želimo nadzorovati življenje. Tako kot nisi nadzoroval tega, da si se rodil v svojem telesu z vsemi omejitvami in občutji, tudi ne moreš kontrolirati tega, kar se ti podi po glavi. Lahko poskusiš, morda ti za nekaj časa uspe, ampak dokončno pa tega ne moreš obvladovati. Bistvo življenja je, da greš spontano v toku z njim.«

Damjan Jović: Voziš se v avtobusu, porodi se ti genialna ideja, ampak takoj, ko stopiš iz avtobusa, jo utišaš. Zanikaš sebe. FOTO: Črt Piksi

V življenju se po njegovem vse uredi tako, kot se mora, če smo le v sozvočju sami s sabo. »Lahko bi rekli, da je življenje harmonično, harmonija pa je matematika, torej je vse logično. Vesolje je niz harmoničnih zaporedij. Ženski ciklus traja 27 dni, toliko časa, kolikor potrebuje Luna, da obkroži Zemljo, krog ima 360 stopinj in ženska je noseča devet mesecev. Iz devetke ne uideš. Tudi glasba je uglašena po njej. 432 Hz je naravna uglašenost tona A.« Oziroma je vsaj bila, dokler, kot pravi Jović, niso tona uglasili na 440 Hz, tako da danes poslušamo »fovš glasbo, kajti le cerkvene orgle so še uglašene na božji ton«.

»Harmonija se navezuje tudi na odnos. Odnos do sebe, do drugih. Če si v ravnovesju s sabo, potem imaš izpopolnjene odnose. Potem ti je, tako kot meni z mojo partnerko, eno življenje z njo premalo. Ko si s človekom na isti frekvenci, ko si enako uglašen, se ti tudi ni treba dolgo poznati, da stvari stečejo. To ne velja le za romantične partnerje. To je itak enaka ljubezen, ljubezen do prijateljev, živali, sodelavcev. Ko je Gojko [Goran Hrvaćanin] prvič prišel k nam – prej se nisva poznala – sva Guncal Afne naredila v dvajsetih minutah. Vse skupaj je od prvega stika do konca trajalo eno uro. To bi se lahko zgodilo tudi na drugem koncu sveta. Z vsemi, ki so v tem prostoru. Vsi mi hodimo tja in se tam srečujemo. To ni moje. Vsi črpamo iz tam.«

Že od najstništva je vegetarijanec, a ne jé le zelenjave, oreškov in goji jagod. Še vedno popije kozarec vina in kakšnega prižge. »Ko si zaželim, grem v McDonald's. Balansiram. Živim, delam, jem, pojem, sprehajam psa, se ljubim in sekiram takrat, ko mi prija. Nimam urnika. Kajti občutki znotraj mene nimajo urnika. Ne sklepam kompromisov sam s sabo. Vsak trenutek življenja je takrat skladen s tem. To pomeni, da si v harmoniji.«