DL: Specialistka za diete - Od usnjarke do kuharice

11.11.2023 | 15:00

Martina Jesenovec za štedilnikom (Foto: osebni arhiv)

Če bi ji kdo pred leti dejal, da bo postala kuharica, bi se smejala. A 54-letna Martina Jesenovec iz okolice Vrhnike, po izobrazbi usnjarska konfekcionarka tehnologinja, je letošnje poletje po zaslugi vseživljenjskega izobraževanja v Centru za izobraževanje in kulturo (CIK) Trebnje postala celo dietna kuharica.

Presenetila je sebe in svoje bližnje, še zlasti zato, ker ji kuhanje doma ni bilo nikoli najljubše opravilo. A splet okoliščin je pripeljal do tega.

Martina je v svojem prvotnem poklicu devet let delala v Industriji usnja Vrhnika. Potem se je prekvalificirala za trgovsko poslovodjo in to delo opravljala 14 let. »Želela sem si spremembe, novih izzivov, zato sem iskala delo v vrtcu ali šoli in pogodbeno začela delati kot čistilka, pomagala sem tudi v kuhinji. Nato sem v OŠ Brezovica zagledala razpis, da iščejo pomoč pri nadomeščanju kuharja, in se prijavila. V kuhinji sem pomagala pri pomivanju posode, pripravi zelenjave, kar je bilo pač treba. Ker so me še potrebovali in sem se očitno dobro odrezala, me je ravnateljica povprašala, kako razmišljam o svoji prihodnosti. Želela sem ostati pri njih, zato mi je predlagala prekvalifikacijo v kuharico. In sem se pogumno lotila te poti,« pripoveduje Martina, ki je leta 2018, po letu dni izobraževanj štirikrat na teden po službi na Fužinah – tri letnike je opravila v enem letu, postala kuharica. In tako so jo zaposlili za nedoločen čas.

Dela v šolski kuhinji, v kateri vsak dan pripravijo okoli 800 kosil za otroke. Med njimi pa je vse več takih, ki potrebujejo posebno prehrano oz. diete – zaradi alergij in drugih bolezni. »Vodstvo šole mi je ponudilo možnost izobraževanja za dietno kuharico, ki jo potrebujejo, in izbrala sem CIK Trebnje. Od konca maja do konca junija sem se trikrat na teden po službi vozila na Dolenjsko, poslušala zanimiva predavanja, imela tudi prakso in na koncu seveda izpit. Bila sem druga najstarejša šolarka. Bilo je zanimivo, sicer ne bi vztrajala, in uspelo mi je,« zadovoljna pove Martina.

Doda, da ni tako lahko obiskovati programa vseživljenjskega učenja po naporni osemurni službi. A je bilo lažje kot prva prekvalifikacija, ker se je znala bolje pripraviti za učenje, se bolje zbrati in organizirati. K sreči je imela tudi podporo bližnjih, seveda pa se najde kdo, ki se čudi, kaj ji je, da pri teh letih menja poklic in hodi v šolo.

»Na to se ne oziram. Kadar si nekaj zadam, to izpeljem,« poudari vesela Gorenjka, ki pravi, da je najbolj vesela, kadar šolski otroci vse pojedo. Najraje kuha jedi na žlico, in prav te imajo mladi po njenih izkušnjah najraje: ričet, fižolovo juho, razne testenine in obare.

Članek je bil objavljen v septembrski tiskani številki Dolenjskega lista

L. Markelj