Tenis je v moškem finalu Wimbledona znova ponudil nepozabno klasiko. Najprestižnejši turnir na svetu je okronal novega zmagovalca, 20-letnega Carlosa Alcaraza. Španca, ki je šele četrtič igral na turnirju na travi ter sezono na najhitrejši podlagi končal neporažen z zmagama v Quensu in Wimbledonu. V epskem dvoboju dveh generacij je 16 let starejšemu Novaku Đokoviću preprečil, da bi se z osmo wimbledonsko lovoriko izenačil z najboljšim na travi vseh časov Rogerjem Federerjem ter s 24. zmago največje četverice z Margaret Court. Da je poraz Đokovića predvsem v Wimbledonu skoraj nemogoč, so čivkali že vrabci. Zakaj skoraj, je v nedeljo odgovoril prav Carlos Alcaraz, ki je v igri polni preobratov navduševal svet športa, estrade in modre krvi ter nakazal, da bo v naslednjih letih še serijsko zmagoval.
Gosposki odziv Đokovića
Novak Đoković je poraz sprejel gosposko. »Ko je serviral za zmago, je moral zadevati prve servise. In jih je. To ni lahko. Neverjeten si Carlos, čestitke, zaslužil si si zmago. Kot vsa tvoja ekipa. Kot športnik nikoli ne želiš izgubiti takšnih dvobojev, a moram biti pošten do sebe in si priznati, da sem več takšnih dvobojev v svoji karieri dobil, v spominu mi je ostal predvsem finale leta 2019, ko sem proti Rogerju Federerju rešil zaključno žogico. Izgubil sem proti boljšemu igralcu,« se je tekmecu poklonil Novak Đoković ter novemu wimledonskemu kralju priznal: »Mislil sem si, da bom imel težave s teboj le na pesku in trdi podlagi, ne pa na travi. Upam, da bom imel še kdaj priložnost, da se pomeriva na zeleni podlagi.«
Carlos Alcaraz je bil po zmagi iskren, nad njim se na vsakem koraku navdušujejo tudi pomembneži, ki ga spremljajo na največjih dvobojih. V nedeljo je bila na centralnem igrišču prisotna britanska kraljeva družina, španski kralj, številni hollywoodski igralski in režiserski zvezdniki, nekdanji zmagovalci Wimbledona in drugih največjih turnirjev. »Vem, da sem z zmago postal član All England Cluba. Vem pa tudi, da ne smem pozabiti kartice, ker me sicer varnostniki ne bodo spustili v klubske prostore,« je Annabel Croft odgovarjal Carlos Alcaraz, se poklonil veličini Novaka Đokovića ter čustveno dodal: »Uresničile so se mi sanje. Tudi če bi izgubil, bi bil nase ponosen. Vsega tega pa mi ne bi uspelo brez sijajne ekipe. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko igral na tej ravni na travi. Hitro, zelo hitro se učim. Sedaj lahko rečem, da sva se zaljubila.«
Epski dvoboj preobratov
Prva igralca sveta sta v finalu uprizorila sploh prvo medsebojno klasiko, kakršno je nestrpno pričakoval ves svet. Ko je lani v Madridu zmagal Alcaraz, je bil še golobradi mladenič, ki je napovedoval vrhunsko prihodnost, vendarle pa ne tako meteorsko. Drugič in zadnjič do nedelje sta se tekmeca pomerila v polfinalu Rolanda Garrosa, kjer so Španca že v tretjem nizu napadli krči, zato je bila zmaga Srba prepričljiva.
Tretji medsebojni dvoboj je bil poln preobratov. Prvi niz je ekspresno dobil Đoković, drugi se je zavlekel v podaljšano igro, ki jih je Srb na turnirjih za grand slam dobil 15 zapored. Đoković je imel pri vodstvu s 6:5 zaključno žogico, videti pa je bilo, kot bi se jo ustrašil, saj je naredil dve neizsiljeni napaki, kar je Alcaraz izkoristil. Zanimivost enosmernega prometa tretjega niza je bila, da je peta igra trajala kar 26 minut, niz pa kljub zgolj sedmim igram natanko eno uro. Đoković je po zaostanku z 1:2 v nizih našel boljši forehand ter niz zaključil z drugim odvzemom servisa, kar mu je omogočilo, da je v odločilnem nizu serviral prvi. Zadnji niz je bil smetana dvoboja, ki se je z enim odvzemom servisa Alcaraza končal v njegov prid. Centralni stadion je ponudil zgodovinski trenutek, saj je Novak Đoković na njem izgubil po več kot desetih letih.
