REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Na kaj je Golob pozabil opozoriti kolegico fašistko?

Na kaj je Golob pozabil opozoriti kolegico fašistko?Oba sta izredno dobre volje - a le zakaj? Vir: Posnetek zaslona, X

Slovenski premier se je nedavno srečal z italijansko predsednico vlade.

Ta prihaja iz stranke s fašističnimi koreninami, a to slovenskega predsednika vlade ni pretirano motilo, da se z italijansko premierko ne bi smejal in očitno dobro zabaval.

Iz sporočil za javnost je razvidno, da sta se pogovarjala o številnih temah, predvsem o nadzoru meja in gasilskih ukrepih, ki jih države Evropske unije sprejemajo potem, ko so vojne in spopadi na Bližnjem vzhodu – za katere so najbolj odgovorne ZDA in največje evropske države, nekdanje kolonizatorke – v Evropo prinesle večje število beguncev in migrantov.

Predsednik vlade je imel možnost, da na tri zelo resne probleme v odnosih med Italijo in Slovenijo opozori tudi v Rimu, a je znova šel po liniji manjšega odpora in se izognil vsem spornim in odprtim vprašanjem.

Kar pa preseneča je dejstvo, da je slovenski predsednik vlade nekatera med državama odprta vprašanja znova pometel pod preprogo.

Na podlagi sporočil za javnost lahko sklepamo, da premier Robert Golob ni niti omenil treh zadev, ki so zelo pomembne.

Na prvem mestu gre za vprašanje vračanja umetnin, ki jih Slovenija od Italije zahteva že od osamosvojitve.

Javno je vprašanja o tem zadnjič postavljala nekdanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar davnega leta 2015.

Vir: Posnetek zaslona

Kot je tedaj povedala, sta naklonjenost za to, da se večinoma iz slovenskih cerkva odpeljane umetnine vrnejo izrazila tako kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik papeškega sveta za kulturo pri Svetem sedežu kot njen italijanski kolega Dario Franceschini.

Kardinal se je namreč po njenih besedah zavedal, da sta kultura in kulturna dediščina zelo pomembni za lokalno skupnost, v tem kontekstu tudi umetnine, ki jih v Sloveniji še vedno ni. Sam sporazum je sicer v pristojnosti zunanjih ministrstev obeh držav.

Tedanji kulturni ministrici se je zdelo škoda, da so umetnine, ki jih je fašistična oblast odpeljala iz cerkva, muzejev in samostanov na slovenski Obali, da bi jih zaščitili pred vojno, nato pa so jih povojne italijanske oblasti zadržale, shranjene v depojih. V Sloveniji pa imajo oltarji, samostani in nekatere občinske stavbe »prazna mesta«.

Tako je vprašanje vračanja umetnin, ki jih je italijanska oblast leta 1940 odpeljala iz Istre v Italijo še naslednje (kmalu) desetletje ostalo nerešeno.

Nekateri strokovnjaki menijo, da bodo vrnjene ob stoletnici, torej leta 2040, a za to ni nobenih zagotovil.

Italija jih je sicer odpeljala z namenom, da bi jih zaščitili pred vojno, nato pa so jih zadržali in jih imajo shranjene v depojih.

A v skladu s sporazumi se morajo vrniti v državo naslednico ozemlja – to pa je  Slovenija.

Gre za okrog 100 umetnin pomembnih beneških umetnikov od 14. do 17. stoletja.

Toda premier Golob se o tem z Melonijevo sploh ni pogovarjal.

Ena od odpeljanih fresk:
Vittore Carpaccio: Marija z otrokom in svetniki, 1518, olje, platno, 210x280 cm. Leta 1940 je bila slika odnešena v Italijo iz minoritskega samostana v Piranu, nahaja se v minoritskem samostanu sv. Antona v Padovi. Vir: Posnetek zaslona

Na drugem mestu je vprašanje optantskega premoženja, za katerega Slovenija meni, da je zaključeno, s tem ko je Italiji leta 2002 na fiduciarni račun vplačala celotno odškodnino za zapuščeno imetje italijanskih optantov.

A dejstvo je, da tega denarja Italija nikoli ni prevzela, optanti pa še vedno zahtevajo vrnitev premoženja v naravi.

In celo italijanski politiki to vprašanje še vedno občasno odpirajo.

Slovenija je 3. januarja 2002 sicer izpolnila svoje obveznosti s plačilom zadnjega obroka celotne odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov po Rimskem sporazumu iz leta 1983 v skupni višini 57.707.679,00 ameriških dolarjev na fiduciarni račun pri Dresdner Bank Luksemburg.

Vse to se dogaja v trenutku, ko se meje v Evropi znova že spreminjajo enostransko in z vojnami, zato gre še za toliko bolj nevarne poteze Italije.

Toda še leta 2007 je tedanji zunanji minister Italije v Ljubljani dejal, da je treba vprašanje optantov reševati »bolj kompleksno« in v »novi luči«, saj so temelji za reševanje te problematike že iz leta 1983.

Prav tako je dejal, da ne gre za problem med Italijo in Slovenijo, ampak bi bilo potrebno v to vključiti tudi Hrvaško, temu mnenju pa je pritrdil tudi takratni predsednik vlade Romano Prodi.

Osimski sporazum med Italijo in takratno Jugoslavijo iz leta 1975 predvideva, da bosta SFRJ in Italija sklenili sporazum o odškodnini za imetje, upravičenja in deleže italijanskih fizičnih in pravnih oseb, ki so jih nacionalizirale ali z drugimi ukrepi omejile jugoslovanske oblasti. To sta državi tudi storili z Rimskim sporazumom iz leta 1983, ki določa, da bo SFRJ kot odškodnino za omenjeno imetje italijanski vladi izplačala 110 milijonov ameriških dolarjev.

Slovenija in Hrvaška, ki sta Rimski sporazum po osamosvojitvi nasledili, sta se julija 1996 dogovorili, da bo Slovenija plačala 62 odstotkov, Hrvaška pa 38 odstotkov od omenjenih 110 milijonov dolarjev dolga nekdanje SFRJ po Rimskem sporazumu.

Priključitev Primorske
Priključitev Primorske. Vir: Posnetek zaslona, X

Slovenija je to že v celoti izplačala na poseben fiduciarni račun, Hrvaška pa še ne. Čeprav je denar, ki ga je vplačala Slovenija, na voljo, pa Rim teh sredstev nikoli ni niti črpal niti ni sprejel uradne odločitve o tem. Črpanju tega denarja optanti ostro nasprotujejo, saj še vedno upajo na vrnitev premoženja v naravi.

Premier Golob bi lahko od Italije zahteval, da zadevo zaključijo, lahko bi pokazal vsaj nezadovoljstvo Slovenije s temi ravnanji Italije - a je raje molčal.

S tem povezana pa je tudi informacija, da je italijanski senat pred dnevi potrdil sporno novelo zakona o fojbah, ki jo zdaj čaka še obravnava v poslanski zbornici italijanskega parlamenta.

S spremembami zakona iz leta 2004 želijo predlagatelji zakona med mladimi Italijani razširiti vedenje o povojnih pobojih in izseljevanju.

Zakon o fojbah širi enostransko interpretacijo zgodovine, ker zamolčuje italijansko raznarodovalno politiko in fašistično nasilje nad Slovenci in Hrvati.

Po drugi strani pa prihajajo opozorila, da zakon o fojbah širi enostransko interpretacijo zgodovine, ker zamolčuje italijansko raznarodovalno politiko in fašistično nasilje nad Slovenci in Hrvati.

Italija je že leta 2004 sprejela zakon o dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz nekdanje Jugoslavije (bolj znan kot zakon o fojbah). Zakon je kot dan spomina določil 10. februar. Glavni predlagatelj letošnje novele je senator neofašističnih korenin Roberto Menia, ki je sam potomec optantov oziroma t. i. ezulov (sl. pregnanci), kot jim rečejo Italijani.

Nova indoktrinacija mladih s pomočjo enostranskega informiranja me more biti prispevek k sožitju v Evropi.

Veliki deli slovenskega narodnega ozemlja so namreč po prvi svetovni vojni postali del Italije. Slovenci so kmalu postali tarča raznarodovalne politike, ki se je še okrepila, ko so leta 1922 prišli na oblast fašisti.

Fašistična politika je imela jasen cilj: s pritiski in zatiranjem prisiliti Slovence, da se poitalijanijo ali izselijo. A vsega tega mladi Italijani očitno ne bodo izvedeli.

CasaPound-Ljubljana
Italijanski fašisti se nikoli niso pokesali zaradi svoje preteklosti in pri svojih ciljih vztrajajo še danes... Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia, X

Zadrževanje umetnin, ki po mednarodnem pravu pripadajo slovenskemu ozemlju, zavračanje sprejema odškodnine za optantsko imovino in novi zakoni, s katerimi se enostransko prikazuje zgodovina so slaba popotnica za dobrososedske odnose.

Pri tem Italija na slovenske »spravne« poteze ne odgovarja na recipročen način.

Leta 2020 sta se tedanji predsednik Slovenije Borut Pahor in njegov italijanski kolega Sergio Mattarella skupaj udeležila obeležitve 100. obletnice požiga in slovesne vrnitve Narodnega doma v Trstu slovenski narodni skupnosti v Italiji.

Zadrževanje umetnin, ki po mednarodnem pravu pripadajo slovenskemu ozemlju, zavračanje sprejema odškodnine za optantsko imovino in novi zakoni, s katerimi se enostransko prikazuje zgodovina so slaba popotnica za dobrososedske odnose. Pri tem Italija na slovenske »spravne« poteze ne odgovarja na recipročen način.

Pahor in Mattarella sta pred osrednjo slovesnostjo ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem skupaj (in ob kritikah borčevskih organizacij) položila venca k spominskemu obeležju pri Bazoviški fojbi in k spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma.

Toda letos se Mattarella kljub vabilu ni želel udeležiti spominske slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu, kjer je umrlo veliko Slovencev.

V prihodnje lahko ob tem v Sloveniji pričakujemo še ekskurzije italijanskih dijakov, ki se bodo učili, od kod so njihovi predniki in kako zločinsko so jih pregnali iz njihovih krajev.

Italijanski zgodovinarji pa učiteljem celo priporočajo, da se tega dogajanja ne meša s predvojnim dogajanjem in pojasnjevanjem konteksta (fašističnim nasiljem), češ da bi to bilo zamegljevanje dogajanja.

Pravo delo, po katerem se predsedniki vlad delijo na uspešne in neuspešne pa ni v tem, kako se težkim vprašanjem izogibajo, pač pa v tem, kako jih rešujejo.

Res pa je prav obratno.

Slovenske zgodovinarje ob tem preseneča in skrbi popolno prezrtje Poročila slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki ga kljub dogovorom in odličnim meddržavnim odnosom Italija nikoli ni upoštevala in kjer je vse to dogajanje opisano povsem drugače.

Vse to se dogaja v trenutku, ko se meje v Evropi znova že spreminjajo enostransko in z vojnami, zato gre še za toliko bolj nevarne poteze Italije.

Predsednik vlade je imel možnost, da na vse to opozori tudi v Italiji, a je znova šel po liniji manjšega odpora in se izognil vsem spornim in perečim vprašanjem.

To je seveda lažje, a tudi funkcije nevredno – tako lahko vlogo predsednika vlade opravi prav vsak.

Pravo delo, po katerem se predsedniki vlad delijo na uspešne in neuspešne pa ni v tem, kako se težkim vprašanjem izogibajo, pač pa v tem, kako jih rešujejo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek