Kaj počnem na praznik, ki je bil nekoč praznik vseh nas? Iščem odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavil tam nekje v zgodnjih osemdesetih, ko sem še delal v pekarni Žito, tam, ob Šmartinski cesti: kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter, mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe, vodi nas zdaj ti, proleter, nič ne bo nam žal krvi, nič ne bo nam žal življenj, naše misli bodo s tabo, proleter. Noben odgovor, ki mi pade na pamet, mi ne prinese odrešitve. In bojim se, da bo tako vse do takrat, ko me bodo končno vklesali v kamen ali pa zaprli v kakšen muzej kot eksponat neke neuspele revolucije. Kar se utegne še prekmalu zgoditi.
Fotografija: Bojan Velikonja
Sam si kriv, mi pravi prijatelj, kaj pa si pisal tako dobre komade. Ja, seveda, sam sem kriv, da nisem ostal v tovarni in pošteno garal do konca; hodil na morje v I...