Hitler je heroj, dostojanstvo pa na gnoj

Pogovoriti se moramo o Alamutu. No, ne konkretno o samem delu, temveč o nekaterih vsebinah, s katerimi Vladimir Bartol operira v romanu in so lahko srhljivo aktualne. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Tako je Bartol v Nietzschejevem slogu preobrazil izmailsko geslo, za katerega se mu najbrž še sanjalo ni, da bo nekoč stopilo v neformalno veljavo. Zdi se, da nekateri obstajajo v svetu, v katerem jim je dovoljeno prav vse. V svetu, v katerem je zgodovina ničvredna, prav tako pa ne človekovo dostojanstvo.

Da je Bartol z geslom “Nič ni resnično, vse je dovoljeno” utemeljil podobo demoničnega voditelja, ki manipulira z množico za dosego svojega političnega cilja, najbrž ni potrebno poudarjati. Toda vodilo Hasana Ibn Sabe lahko razumemo tudi dobesedno. Dokaz za to so nekateri predstavniki družbenih elit, ki brezsramno udejanjajo Bartolove zapise. Luknje v preohlapnih zakonih jim namreč omogočajo, da počno pravzaprav kar jim na pamet ... no, na misel (!) pride. Na tej točki nima smisla razpredati o Roku Snežiču in njemu podobnih, nikoli nič krivih doktorjih davčnih utaj. Tudi o levo-desno-sredinskih političnih elitah ne, saj prav te stojijo za vsem, o čemer bo govora v pričujočem zapisu. Govoriti moramo o družbenih ... saj ne vem, kako naj jih imenujem. Recimo jim margine.

Ko je pred dnevi odjeknila novica, da je komisija na ministrstvu za kulturo Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot odvzela status organizacije v javnem interesu na področju kulture, se je delu našega skrajno polariziranega naroda, milo rečeno, snelo. Prejšnji minister je ta status podelil društvu, ki se odkrito spogleduje z neonacizmom, širi nestrpnost, poveličuje Hitlerja in že kompulzivno zighajla na svojih shodih, srečanjih in podobnih črnih mašah.

Bi res lahko (vsa) skrajna politična gibanja kakorkoli umestili v domeno javnega interesa? Ni ga boga, ki bo zatrdil, da nekdo, ki sodržavljane javno ponižuje in jim grozi, deluje v skladu z interesom celotne javnosti.

Ministrstvu za kulturo (in po objavi tega zapisa najbrž tudi meni) člani Društva in njegovi podporniki očitajo nestrpnost. Nestrpnost do nacizma? Seveda je to retorično vprašanje, ki ni vezano na politiko. Z nacizmom in njim povezanimi nestrpnostmi ni obračunala politična levica. Obračunala je zgodovina.

Zdaj že pregovorno pridejo na vrsto obtožbe, vezane na rdečo zvezdo, povojne poboje, Kordiševe provokacije in bla, bla, bla. Drži, povojni poboji niso ok. Kordišu tudi ni potrebno blekniti prav vsega. Toda zgodovine ne bomo na ta način pogrevali. Dejstvo je, da društvo, katerega predsednik na medmrežju brezsramno zapiše, da je Hitler heroj, nima kaj iskati med nevladnimi organizacijami, ki so v javnem interesu na področju kulture. Med filmskimi inštituti, založniškimi in arhitekturnimi društvi.

Vprašajmo se, kaj sploh je javni interes? Je nekaj mnogo širšega kot pravne floskule, zapisane v zakonodaji. So dobrine, ki sicer nastajajo na področju zasebnega interesa, vendar so tako pomembne za skupno bivanje - v našem primeru vseh državljank in državljanov. Bi res lahko (vsa) skrajna politična gibanja kakorkoli umestili v domeno javnega interesa? Ni ga boga, ki bo zatrdil, da nekdo, ki sodržavljane javno ponižuje in jim grozi, deluje v skladu z interesom celotne javnosti.

Kot je nekoč dejal Bertold Brecht, obstaja več načinov, da ubiješ človeka. Le redki od njih so prepovedani z zakonom. Res je, da smo morda izgubili družbeni kompas in politično prebujenost (t.i. wokeness) pripeljali do točke, ko moramo veliko večino besed in stališč zaviti v celofan in jih servirati z visoko stopnjo previdnosti. Toda med zbadljivkami in grožnjami obstajajo kolosalne razlike. Žal pa tega ne prepozna naš pravosodni sistem, po katerem se groženj ne kaznuje. Še dobro, da ga imamo, kajne?

Če je bil politični mitraljez, s katerim lahko po Brechtu (legalno) “ubijemo” svojega nasprotnika, doslej poln groženj in žaljivk, se je zdaj - bolj kot v letih poprej - pojavil še najostrejši in najsmrtonosnejši metek - zavajanje. Bartol bi na tej točki najbrž rekel, da moč ni v orožju, ampak v umu tistega, ki ga uporablja. Če konkretiziramo: vsako obsodbo ksenofobnih, homofobnih in podobnih zavržno-ideoloških klerofašističnih stališč se lahko hitro zapakira v “sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih”. Nekateri so v tem mojstri. Tudi prej omenjeni wokeness, ki ga tako obsojajo, so zmožni mojstrsko izkoristiti v svoj prid.

Alamut odpira vrata v temo, kjer ni meja med resničnostjo in fikcijo, kjer so vse moralne zadržke vrgli na smetišče zgodovine. Bartol je s svojimi besedami, kot bi jih izdolbel iz samega pekla, opisal svet, kjer ni več prostora za človeško dostojanstvo. V tem vrtincu brezna se zrcali naša družba, kjer se nekatere elite igrajo s prepustnostjo zakonov, izrabljajo njihove luknje, da počnejo, kar jim srce poželi. Medtem ko se borimo za javni interes, se zdi, da se bojimo ozreti v resničnost tega, kar se dogaja v naši sredi. A saj veste - tisti, ki igra z ognjem, se bo enkrat zagotovo opekel. Na svidenje v peklu!

---