Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) je izdala standard ISO 4484-2:2023 za merjenje mikroplastike v oblačilni panogi. Standard je plod pet let trajajočega sodelovanja Aquafila, italijanskega raziskovalnega inštituta CNR-STIIMA Biella (Inštitut za inteligentne industrijske tehnologije in sisteme za napredno proizvodnjo pri Italijanskem nacionalnem centru za raziskave) in tehničnih odborov italijanske organizacije za standardizacijo UNI (Tehnični odbor za tekstil in oblačila in Tehnični odbor za trajnost).
Glavne industrije z največjim tveganjem za sproščanje mikroplastike so kozmetična industrija, izdelki za osebno nego, proizvodnja pnevmatik, barv in tekstila, vključno z modno industrijo. Pogovarjali smo se s Tizianom Battistinijem, koordinatorjem raziskav inovacij in razvoja v skupini Aquafil.
V Aquafilu ste se lotili ene bolj žgočih tem za oblačilno industrijo – mikroplastike. Kako žgoča je dejansko?
Čeprav se o mikroplastiki veliko govori, je šele mednarodni standard omogočil, da znamo nedvoumno in natančno izmeriti, kje in kako se sprošča mikroplastika, kar je podlaga za bolj preudarno načrtovanje novih izdelkov, ki bodo manj obremenjevali okolje. Vsi, ki delamo s tekstilom, že dolgo vemo, da, na primer, jopica iz flisa sprošča več malih vlaken kot druga, ki je narejena iz »gladkih« dolgih vlaken. Prav tako, denimo, kos oblačila, ki je sestavljeno iz številnih šivov, pušča več delcev vlaken kot brezšivno oblačilo. Vendar bomo šele zdaj z novo standardizirano metodo te pojave lahko natančno izmerili in med sabo primerjali rezultate.
Zakaj ste se odločili biti pobudniki razvoja metode, katere rezultat je med drugim standard ISO 4484-2:2023?
Leta 2018 smo ugotovili, da moramo začeti raziskovati sproščanje mikroplastike v oblačilni panogi. Spoznali smo, da obstajajo številne metode, vendar nobena ni bila taka, ki bi upoštevala vse vidike panoge, predvsem pa ni omogočala nedvoumnih rezultatov. Povezali smo se z znanstvenim partnerjem, italijansko raziskovalno institucijo za raziskave na področju makromolekul CNR-STIIMA Biella, in skupaj Italijanskemu organu za standardizacijo in Evropskemu komiteju za standardizacijo (CEN) ter Mednarodni organizaciji za standardizacijo predlagali našo metodo, da bi jo standardizirali.
Zakaj mednarodni standard?
Kot sem že rekel, je nujno, da metoda ni zgolj lokalna ali nacionalna, ampak mora biti mednarodna, to pomeni, da se lahko uporablja povsod in daje rezultate, ki so primerljivi ne glede na to, kje metodo uporabljajo.
Ali je oziroma bo standard obvezen?
Standard je po svoji naravi prostovoljen, ker pa je mednarodno priznan, ga bomo morali upoštevati, če bodo v prihodnosti za sproščanje mikroplastike iz oblačilne panoge postavili kakršnekoli mejne vrednosti. Dejansko ni razloga, da ga ne bi upoštevali kot referenčni standard, saj ga je priznal najpomembnejši organ za standardizacijo ISO.
Je tu vaše delo končano oziroma kaj bo naslednji korak za Aquafil?
Delamo na več frontah: trajnost in krožnost v tekstilu, na področju krožne zasnove ribolovne opreme, pri oceni biorazgradljivosti tekstila, razmišljamo pa tudi o novem standardu za mikroplastiko v specifičnih uporabah (to je v tekstilnih talnih oblogah).
Kako je v to vpleten AquafilSLO?
Ekipa AquafilaSLO, še posebej raziskovalka dr. Mašenka Mikuž, je bila neposredno vključena v razvoj metode in je sodelovala z ekipama skupine Aquafil in CNR-STIIMA.
Kaj omogoča metoda za določanje mikroplastike, ki jo prinaša novi standard ISO 4484-2:2023?
S to metodo je mogoče izmeriti sproščanje mikroplastike, to pomeni količinsko opredeliti, koliko majhnih delcev mikroplastike se sprošča oziroma nastane v določenem trenutku življenja tekstilnega izdelka, tako med njegovo izdelavo kot med njegovo uporabo ali vzdrževanjem.
V petletnem postopku razvoja metode je bilo opravljenih nekaj raziskav. Kakšnih in kaj ste ugotovili?
Prišli smo do pomembnih ugotovitev, in sicer da je okolje, v katerem živimo, stalno izpostavljeno mikroplastiki – ta je v zraku, sprošča se pri nošenju oblačil, vse, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju, lahko vsebuje plastiko, ki se drobi in se lahko sprošča v okolje. Za določanje teh mikrodelcev so potrebni ustrezni analizni postopki in identifikacija, napredna tehnologija in dragi instrumenti, s katerimi lahko določimo sestavo vsakega delca posebej. To hkrati pomeni, da so analize dolgotrajne in zahtevajo visoko usposobljene operaterje, ki jim bo uspelo pravilno prepoznati mikroplastiko in jo ločiti od drugih mikrodelcev (ki pa niso mikroplastika, kot jo določa definicija ECHA po ISO 5157). Po tej definiciji so to plastični delci velikosti od 100 nanometrov do pet milimetrov oziroma pri vlaknih dolžine od 300 nanometrov do 15 milimetrov (razmerje med dolžino in premerom je večje od tri).
Za koga je metoda primerna oziroma uporabna?
Za vse v oblačilni industriji, vse direktorje podjetij, odgovorne tako za varnost in zdravje pri delu kot za okolje, še posebej pa za oblikovalce, za katere upamo, da bodo spremenili način zasnove in začeli novo generacijo oblačilnih izdelkov, ki bodo vse bolj krožni, trajnostni in bodo imeli čedalje manjši mikroplastični odtis. Čas je, da spremenimo način razmišljanja in najprej razmislimo, kaj bo z izdelkom ob koncu njegove življenjske dobe.
Kaj uporabniki s to metodo ugotovijo?
Ugotovijo, koliko mikroplastike se sprošča iz njihovega tekstilnega izdelka oziroma pri procesih njegove izdelave in kako jih lahko spremenijo, da to sproščanje omejijo.
Kako to ugotovijo, kdo izvaja raziskave oziroma kakšen je postopek merjenja?
Za izvedbo meritve je treba najprej izdelati reprezentativen vzorec in predhodno študijo za pripravo vzorca. Nato z začetno mikroskopsko analizo identificiramo morebitno prisotnost mikrodelcev (po velikosti in obliki), nadalje z analizo molekularne spektroskopije na podlagi postopkov Micro Raman ali Micro FTIR določimo, ali so ti mikrodelci (po obliki in velikosti) tudi mikroplastika (po sestavi).
Kaj z rezultati, za kaj so uporabni?
Rezultati so zelo uporabni pri načrtovanju sestave in izdelave samega oblačila, da v svojem življenjskem ciklu sprošča čim manj mikroplastike in se na koncu lahko v celoti reciklira.
Je kakšno podjetje že izmerilo količino in vrsto mikroplastike, ki jo sprošča v okolje, po novem standardu?
Glede na to, da je standard komaj začel veljati, so se meritve ravno začele izvajati. Merijo se različni materiali, različni tipi tkanin ali različni proizvodni procesi … Veliko dela nas še čaka, zdaj moramo zavihati rokave in opraviti ogromno analiz, zbrati podatke, jih deliti in začeti proučevati. Samo organizirano in sistematično delo, ki bo vključevalo deljenje rezultatov, nam lahko omogoči priti do ugotovitev, kako ublažiti, zmanjšati in morda v prihodnosti celo rešiti to težavo.
