“Na koncu nismo bili več ekipa, ki je držala skupaj”

Smučarski skoki 17. Maj 20245:00 4 komentarji
Zoran Zupančič
Foto: Uroš Kokol

Natanko mesec dni po presenetljivi odločitvi, da se poslavlja z mesta glavnega trenerja slovenskih smučarskih skakalk, smo se pogovarjali z Zoranom Zupančičem. Oseminštiridesetletnik je v pogovoru za Sportklub natančneje pojasnil razloge za svojo odločitev, spregovoril pa tudi o številnih pritiskih, ki jih je doživljal, o ponudbah iz tujine, svojem nasledniku ter izzivih, ki ga čakajo na novem položaju na Smučarski zvezi Slovenije.

Za nemalo začudenja, celo šok je pretekli mesec poskrbela novica, da se z mesta glavnega trenerja slovenske ženske reprezentance v smučarskih skokih poslavlja Zoran Zupančič. Odločitev Žirovca je bila še toliko bolj nenavadna zaradi številnih uspehov njegovih tekmovalk, ne nazadnje je Nika Prevc sezono končala kot zmagovalka svetovnega pokala.

“Vsako slovo je težko. Z dekleti sem bil tesno povezan. Nisem bil le njihov trener, temveč tudi skrbnik,” pravi Zoran Zupančič, ki se je s selektorskega položaja poslovil drugič. Prvič, leta 2022, predvsem iz taktičnih razlogov, da je svoji ekipi zagotovil boljše pogoje, tokrat je bila njegova odločitev dokončna. “Deset let, od tega šest z A-ekipo, je bila dolga doba. Predvsem zadnja štiri leta so bila zelo uspešna,” je prepričan sogovornik.

To potrjujejo tudi dosežki Slovenk. Pod njegovim vodstvom so osvojile dva velika kristalna globusa, kar 84-krat so stopile na zmagovalni oder, z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev pa domov prinesle sedem odličij. Zaradi vsega naštetega in še marsičesa drugega Zupančič velja za najtrofejnejšega slovenskega skakalnega trenerja.

Zoran Zupančič
Foto: Uroš Kokol

Gospod Zupančič, mineva natanko mesec dni od vašega slovesa s položaja glavnega trenerja slovenske ženske reprezentance v smučarskih skokih. Je vaš spanec zdaj mirnejši?

Možakar, ki ga vsi dobro poznamo in poje pesem Cik – cak, Sandi Murovec, je nekoč zelo lepo rekel, da je lepo smučati cel dan, še lepše pa je, ko si nato sezuješ smučarske čevlje. Ne obžalujem nobene stvari, a se zavedam, da bi se lahko s takšno ekipo še pet let borili za globuse.

A teh deset let, od tega šest z A-ekipo, je bila dolga doba. Predvsem zadnja štiri leta so bila zelo uspešna, številne tekmovalke pa sem poznal že od mladinske reprezentance, nekatere celo od samega začetka. Zagotovo glava še vedno razmišlja o preteklosti, a zdaj sem sprejel novo vlogo in bom moral začeti gledati v prihodnost.

Vseeno se je po takšnih uspehih verjetno težko posloviti?

Vsako slovo je težko. Z dekleti sem bil tesno povezan. Nisem bil le njihov trener, temveč tudi skrbnik. A enkrat moraš sprejeti takšno odločitev. Ko sem se pred dvema letoma poslovil prvič, je bilo to storjeno iz taktičnega razloga in od takrat dalje so bile stvari postavljene tako, kot morajo biti. Zdaj pa sem se poslovil v prvi vrsti zaradi sebe, svojega zdravja, glave in srca.

Dejali ste, da ste že v Planici vedeli, da boste odšli. Kdaj med sezono ste sprejeli odločitev?

V športu se dogaja marsikaj. Druga polovica sezone je bila vedno težka, a je treba zdržati do konca. To je cirkus, v katerem veljajo določena pravila, ki so si jih nekateri začeli razlagati po svoje. Ta pravila ne veljajo le na igrišču, temveč tudi zunaj njega. Ko se enkrat začnejo dogajati stvari, ki si jih ne želiš, se odločiš, da tega ne boš več gledal.

Tu, pa ne samo jaz, ampak cela ekipa, je čutila kar nekaj pritiskov predvsem od najmočnejših reprezentanc, ki so imele skoraj vse globuse, a ne najpomembnejšega. Dogajalo se je marsikaj, a sem vesel, da sem zdržal do konca. Da bom odšel, sem se odločil šele proti koncu sezone, vendar sem že po novoletni turneji začel razmišljati o tem. Dokončno sem se odločil med norveško turnejo.

Zoran Zupančič
Foto: Uroš Kokol

Ste imeli hude notranje borbe?

Žal mi je, da ni bilo naše delo bolje sprejeto, saj smo delovali zelo dobro, morda celo perfektno. A nekaterim očitno to ni bilo všeč. Lahko bi se vseh uspehov bolj veselili, a se je zgodilo, da vedno, ko je bilo najlepše, je bilo tudi najtežje.

Omenili ste zunanje pritiske.

Morda je bila ena mojih večjih napak letos, da sem preveč izpostavil borbo za globus oziroma rumeno majico. Nekatera dekleta so to sprejela negativno. A to opažam šele zdaj. Nismo bili prvič v tem položaju, vendar pa je bila osvojitev skupnega seštevka naša glavna naloga.

Nika Prevc je bila pod ogromnim pritiskom, kar je zelo dobro občutila na lastni koži. Dovolj pomenljivo je, da je bil njen dres pod velikim drobnogledom, zato vsa čast, da je zdržala. Upam, da bo s pridobljenimi izkušnjami postala še bolj trdna.

Bile so določene stvari, na katere so bili močni narodi zelo pozorni. Brez pravega razloga so začeli iskati stvari tam, kjer jih ni, nato pa vse skupaj upravičevati. Ko je enkrat tako, šport ni več to, kar bi moral biti. A dogajale so se tudi druge stvari. Vsi so vedeli, da smo zelo povezana ekipa in tudi tu so se odnosi skrhali. Na koncu nismo bili več ekipa, ki je držala skupaj, ampak je vsak začel gledati nase.

Zoran Zupančič
Zupančič z Niko Prevc (levo) in Niko Križnar (desno). Foto: Aleš Fevžer

Ali je zaradi tega prisotne tudi kaj grenkobe?

Ne pravim, da smo se razšli sprti, a takrat, ko smo bili močni, bi morali še bolj držati skupaj. To se ni zgodilo.

Nemalokrat ste poudarjali, da se vaše tekmovalke ne znajo veseliti manjših uspehov oziroma dosežkov. Vam je tu spodletelo?

Zagotovo. Ko si na vrhu, nato pa ti morda več ne uspeva, poskušaš izpostaviti prav te manjše dosežke. To bo treba naučiti tudi mlajše tekmovalke. Ko si enkrat primabalerina, zelo težko sprejmeš drugo mesto v ekipi. Posledično začneš iskati stvari, da bi ti šle bolj na roko. A sami smo vedno delovali po ključu, ki je prinašal rezultate. Ocenjujem, da je bilo naše delo v veliki meri opravljeno. Če je bilo kaj narobe pri meni, prevzemam odgovornost, če je bilo kaj narobe pri dekletih, upam, da bodo to storile tudi one.

Nika Prevc Zoran Zupančič
Foto: Aleš Fevžer

Zelo pomenljiva je bila izjava Nike Prevc, ki je dejala, da so se dogajale stvari, ki si jih niste zaslužili.

Ne vem, kaj točno je mislila, a na koncu je prišlo do tega, da sem bil tudi sam psihično in fizično zelo utrujen, kar se je začelo odražati na mojem telesu. Zdaj potrebujem bolj sproščeno delovno mesto, a v skokih bom še naprej z ljubeznijo.

Ste se poslovili pod lastnimi pogoji, tako, kot bi si želeli?

Ko sem svojo odločitev sporočil Smučarski zvezi Slovenije (SZS), sem se pogovoril z vodjo panoge (Gorazdom Pogorelčnikom, op. p.), ki je sprejel mojo odločitev. Takrat sem zahteval svoj čas, prav tako nisem želel motiti deklet z informacijo, da se poslavljam.

Tudi po koncu tekmovanja se ne moreš pretirano veseliti. Letos so po dvigu kristalnega globusa Niko tako hitro odpeljali, da nimamo niti skupne fotografije. Tako se je zgodba zaključila. Dekletom sem pozneje v dopisu, ki se mi je zdel dovolj pošten in slikovit, sporočil svojo odločitev. A glede na to, da ostajam v tem športu, verjamem, da se bomo še velikokrat srečevali.

Na položaju vas je nasledil Jurij Tepeš. So se ob njegovem imenovanju na zvezi posvetovali tudi z vami?

Ne. To je bila odločitev vodje panoge. Ne nazadnje na trgu niti ni veliko ljudi. Jurij je sveža kri, vendar nekatera dekleta pozna že dobro. Zdi se mi dobra izbira, a veliko bo odvisno tudi od tega, kakšno ekipo bo postavil okoli sebe in kakšen bo način dela. Dekleta so dokazala, da znajo skakati, in če bodo delali dobro, se ne bojim, da ne bi še naprej dosegala uspehov.

Zoran Zupančič
Foto: Uroš Kokol

Kljub temu vašemu nasledniku ne bo lahko stopiti v vaše čevlje?

Upam, da se s tem ne bo obremenjeval. Vemo, da se lahko z ekipo zgodi marsikaj. Nemke so bile uspešne, nato so same zamenjale trenerja in bile slabše. V Avstriji se je poslovil trener Harald Rodlauer, ki je moral oditi po dveh osvojenih globusih, a so bile Avstrijke kar dobre. Recepta ni, se pa zagotovo ve, kaj je treba narediti. Mislim, da lahko v Sloveniji z veliko verjetnostjo rečemo, da vemo, kako je treba delati. Če bo to delo opravljeno, bodo tudi uspehi.

Ste se z Jurijem po njegovem imenovanju že slišali?

Tako ali tako sva sodelovala že prej. Na skakalnicah se pogosto srečujemo. Da bi se ravno posvetovala, tega ni bilo. Slišala sva se le za prenos opreme, na kavo pa bova lahko odšla še velikokrat in se o marsičem tudi pogovorila.

Z julijem začenjate novo službo kot trener in koordinator celotnega ženskega sistema pri nas.

Doslej je koordinacija potekala skupaj s fanti, a ženski skoki iz leta v leto rastejo, zato se zadeve lahko malenkost razdelijo. Moje temeljna naloga bo koordinacija vsega skupaj, a kar me še posebej veseli, je, da eno od skupin prevzema Urša Bogataj. Bom neke vrste njen mentor, Urša pa bo sploh prva ženska trenerka pri nas.

Prevzemava skupino, ki bo nastopala v domačem in alpskem pokalu, torej mladinskih tekmovanjih v okviru srednje Evrope. Kar nekaj potovanj v tujino bo tako še vedno ostalo. Mi je pa za prvo leto zagotovo prioriteta, da sem mentor Urše. Z njo bom zlahka sodeloval, saj je bilo tako že v preteklosti. Upam, da bodo tudi mlajša dekleta tega vesela in prevzela njene karakteristike oziroma kvalitete ter vrednote.

Poleg tega bom skrbel tudi za koordinacijo zadnje triade, spremljal tekmovanja na nižji ravni, kjer je potrebno poskrbeti, da ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo ne izgubimo preveč obetavnih tekmovalk.

Zoran Zupančič
Foto: Aleš Fevžer

Do dogovora s SZS je prišlo zelo hitro, že dan po vaši poslovilni novinarski konferenci.

Po Planici sem napovedal, da potrebujem svoj čas. O tem sem obvestil tudi tujino, kjer je vladal interes zame. Z italijansko reprezentanco sem bil praktično že dogovorjen. A interes doma je bil dovolj velik. Poleg tega sem te službe, ki jo prevzemam, nekako že vajen. Vračam se namreč tja, kjer sem že bil, le da v bolj razširjeni obliki.

Mogoče je tujina naslednji logičen korak, a pretiranega interesa zanjo niti nisem kazal. Morda se mi je zdela Italija še najbolj primerna, ker leta 2026 gosti olimpijske igre. A srce je vseeno doma. Ko sem prejel ponudbo domače zveze, se mi ni bilo težko odločiti. V življenju ne moreš vselej gledati le na denar. Doma imam družino, poleg tega potrebujem še nekaj počitka in malenkost manj odgovorno delo.

Vas bomo še kdaj videli na čelu slovenske reprezentance?

Svet se vrti, stvari se lahko ponovno postavijo na svoje mesto. Če bo zgodba lepa, uspešna in če čez nekaj časa znova vzgojimo mlade tekmovalke, s katerimi bomo prebili zadnja vrata A-reprezentance, je to zagotovo možno. To sicer ni moj trenutni izziv, a če gledamo s tekmovalnega vidika, si vedno želiš na vrh.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje