Tony Orlando je ameriški pevec, čigar skladbe čemijo vsaj v podzavesti slehernika, ki je bil od sedemdesetih let naprej izpostavljen programom osrednjih radijskih postaj po vsem zahodnem svetu, vključno z našimi kraji. A obenem ni nujno, da vsakdo zna povezati melodije z njegovim likom in delom. Orlando, ki se je kot potomec Grka in Portoričanke leta 1944 rodil v New Yorku, tam odraščal, kasneje pa tudi v bližnjem New Jerseyju, je v glasbene vode zaplul prek tiste čase trendovsko priljubljene glasbe doo-wop, ki je gnezdila predvsem v New Yorku. Šlo je za večglasno vokalno glasbo, ki se je razvila iz uličnega a cappella sloga, pri katerem so spremljevalni pevci vodilni glas praviloma spremljali z vokalizacijami, ki se jih je prijelo poimenovanje doo-wop.
A rosni najstnik Orlando najprej ni zbudil pozornosti kot pevec, temveč kot pisec skladb po naročilu. Vladar tiste scene in časov je bil Don Kirschner, glasbeni mogotec, ki je deloval v newyorškem nebotičniku Brill, ki je bil od šestdesetih let naprej center ameriške glasbene industrije, saj je v zgradbi delovalo več kot 150 založb oziroma promocijskih podjetij, povezanih z glasbo.
Mednarodna uspešnica
Kirschnerjevi zaposleni avtorji so vsak dan hodili v službo in pisali glasbo, medtem ko je on izvajal pritisk: »Potrebujemo uspešnico! Naredite mi uspešnico!« Podobno je na začetku kariere počel tudi Lou Reed, ki pa je bil pisec po naročilu za drugo založbo, a velja ob tem omeniti, da je tudi Reed izhajal iz doo-wopa. Njegovo osnovno vprašanje pri izbiri sodelavcev je bilo: »Imaš rad doo-wop?« Po svoje logično. Doo-wop skladbe so praviloma sestavljene iz zaporedja štirih akordov, kar samo po sebi diši po hitu, značilen primer tega je skladba Stand by me.
A Kirschner je leta 1961 tedaj 17-letnega Orlanda preveril tudi kot izvajalca. Dal mu je odpeti oziroma posneti skladbi Halfway to Paradise in Bless you; slednji je uspelo prilesti vse do 15. mesta Billboardove lestvice, s čimer se je Orlando uveljavil tudi kot pevec, kljub mladosti pa vseeno nadaljeval dvojno delovanje, kot pevec in kot mladenič, ki je prodiral v glasbeno-upravljalskem okolju. Konec 60. let oziroma proti koncu njegovih dvajsetih je bil tako pevski zvezdnik kot etabliran mlad glasbeni uradnik. Izvajalec, ki je bil lahko sam sebi producent, a obenem tudi producent vrstniških, vendar pa rockerskih zasedb, kot so The Yardbirds, Grateful Dead in Blood, Sweat & Tears. Človek, ki so mu kljub relativni mladosti polno zaupali.
A najboljše oziroma najbolj komercialno pevsko obdobje ga je doletelo šele ob prestopu v življenjska trideseta oziroma v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1969 je kot pomoč kolegoma producentoma v studijski stiski odpel vodilni vokal v skladbi Candida. Ker ni bil prepričan o skladbi, obenem pa je bil s konkurenčno klavzulo zavezan drugi založbi, takrat ni hotel, da ga navedejo s pravim imenom, zato je bila pod izvedbo podpisana zasedba Dawn (kar v slovenščini pomeni zora). A skladba je leta 1970 postala mednarodna uspešnica, ki se je na ameriški lestvici prebila do tretjega mesta, znana pa je postala od Skandinavije do Brazilije oziroma Malezije. Sledila je še večja uspešnica Knock Three Times, ki se januarja 1971 prebila na prvo mesto v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji, Kanadi, Južni Afriki in na Novi Zelandiji oziroma je bila druga v Nemčiji in na Nizozemskem, mala plošča z napevom je bila prodana v šest milijonih primerkov. Ni se dalo več skrivati.
Priredba tudi pri nas
Na turnejo so se odpravili kot Tony Orlando and Dawn, kar je pomenilo Orlanda in spremljevalni pevki, ki pa nista bili isti kot na posnetkih, na katerih sta peli Toni Wine, ki je bila sicer avtorica skladbe Candida, in Linda November, ki se je kasneje prebila kot najprepoznavnejši glas v ameriških reklamnih pesmih. Dawn sta postali Joyce Vincent Wilson in Telma Hopkins, temnopolti studijski vokalistki iz Detroita oziroma iz tamkajšnje soul založbe Motown. Ta trio je v nadaljevanju sedemdesetih osvojil desetletje.
Recept iz skladbe Knock Three Times, v kateri stanovalec nad stanovanjem dekleta, ki vsak večer vrti glasbo in pleše sama, tej sosedi v refrenu sporoča, naj trikrat potrka po stropu, če hoče, da se ji pridruži, je bil uporabljen tudi leta 1973, ko je izšla najbolj predvajana skladba 70. let in 37. najuspešnejša skladba v vsej zgodovini popularne glasbe. To je Tie a Yellow Ribbon Round the Ole Oak Tree ali v slovenskem prevodu Zaveži rumen trak okoli starega hrasta.
Spet je šlo za spoznavni znak. Avtorja L. Russell Brown in Irwin Levine sta v tem primeru napletla zgodbo o povratniku iz zapora, ki dragi v pismu sporoča, naj – če si želi, da se vrne k njej – okoli hrasta pred hišo zaveže rumen trak, ki bo znak, da bo izstopil iz avtobusa, sicer se bo peljal naprej. Skladba se konča srečno. Okoli hrasta je sto rumenih trakov.
Nošenje rumenega traku je bilo stara navada, s katero so nosilci javno manifestirali zavezanost nekomu, ki ga sicer ni v njihovi bližini. Idejo za skladbo sta avtorja dobila iz zgodbe o vrnitvi vojaka iz ameriške državljanske vojne. Najprej sta skladbo namenila Ringu Starru, bobnarju tedaj že tri leta razpadlih The Beatles. A ko sta jo predstavila pristojnemu v založbi Apple, ju je ta užaljeno prekinil sredi predstavitve, rekoč, kako si sploh upata predlagati pop skladbo, v kateri nastopa stari hrast. Ta je pač pripadal country izročilu.
Obrnila sta se na staro ekipo, torej na Orlanda in Dawns, ki so iz skladbe naredili najbolj prodajan glasbeni izdelek 70. let. Aprila 1973 se je pesem o rumenih trakovih okoli starega hrasta v 13 državah po svetu, vključno z ZDA in Veliko Britanijo, povzpela na prvo mesto in na lestvicah ostala vse leto 1973. Po eni od razlag je uspehu skladbe botrovalo to, da je šlo za čas, ko so se iz Vietnama vrnili vojaki, a skladba je doživela priredbo tudi pri nas. Zapela jo je Sonja Gaberšček, njen naslov je Smrkljica, refren pa pravi: »Kaj to koga briga, če sem smrklja še, jaz predobro vem, da ljubiti znam, saj za ljubezen starost nepomembna je, kdor mlad je in kdor star je, to nihče ne ve.« Bilo je pred 50 leti.
