Prah si in v prah se povrneš

Raztros pepela, ki za kristjane sicer ni sprejemljiv, je mogoč znotraj pokopališč, v morju, gorah, tudi na domačem vrtu ...
Fotografija: V Sloveniji zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti dovoljuje le pokop s krsto, žaro ali raztros pepela. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
V Sloveniji zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti dovoljuje le pokop s krsto, žaro ali raztros pepela. FOTO: Jure Eržen

Ko se ob koncu človeškega življenja pojavi vprašanje, kaj storiti s posmrtnimi ostanki, se vedno več okoljsko ozaveščenih ljudi sprašuje tudi, katere rešitve so bolj prijazne do okolja. Zagovorniki tradicionalnega pokopa v krsti opozarjajo na emisije krematorijev (te so med epidemijo v nekaterih mestih postale tako problematične, da so morali prilagoditi zgornje meje dovoljenih vrednosti), zagovorniki upepelitve pa na pretirano izrabo zelenih zemljišč ter pronicanje kemikalij v podzemlje.

V Sloveniji je lani umrlo okoli 21.000 ljudi. V Ljubljani je, kot so nam pojasnili v javnem podjetju Žale, že leta v povprečju 90 odstotkov žarnih pogrebov, od tega desetina z raztrosom pepela, 10 odstotkov je klasičnih pogrebov v krsti. Na podeželju je pogrebov v krsti občutno več, a ne več kot polovica, saj se v povprečju v državi 70 odstotkov pogrebov opravi v žari.

Takšen način pogreba je najcenejši (upepelitev pokojnika v Ljubljani stane 97,82 evra brez ddv, končna cena pogreba pa je za približno 100 evrov nižja od pogreba v krsti) in zavzame bistveno manj zelenih površin kot pokop v krsti.

Sporni izpusti

Problematične pri žarnem pokopu so emisije, ki nastanejo pri upepelitvi. Kremacija enega trupla običajno traja do tri ure, pri tem pa se v ozračje sprosti 400 kilogramov ogljikovega dioksida, toliko kot ga avtomobil proizvede na 800 kilometrov dolgi vožnji.

Po nekaterih ocenah upepeljevanje v ZDA vsako leto povzroči 360.000 metričnih ton emisij ogljikovega dioksida. Globalno se ta številka povzpne na milijone metričnih ton. Strokovnjaki ugotavljajo, da upepeljevanje izpusti v ozračje več kot 6,8 milijona metričnih ton ogljikovega dioksida na leto, kar je okoli 0,02 odstotka svetovnih izpustov tega toplogrednega plina, je pred časom poročal Reuters.

V Sloveniji izračuna o emisijah naših dveh sežigalnic, v Mariboru in Ljubljani, nimamo. Iz podjetja Žale so nam sporočili, da »veliko pozornost namenjajo ohranitvi človekovega naravnega okolja in stalnemu zmanjševanju vplivov na okolje«. V upepeljevalnici, pravijo, imajo skoraj nove in redno servisirane peči z napredno tehnologijo, ki se uporablja tudi drugje po Evropi.

Upepeljevalne peči delujejo na zemeljski plin, ki je, kot so zapisali, do okolja prijazen energent. »Poleg navedenega ni nepomembno, da je upepeljevalnica po moči primerljiva z malimi kurilnimi napravami, kar pomeni, da je njen vpliv na okolje minimalen oziroma primerljiv z vplivom kurišč posameznih bližnjih objektov,« so zapisali.

Vpliv na zemljo in vode

V podjetju Žale se ne strinjajo s tem, da so žarni pokopi okoljsko najbolj problematični, in opozarjajo na dva pozitivna vidika upepeljevanja, ki sta v javnosti neupravičeno spregledana. »Prvi je ta, da so v Sloveniji pokopališča tudi na vodovarstvenih območjih, na primer v Ljubljani. Medtem ko se pri klasičnem pokopu s krsto ostanki pokojnika razkrajajo in odtekajo v podtalnico, z upepeljevanjem in posledično žarnim pokopom vire pitne vode dejansko varujemo.« Tudi druga pokopališča v državi so na območjih najboljših kmetijskih zemljišč, prekvalificiranih v pokopališča, ki jih s tem, da pokojnika upepelimo, varujemo. »Žarni grob je do sedemkrat manjši od enojnega klasičnega groba, hramba žare v kolumbariju omogoča več kot 20-krat boljšo izrabo prostora, neomejen prihranek prostora pa je pri raztrosu pepela,« so še navedli.

Sodeč po študiji iz leta 2017, ki jo je izvedla Elisabeth Keijzer, raziskovalka trajnosti na Nizozemskem, ima pokop s krsto večji vpliv na okolje kot upepelitev ravno zaradi rabe zemlje. Ogljični odtis je pri upepeljevanju veliko večji kot pri pokopu v krsti, oba procesa pa vključujeta veliko porabo naravnih virov in imata negativne posledice na okolje. Kljub temu pa naj bi bili vplivi pogreba na okolje, glede na škodo, ki jo človek naredi naravi v celotnem ciklu življenja, po besedah raziskovalke zanemarljivi.

V zahodnem svetu je vse več pokopališč za zeleni pokop, v Sloveniji ta (še) ni dovoljen. FOTO Shutterstock
V zahodnem svetu je vse več pokopališč za zeleni pokop, v Sloveniji ta (še) ni dovoljen. FOTO Shutterstock

Zeleni pokop

Ne glede na to se v tujini pojavlja vse več tako imenovanih zelenih pokopališč, najbolj množično v ZDA, kjer naj bi o zelenem pokopu razmišljalo že 58 odstotkov ljudi. To so zemljišča v javni ali zasebni lasti, kjer človekove posmrtne ostanke, tako kot so nekoč počeli z menihi, zavijejo v ekološko bombažno rjuho ali druge biorazgradljive materiale in jih s položijo v zemljo. Prostor ni označen z nagrobnikom, ki velja za potratnega z vidika varovanja naravnih virov, ampak le z rožo, grmom ali drevesom. Nekaj takšnih pokopališč že najdemo na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji, medtem ko jih je v Veliki Britaniji kar 270, povezanih vdobrodelno združenje Naravna smrt, ki podpira družinsko organizirane in do okolja prijazne pogrebe. Iz Dunaja ravno te dni prihajajo obvestila, da je na dunajskem osrednjem pokopališču odslej možen tudi pokop v naravi, in sicer v živi krsti, izdelani iz gob. Ta naj bi se skupaj z vsebino v stiku z zemljo ali vodo na naraven način razgradila že v nekaj mesecih. Vodilo 28-letnega izumitelja in arhitekta Boba Hendrikxa z Nizozemske je bilo, da sklene naravni krogotok življenja, ne da bi pri tem strupi iz telesa in krste obremenjevali okolje.

V Sloveniji zeleni pokop ni dovoljen, saj zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti dovoljuje le pokop s krsto, žaro in raztros pepela. Drugačno ravnanje s pokojnikovim pepelom je prepovedano. Po veljavni zakonodaji tudi pošiljanje žare ali le dela pepela v tujino za izdelavo steklenih spominkov in drugih artefaktov ni dovoljeno.

Komentarji: