Za najbolj cenjena najdražja vina na svetu veljajo vina iz Bordeauxa, Burgundije in Šampanje, za njimi pridejo na vrsto vina iz Toskane, Piemonta, Kalifornije … Kaj od tega bo moč okušati na vašem festivalu?

Nedvomno so tukaj najbolj izpostavljene šampanjska hiša Pol Roger, ki bo predstavila njihov najdražji in najbolj prestižen šampanjec sir winston churchill, ki je bil prvič pridelan leta 1975 v znak globokega prijateljstva med Polom Rogerjem in Winstonom Churchillom, pa španska velikana Vega Sicilia in Bodegas Mauro, ki bosta predstavila svoja paradna vina, pa italijanska velika imena Tenuta di Biserno, Tua Rita, Elena Walch, La Spinetta. Od francoskih hiš lahko izpostavim svetovno znano hišo Chateau Pontet Canet. Ampak pri vsem skupaj ne gre zgolj za to, da lahko s ceno vstopnice okušaš draga prestižna vina, ki si jih doma ne moreš privoščiti, ker posamezne steklenice stanejo več sto evrov, ampak tudi za to, da se lahko kaj naučiš. Lahko denimo pokušaš samo sauvignone in greš v Vipavo, Štajersko, Brda, greš v Burgundijo, Novo Zelandijo, Italijo in tako naprej. Lahko si vzameš za cilj, da boš pokusil vse modre pinote, in jih primerjaš po posameznih pridelovalcih in državah. Veliko je kombinacij, ki ti lahko pomagajo pri izobrazbi.

Kako pravzaprav funkcionira trg z dragimi in prestižnimi vini? Koliko od teh najdražjih dobrot sploh zaide k nam?

Ta trg deluje zelo zaprto, zato k nam ne pride veliko teh steklenic. Ampak imamo srečo, da smo z večino teh kultnih vinskih hiš, s katerimi delamo, navezali zelo pristne stike. Všeč jim je naš odnos in strast do vina. Če bi merili naš trg s prodajnega vidika, prvega oktobra ne bi bilo nikogar k nam, tako pa med drugimi na primer pride Marian Garcia, znan po tem, da je bil trideset let tehnični vodja podjetja Vega Sicilia, ki velja za svetovno znano špansko klet, danes pa kreira vina za klet Bodegas Mauro. Velika večina vinskih hiš bo k nam poslala pomembne ljudi, ne glede na to, da bo festival potekal v času trgatev.

Bo na festivalu moč okušati tudi tiste najdražje, denimo chateau petrus, ki ga imate v svojem prodajnem programu, cena za steklenico pa je tam nekje med štiri in osem tisoč evrov?

Ne. Ljudje iz Petrusa ne hodijo na festivale, so pa obljubili, da bodo prišli konec tega leta ali pa začetek prihodnjega k nam na obisk.

Koliko njihovih steklenic sploh prodate?

Nekaj čez dvajset. Smo pa že prodali tudi nekaj kompletov duclot 2010, v katerem je devet steklenic najboljših bordojskih vin iz slavnih chateaujev, komplet stane 16.470 evrov. V njem so vsi premier grand cruji in od devetih jih je sedem dobilo 100 točk. Takšen boks je na začetku stal sedem, osem tisoč, zdaj je šla cena nad 16.000 in še raste.

Vina se kupujejo tudi kot investicija. Podobno kot umetnine. Kupiš, čakaš in ob priliki dražje prodaš?

Po moji oceni je trenutno že več kot polovica nakupov takšnih vin investicijske narave, ker so donosi lahko zelo veliki. Trenutno velja za večjo investicijsko priložnost nakup steklenic zelo starih viskijev, če jih seveda sploh lahko dobiš, potem pa že pride na vrsto vino, ki se prodaja prek borze vinskih trgovcev. Pri nas smo edini v nekdanji Jugoslaviji, ki smo vključeni v ta sistem. Kar pomeni, da če kupiš steklenico, se točno ve, od koga si jo kupil, in tudi ko jo prodajaš, kupec ve, da je steklenica pristna. Stvari potekajo tako kot v najbolj slavnih dražbenih hišah, kot je denimo Sothesby's, tako da so tako kupci kot prodajalci seveda anonimni.

So tudi že pri nas takšni investitorji?

Vedno več jih je. Ukvarjali smo se že z zelo resnim investitorjem, ki želi ustvariti lastno zbirko in je vanjo že vložil približno pol milijona evrov. Je pa seveda veliko več takšnih, ki kupijo steklenico ali dve in se potem odločajo, ali jo bodo prodali, ali pa jim je všeč, da so kupili poceni, pijejo pa drago vino.

Je pa zanimivo, da se pri teh dragih vinih pojavljajo tudi ponaredki. Kot na trgu umetnin. Kako se preverja pristnost vsebine v teh najdražjih steklenicah?

Vsak kupec mora zaupati trgovcu. To je edina pot. Pivec petrusa, razen če ga res ne pije redno, bo zelo težko ločil original od ponaredka. Zato so pri Petrusu že pred osmimi leti začeli vzpostavljati lastno distribucijsko mrežo, tako da njihova vina lahko kupujejo samo uradni uvozniki. V tem delu Evrope smo to eVino, eno podjetje iz Avstrije in eno iz Estonije. V tem trenutku imajo šestdeset uvoznikov, vsi pa dobivamo steklenice po enaki ceni.

Ampak ponaredki so. O tem se pogosto bere.

Seveda so. Pravi trgovec bo opazil razlike v etiketi, v zamašku, ker pač noben ponaredek ne more biti popoln. Ni pa to edini problem. Velika težava zna biti tudi slabo hranjenje vina. Nekdo se hoče pohvaliti, da je kupil ne vem kakšno steklenico, jo postavi nekam na toplo za pol leta in vsebina ni več pitna. Zato se, ko se kupuje takšne steklenice, pa naj bodo za investicijo ali spremljavo k večerji, kupuje pri preverjenem viru. Velikokrat se mi je v kakšni družbi že zgodilo, da smo morali zliti proč kakšno posebno steklenico, ki je ne vidiš ravno pogosto. Če pa kupiš pri preverjenem viru, si lahko prepričan, da ne gre za ponaredek. Tudi meni večkrat ponujajo kakšne steklenice, ampak če ne vem, od kje in koga so steklenice, če nisem videl skladišča, kje so ta vina hranjena, jih ne kupim. Zato tudi ne kupujem vin na avkcijah. Teh dražb je veliko, ampak so tvegane.

Kaj pa se denimo zgodi, če neka stranka, tudi vaša, meni, da vino, ki ga je kupila, ni dobro ali morda sumi, da ni avtentično?

Če ga je kupila na črnem trgu, ga lahko zlije stran. Če pa ga je kupila pri nas, ga pošljemo k pridelovalcu, ki preveri, ali je to res. Imeli smo primer, da je stranka želela preveriti kvaliteto 12-litrske steklenice château mouton rothschild. Poslali smo jo nazaj, kjer so jo odprli, preverili, potrdili avtentičnost, steklenico zaprli, dodali certifikat in jo poslali nazaj. Pred kratkim smo imeli preverbo steklenice petrusa letnik 1982, za katero sem celo sam mislil, da gre za ponaredek. Ker je niso kupili pri meni. Ampak ker sem njihov uradni uvoznik, sem jim jo poslal, da so preverili, in ugotovili so, da je pristna.

Kdo pa krije strošek poštnine in preverjanja?

Poštnino do Francije krijemo mi, preverbo in poštnino za nazaj pa oni. Ampak samo v primeru, da je vino avtentično. Če ni, ga sploh ne pošljejo, ampak steklenico zadržijo.

Kako pa je s slovenskimi vini? Katero je najdražje?

Unico m Marjana Simčiča, steklenica stane 149 evrov. Ampak to so res limitirane serije zgolj tisoč steklenic.

Ali so tudi takšna vina, kot je unico m, lahko že investicija?

O tem sem prepričan, čeprav danes na sekundarnem trgu še ni nobenega slovenskega vinarja. Ampak tudi pred dvajsetimi leti so vina iz Piemonta barolo stala na trgu največ trideset evrov, danes pa posamezne steklenice že presegajo tristo evrov.

Tudi sami ste ustvarili blagovno znamko vin, čeprav nimate lastnih vinogradov, ampak vam vina kreirajo v kleti Brda. Letno število pridelanih steklenic v liniji gašper je že blizu 150.000, kar je več, kot jih pridela marsikateri znani vinar. Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja in koliko imate dejansko sami vpliva pri sortni sestavi in kreiranju vin?

Od sorte sestave, izbire vinogradov do vinifikacije, vse je na meni, s tem da odlično sodelujem z enologom iz kleti Brda Darinkom Ribolico. S temi vini sem hotel izraziti svoj pogled na vino, na trto, na sam terroir Goriških brd.