Državni zbor je zavrnil predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je v postopek vložilo društvo Srebrna nit s podporo 5500 podpisov volivcev. V koalicijskih strankah Svoboda, SD in Levica so ga sicer načelno podprli, a so menili, da bi morali o predlogu odločati državljani. Ti bodo svoje mnenje na posvetovalnem referendumu na to temo izrazili 9. junija.

V tem prispevku pojasnjujemo, kakšni so argumenti in pogledi podpornikov tega zakona in tistih, ki želijo, da se zakonsko uredi možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Andrej Pleterski, ki je eden od avtorjev predloga zakona, je doktor zgodovine, arheologije in etnologije. S tematiko se je začel ukvarjati zaradi osebne izkušnje – njegov oče, priznan akademik in politik Janko Pleterski, je v zadnjih letih svojega življenja močno opešal. "Moj oče je bil slep in gluh in kot tak zaprt v svoje telo. Ni mogel početi vsega tistega, kar je sicer bil navajen početi in je dajalo smisel njegovemu življenju. To je občutil kot veliko muko, nadlogo in trpljenje, zato si je želel to življenje končati," je opisoval za MMC pred skoraj letom dni. Njegov oče je javno povedal, da si želi evtanazijo ali samomor s pomočjo, ker pa slovenska zakonodaja oboje prepoveduje, se je s pismom obrnil na državni zbor in pozval k spremembi zakonodaje. Zdaj to njegovo idejo uresničuje sam.

Kakšen je bil predlog zakona

Skupaj s somišljeniki so spisali zakon in zbrali potrebno podporo volivcev. Z zakonom so želeli določiti stroge pogoje, v okviru katerih se odločitev o prostovoljnem končanju življenja sprejme po skrbni preučitvi vseh možnosti še morebitnega paliativnega zdravljenja, predstavljenih možnosti lajšanja trpljenja s paliativno oskrbo in po pogovoru z izbranim ali nadomestnim zdravnikom, neodvisnim zdravnikom, psihiatrom, komisijo ter drugimi strokovnjaki.

Predlog je odrekal pomoč v primeru akutnih duševnih motenj in določal obvezno mnenje psihiatra o opravilni sposobnosti bolnika. Te pravice torej ne bi imeli ljudje, ki nimajo sposobnosti odločati o sebi.

Pravico do pomoči pri končanju življenja bi po predlogu zakona imel bolnik, ki je dopolnil 18 let, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, saj bi bila ta pravica v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako te pravice ne bi bilo dovoljeno izvajati zunaj mreže javne zdravstvene dejavnosti.

O prošnji bolnika bi po podanem mnenju več zdravnikov nato odločila posebna komisija. Bolnik pa bi lahko v kateri koli točki postopka odstopil od zahteve ali zavrnil izvedbo pomoči pri končanju življenja.

"Tudi najboljša paliativna oskrba ne more pomagati prav vsem"

Na predstavitvi v državnem zboru je Andrej Pleterski pojasnil, da je namen predlaganih zakonskih rešitev pomagati bolnikom, sposobnim odločanja o sebi, ki neznosno trpijo brez upanja, da se bo to spremenilo. Po njegovih besedah koristi od zakona ne bi imeli le bolniki, temveč vsi, ki se bojijo nedostojanstvenega in trpečega življenja. Poudaril je, da predlog ne uvaja prekinitve življenja namesto zdravljenja ali paliativne oskrbe. "A dejstvo je, da tudi najboljša paliativna oskrba ne more pomagati prav vsem. In za tiste je na voljo zakon, ki ga predlagamo," je dejal.

V Društvu srebrna nit na svoji spletni strani poudarjajo, da tudi Svetovna zdravstvena organizacija oceno, kakšno je zdravje posameznika, kako trpi in kaj zanj pomeni ohranitev dostojanstva, neizbrisno povezuje s subjektivnim pogledom nase vsakega posameznika – pogleda, ki ga ne more nadomestiti ali mu biti nadrejen noben zunanji pogled. "Zlasti pogosto je odločitev končati svoje življenje razumna ob bolezenskem izteku življenja, ko človeka pestijo neznosno trpljenje, pešanje moči in turobni obeti. Nekatere osebe, ki se znajdejo v takšnih okoliščinah in se odločijo končati svoje življenje, včasih svoje odločitve niso sposobne udejanjiti brez pomoči drugih," so zapisali.

Soavtor zakona Dušan Keber je februarja na novinarski konferenci pred začetkom zakonodajnega postopka poudaril, da gre pri predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za interese vseh državljanov, da imajo to pravico, ne glede na to, ali jo bodo izkoristili ali ne: "Tukaj so potrebe državljanov, ki jih je strah morebitnega trpljenja pred smrtjo in ki želijo, da jim država omogoči zmanjšanje tega trpljenja."

Pri tem pa posameznikom, ki jim življenjski nazor ali versko prepričanje nalaga prizadevanje za ohranjanje življenja tudi, ko je to povezano s hudim trpljenjem, ne bi krnil možnosti življenja.

Zato se avtorji zakona zavzemajo za avtonomijo bolnikov pri odločanju o koncu življenja, saj po besedah Pleterskega to odločitev zdaj samovoljno sprejemajo zdravniki.

Keber je dodal, da avtorji predloga spoštujejo stališče zdravnikov, ki ne želijo pri tem sodelovati, ne cenijo pa, da želijo kot institucija preprečiti drugim kolegom, ki nimajo zadržka. Poudaril je še, da v zakonu obstaja ugovor vesti, zato nobenega zdravnika ne bodo silili, da bi se tega postopka udeleževal.

Skupščina Zdravniške zbornice Slovenije, ki nasprotuje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, med drugim poudarja, da dokler paliativna oskrba ni popolnoma organizirana, je za zakon o možnosti evtanazije prezgodaj. A v društvu Srebrna nit ocenjujejo, da ureditev paliativne oskrbe, ki jo kot alternativo ponujajo nasprotniki zakona, "ni ustrezna nadomestna rešitev problema, ampak bi le ureditev obojega – v primerni komplementarni obliki – lahko v prihodnosti predstavljala vzpostavitev možnosti za človekovo odločanje o lastnem življenju, tudi o njegovem končanju".

V tej trenutni ureditvi imajo škarje in platno v rokah zdravniki, njihov predlog zakona pa daje škarje in platno v roke bolnikom, kar nekatere moti, ob tem poudarja Pleterski.

"Teorija spolzkega družbenega klanca ni utemeljena"

Dušan Keber je ob vložitvi zakona v parlament predstavil tudi vidik, da že zdaj prihaja do primerov posegov svojcev v življenje bližnjega iz obupa, prav tako pa tudi do pasivne evtanazije. Gre za poseg, ki ga zdravnik opravi brez vednosti in privoljenja bolnika ali njegovega svojca, ko denimo bolniku predpiše naraščajoče odmerke pomirjeval, mu ukine hrano ali tekočino, kar nedvomno vodi v smrt, četudi tega ne imenuje pasivna evtanazija, temveč "stranski učinek zdravljenja", je bil kritičen. Po njegovem prepričanju je bolje določiti postopek in omogočiti nadzor, saj bo tako bistveno manj zlorab, kot jih je zdaj.

"Nasprotniki tega zakona skušajo prestrašiti ljudi pred tem zakonom in napovedujejo, kaj vse strašnega se bo zgodilo, če bo ta zakon sprejet. To je ta tako imenovana teorija spolzkega družbenega klanca, po kateri se bodo ob uvedbi možnosti asistiranega samomora in evtanazije vsi družinski člani povampirili in začeli pritiskati na vse navidezno odvečne, bolne, onemogle, socialno podrejene skupine, da se izločijo iz življenja in zaprosijo za prostovoljno končanje življenja," opisuje Andrej Pleterski. Ob tem poudarja, da "ta futuristična črna vizija" ni utemeljena. "Ne obstaja nobena znanstvena študija, ki bi to kakor koli potrjevala, in v državah, ki imajo takšno ureditev uzakonjeno že dalj časa, se nič od tega ni zgodilo."