Nevsakdanja pot
Z odločitvijo, da se v Ženevo odpraviva z električnim avtom, ki je povrhu vsega še kitajskega izvora, sva presenetila kar nekaj kolegov novinarjev. Prav zanimiv je bil tudi odziv mojega očeta, ki me je spraševal, s katero letalsko družbo letim v Ženevo, jaz pa sem mu odgovoril, da potujem z električnim avtom in to še pod Mont Blancom. Saj si najbrž lahko mislite, kaj bi rekel nekdo, ki sicer ve, da obstajajo električni avtomobili in sem ga z njimi tudi že vozil, a po drugi strani o njih ne ve dosti več. No, razen tega, da imajo majhen doseg in se dolgo časa polnijo.
Kljub temu sva z Urško že sprejela odločitev in pri njej ostala: Ženeva, prihajava!
Idealno in realno
Uvodna ideja o prevoženih 510 kilometrih z enim polnjenjem je seveda hitro zbledela v pozabo – no, pa saj nihče ni res mislil, da bi bila izvedljiva, konec koncev imava oba že nekaj izkušenj z električnimi avtomobili. Na zaslonu se je zjutraj ob zagonu sicer res izpisal podatek 16 kilovatnih ur na sto kilometrov, ker sem prejšnje dni več vozil po lokalnih in regionalnih cestah.
Enako kot pred dolgo potjo natočiš rezervoar goriva, sem seveda tudi pri električnem MG4 poskrbel, da je bila pred odhodom baterija povsem napolnjena. Od doma sem krenil s 100 odstotki baterije in 414 kilometri dosega po potovalnem računalniku, temperature pa so se gibale okrog 10 stopinj Celzija. V skladu s pričakovanji se je povprečna poraba med vožnji po avtocesti zelo hitro dvignila za nekaj kilovatnih ur. A sem Urški sem že pred odhodom jasno dal vedeti, da se ne nameravam voziti po desnem pasu s kamioni, ampak z običajnim tempom.
Preveč ponudnikov je lahko slabost
Tako sva v prvem delu poti sledila omejitvam in okoli poldneva prišla do prve polnilnice Ionity v bližini Verone. Ravno pravi čas je bil za kosilo, pa še baterija je bila skoraj v celoti izpraznjena. MG4 Trophy sva na ultra hitro polnilnico priklopila s 6 odstotki baterije oziroma 19 kilometri dosega pri povprečni porabi 20,5 kilovatne ure na sto kilometrov. V manj kot uri sva nekaj pojedla in medtem pridobila 70 kilovatnih ur, baterija se je napolnila na 93 odstotkov. Sledil je nov odsek avtoceste, ki je bil do Milana povsem raven in (z izjemno mestne prometne gneče) dolgočasen, potem pa se je pokrajina na poti čez dolino Aoste precej spremenila. Po 300 prevoženih kilometrih je bil čas za naslednje polnjenje, saj sva vedela, da se bo cesta še kar nekaj časa le vzpenjala.
Če sva na začetku še malo razmišljala, kje in kako bi ceneje polnila ob primerni hitrosti, naju je to hitro minilo. Čas, ki ga porabiš za iskanje polnilnic in izbiro posrednika za doseganje razumne cene, se beleži v urah in ne v minutah. Predvsem pa si sploh nisva predstavljala, kako bi to človek počel brez sopotnika. Tudi če se na pot okvirno pripraviš doma, je na tako dolgi relaciji zelo verjetno, da se bodo načrti vsaj malo spremenili.
Stroški polnjenja ob avtocestah se v Italiji na ultra hitrih polnilnicah že bližajo evru za kilovatno uro, v Franciji so nekoliko nižji. Za naju je bil zato Ionity sprejemljiva izbira; oba sva že imela nameščeni aplikaciji in odprt uporabniški račun, polnilnice pa so bile ob poti locirane na dosegljivi razdalji. Mesečni zakup Ionity Passport naju je stal 5,99 €, z njim sva ob vsakem polnjenju plačala 20 evro centov manj za kilovatno uro električne energije – v najinem primeru torej 0,59 € namesto 0,79 € v Italiji in 0,39 € namesto 0,59 € v Franciji. Vložek v mesečno naročnino, ki jo lahko kadarkoli odpoveš, se nama je tako povrnil že na prvem postanku.
Malo naprej od Novare sva se ustavila na precej velikem polnilnem središču, kjer je bilo 12 ultra hitrih polnilnic Ionity. Kar malo smešno je bilo, da sva bila tam v nedeljo popoldan povsem sama. Žal pa polnjenje kljub temu ni potekalo tako hitro, kot bi moralo. Po spodbudnem začetku se je baterija polnila le še z okoli 85 kilovati. V 36 minutah sva pridobila 54 kilovatnih ur energije, a sva pri 80 odstotkih soglasno zaključila postopek, ker je hitrost polnjenja takrat znašala le še 60 kilovatov. Kot sva ugotovila kasneje, sta se s podobno hitrostjo tam polnila tudi Porsche Taycan in Peugeot e-208. Kljub temu sva pridobila dovolj energije, da sva brez skrbi nadaljevala vožnjo čez zasneženi vzpon do tunela Mont Blanc, kjer sva v koloni izgubila kakšne pol ure, se spustila mimo Chamonixa do Sallanchesa, kjer sva prenočila. Hotel je imel svojo polnilnico (AC), kjer sva čez noč zastonj dopolnila zalogo energije v MG 4 Trophy.
4 na 1.500?
Do Ženeve in nazaj sva vozila s povprečno porabo 17 kilovatne ure, tudi zato, ker sva se v Švici držala lokalnih cest, poleg tega je bila v jutranjem času precejšnja gneča. Na sejmišču Palexpo sva pikro komentirala dejstvo, da ima parkirišče P12, kjer naj bi bilo po navedbah organizatorja dogodka prostora za 1.500 vozil, le 4 polnilna mesta. Eno je bilo rezervirano (in prazno), ostala tri pa zasedena. Ob povratku sva tako pri Bonnevillu dopolnila baterijo na 80 odstotkov.
Nekoliko nejevoljna sva zvečer pred hotelom v Sallanchesu našla na polnilnih mestih parkirana dva električna avtomobila (od katerih se je le eden polnil), drugi dve pa sta okupirali vozili, ki tam nista imeli kaj početi. Klasika, voznika sta se pač požvižgala na druge. Tako sva zjutraj proti domu krenila s 64 odstotki baterije in 232 kilometri dosega.
Dež dviguje porabo
Pot nazaj je bila podobna vožnji do francosko-švicarske meje, le da so bile temperature še nekoliko nižje (4 stopinje Celzija). Poraba se je zato na hitri cesti z okoli 20,5 kilovatne ure po vožnji do tunela Mont Blanc dvignila na 30 kilovatih ur, pri spustu pa znižala na vsega 17 kilovatnih ur na sto kilometrov. Od Aoste naprej je deževalo, temperature so se tam znižale na le 2 stopinji Celzija.
Brez težav sva do že znanega Ionityja pri Novari prišla z 19 odstotki baterije in 68 kilometri dosega. Namerno sva izbrala isto polnilno mesto št. 8, pa tudi tokrat polnilnica ni hotela delovati s pričakovano močjo, zato je polnjenje trajalo nekoliko dlje. K sreči je na lokaciji prijeten dnevni bar, kjer sva spila kavico in malo premlela načrte za naprej, v vmesnem času pa se je baterija napolnila na 80 odsotkov.
Deževanje se je stopnjevalo, zato se je tudi poraba dvignila na 22 kilovatnih ur na sto kilometrov. Nič nenavadnega, saj dež običajno doda kakšno desetino k povprečni porabi. Na italijanski avtocesti so zaradi vremena omejili najvišjo hitrost na 110 kilometrov na uro, zato sva bila primorana voziti nekoliko počasneje. Prvič po več kot 1.300 prevoženih kilometrih sva bila tudi nekoliko na trnih glede dosega, na koncu pa sva do polnilnice pri Veroni, ki sva jo prav tako že poznala, prišla s pičlimi 4 odstotki. Se nama je pa v mestu Montecchio Maggiore prvič zgodilo, da sva morala kakšnih 15 minut počakati na prazno polnilno mesto.
Polnjenje baterije je bilo spet usklajeno s časom kosila. Na najino veliko veselje se je pričelo z najvišjimi deklariranimi 144 kilovati in potem nadaljevalo z okoli 100 kilovati. MG4 Trophy sva s polnilnice odklopila pri 96 odstotkih baterije, ker je elektrika na koncu že kapljala, ter nadaljevala z zadnjim odsekom poti do Ljubljane. Po 300 prevoženih kilometrih se je potep končal in ne bom trdil, da nisva na koncu na vzponih že malo taktizirala s hitrostjo, ker dež še kar ni ponehal, nama pa se je že prikazoval dom. Za konec je zato ostalo v bateriji še 12 odstotkov oziroma 53 kilometrov.
Vse nekaj stane
Na koncu seveda ni bilo tako hudo, kot si je to predstavljal moj oče in vsi ostali. Za 750-kilometrsko pot do Sallanchesa sva v vsako smer porabila približno deset ur. Za zadnjih 75 kilometrov poti od roba Francije do Ženeve pa človek tako ni omejen z dosegom avtomobila, temveč s prometnimi razmerami na cesti. Za vsa ultra hitra polnjenja na poti sva plačala 167 evrov (upoštevana tudi naročnina na Ionity Pass), nekaj odstotkov baterije pa sva napolnila zastonj v hotelu. Če upoštevamo še to, da sva odšla v Ženevo s polno baterijo in se vrnila s skoraj povsem prazno, bi teoretično lahko stroškom dodali še kakšnih 80 evrov po tarifah Ionity – pa to ne bi bilo realno, saj vsi vemo, da doma ne polnimo po takšnih oderuških cenah.
Dobro je vedeti, da so pri cestni odpravi do Ženeve najine stroške polnjenja presegle drage italijanske cestnine in tunel Mont Blanc – mimogrede, če se boste odpravljali v tisto smer, na vsak način vzemite povratno karto, saj boste sicer drago preplačali 11-kilometrski odsek pod najvišjim vrhom Alp. Mar bi šla z letalom, pravite? Iz Ljubljane v Ženevo ni direktnega leta, kombinacije letov iz nedelje na ponedeljek z enim postankom so različne, nobena pa v tem trenutku ni cenejša od 350 evrov po potniku. Za kaj ugodnejšega bi se morala odpeljati do Benetk, pa se že skoraj ne splača, ker tudi povratni direktni let nekdaj nizkocenovnega Easyjeta presega ceno 250 evrov po potniku, da o izgubi časa na letališčih in asketskem zlaganju (mini) ročne prtljage niti ne govorim. Računajte še, da so nočitve v Ženevi v času sejmov navadno dražje kot streljaj čez mejo v Franciji. Če vas zabavajo tovrstne špekulacije, si lahko poskusite rezervirati sobo v času sejma ur Watches and Wonders (9.-15.4.2024).
Že med vožnjo sva se pogovarjala, če bi bila ta dolga pot z dizelskim ali bencinskim avtomobilom res tako zelo drugačna. Ob italijanskih cenah goriva okoli 2 evra na liter bi se najbrž kar potrudila, da bi v tujini točila le enkrat. Bi pa na cilj prišla verjetno kakšno uro prej kot z baterijsko-električnim avtomobilom. Kaj več časa pa najbrž ne bi pridobila, ker avtomobil sicer ne bi potreboval daljšega postanka, midva pa zagotovo.
Besedilo: Gašper Pirman, Urška Mihelič Radolović. Foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
22 komentarjev za "Nora ideja? V praksi niti ne. V Ženevo z električnim MG 4."
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Mogoče ni odveč malo pojasnit tole najino računico, ker mešamo hruške in jabolka. Za začetek sva prevozila skoraj 1.800 km, od tega je cca 1.650 km linija Lj-Palexpo-LJ, ostalo so pa pač opravki in poti, ko si tam okrog. In ja, če greš iz LJ s polno baterijo in potuješ v enem dnevu, boš moral polnit na ultra hitrih polnilnicah, kar je drago (meni se je zdelo, da sva jo z Ionityjem še dobro odnesla, sploh ko sem preverjala italijanske cene na avtocesti). Tistih 80 evrov je hipotetičnih, v LJ ne bo nihče polnil za to ceno. In ko se enkrat pripelješ domov, se ti nikamor več ne mudi, avto stoji čez noč. Za primerjavo: tudi če greš z bencinskim ali dizelskim avtom in zadnjič doliješ tik pred mejo (pa dol z avtoceste, da se razumemo), boš moral dodat gorivo vsaj še enkrat v tujini in potem ob povratku v Slo. Če bo to v Italiji, so cene ob avtocesti že tudi čez 2 evra, ob njej kakšnih deset centov manj. V Franciji je malenkost boljše, pa vseeno ne pod 1,8 evra na liter. Ko napolniš 50l goriva v tujini, je to torej vsaj 90 evrov. In v Sloveniji tudi ne boš plačal 50-litrskega rezervoarja manj kot 75 evrov. Pa da se razumemo, tudi jaz z glavo še zdaleč nisem tam, kjer bi mislila, da je to najboljša ali (bognedaj) edina možnost za prihodnost. Ampak po drugi strani je treba priznat, da si z elektriko vsaj do določene cene lahko reguliraš stroške vožnje, pri bencinu ali dizlu pa praktično nič, razen če parkiraš avto in greš na kolo.
Gledano strogo skozi stroške polnjenja je že res, da si tu nekje kot, če bi se na pot odpravili z dizlom. Ampak kaj pa vsi postanki, iskanje polnilnic, komplikacije okoli teh, nižje potovalne hitrosti in še vse ostalo kar rezultira v izgubo časa in živcev, hkrati pa zahteva precej bolj podrobno planiraje poti? Mislim, da slednje nikakor ne govori v prid EV. Zato pa že ves čas govorim, da so EV-ji smiselni za krajše razdalje v mestni in pri-mestni vožnji, kjer ne prevozimo kaj dosti več kot 100 km / dan, večino polnjen pa opravimo doma (kdor seveda ima to možnost). Za vse ostalo je ICE in tako bo verjetno še kar nekaj časa.
Se strinjam skoraj v celoti 😉 Če ima hipotetično družina v uporabi dva avtomobila, bi imela po moji logiki en manjši EV z malo baterijo za po mestu, drugi avto bi bil pa zaenkrat nekaj večjega z dizelskim ali hibridnim pogonom. Je bila pa EV uporabniška izkušnja poti v Ženevo v primerjavi z lanskim letom, ko smo potovali z ekipo PRIMA do Zadra, vseeno boljša. Pot seveda ni poceni in tudi ne bo, dokler nas bodo ponudniki polnjenja nekontrolirano sušili po oderuških cenah . to me neprijetno spominja na čase roaminga v mobilnih omrežjih. Je pa ultra hitrih polnilnic ob prometnicah več, sistemi delujejo že bolje, ko končno vsi dodajo še POS plačevanje s karticami, bo to še en korak naprej. Še to: potovalne hitrosti med vožnjo sva imela enake kot kolegi z dizlom, po omejitvah oziroma s prometom.
Najbolj me nasmejejo na vseh testih EV, ko startajo z polno baterijo. Pač v življenju ni vedno 100% start, ampak se prilagajaš. Zanimivo bi bilo takole. Imeli smo doma električni mrk, dva tri dni, odpravljamo se na dopust recimo na smučanje …a glej ga zlomka…..čekaj reda 🙂 ..Pri “navadnih” avtomobilih, je pač tankanje na vsakem vogalu, in zato ne rabiš vedno malcat, da se napolni tank :),
Druga zadeva citiram:……..In ko se enkrat pripelješ domov, se ti nikamor več ne mudi….Hja, dostikrat se zgodi kaj nepredvidljivega, sploh ko imaš enkrat družino….okoli dohtarjev, v lekarno, glavo šivat, direkt na rojstni dan pelat pol vasi (ker kao tko so zmenili) itd itd…Family wagon je takrat res samo stop and go!
Dejansko za take poti je skoraj vedno štart s 100 odstotki ali blizu, ker so načrtovane. Človek se ne odloči po kosilu, da bi se zapeljal v Ženevo (in tudi na Dunaj ali kaj podobnega več 100 km daleč ne). Vedno pa se najde kakšna ustrezno hitra polnilnica, če je treba kam dlje štartat z manj zaloge. Za tiste skoke doma “okoli dohtarjev” pa ni treba veliko kilovatnih ur v bateriji, so običajno kratke razdalje. In se tudi doma z 11 kW da kaj napolnit v vmesnem času, od takrat, ko človek pride domov, do tedaj, ko mora peljat otroke. Dejansko se take zagate lahko pojavijo samo pri avtih z majhnimi baterijami, ampak ti že v osnovi niso za poti, kot je opisana.
Medtem ko je scenarij s tridnevnim električnim mrkom še malo manj verjeten kot temperatura -30, pri kateri je menda električni avto neuporaben (seveda ni, a take komentarje se da prebrati, pri čemer tako nizke temperature v Sloveniji ni bilo že zelo, zelo dolgo).
Sicer res, da za tako pot verjetno prej veš, ampak a greš potem en večer prej tankat da lahko zjutraj štartaš ali pač zapelješ na najbližjo pump, ki ti ustreza, najbrž kupiš tudi vinjeto ali kakšno drugo stvar, potem pa na pot? Brez vsaj pol ure čakanja kot bi bilo v primeru EVja z enakim vzorcem obnašanja.
Mimogrede: v našem bloku se je pojavil nek novi najemnik s Teslo. Blok nima polnilnic niti v garaži, kaj šele zunaj. To je čisto realen primer kot je opisan zgoraj, ko ne moreš kar doma “čez noč” nafilat avta pred dolgo potjo in tudi po vrnitvi domov ne.
Ja, sem že kdaj šel prejšnji večer tankat in tudi po vinjeto, dokler se jih ni dalo kupovat po netu.
Ampak ravno v tem je razlika, da je mogoče doma napolnit. Vsaj za tiste, ki so v hišah, pa najbrž tudi kdo v bloku lahko. Če ima nekdo EV, pa ne more polnit v bloku, je to najbrž njegova zavestna odločitev.
Če se že greste nekih pravljic in teorij, je možno tudi pri ICE marsikaj naštudirat.
Lahko imaš dodaten kanister goriva v prtljažniku (v Italiji dovoljen kovinski do 20l) in si prihranil kakšnih 6€ za 400km dosega.
Vinjeto in natankaš lahko na prvi bencinski zjutraj ko štartaš in še tik pred Italijo ponovno dotočiš. Skakanje en dan prej po bencinskah je čisto neproduktivno dejanje.
In kot že ničkolikokrat je samo potrjeno, da se EV splača samo tistim, ki polnijo doma. Pa še to v primeru, da nisi samo zaradi EV avta dal na streho celic. Vse ostalo je drag luksuz, enako kot avtomobili za 100k €.
Pa saj nekako tako v praksi tudi gre, Evropejci z EV večinoma polnijo doma. To je pač prikaz primera, ko greš na daljšo službeno pot in nimaš niti časa polnit na AC – primer, na katerega računajo vsi ponudniki ob prometnicah. Če bi bil družinski izlet, bi se verjetno kje ustavili, prespali in napolnili poceni ali celo zastonj (v hotelu).
Družinski izlet kot končna točka, vmes glih ne predvideva kaj veliko vmesnih dolgih postankov, bog ne daj prespali…:)
Nič ni zastonj, niti v hotelu, niti doma z lastno SE. Prej boste to spoznali, boljše bo.
Hvala ampak EV ni zame, ful močni motorji pa nobenega dosega.. A sem prav razumel, 165 EUR za 1500 kilometrov pa se 80 zraven? No jaz dam za 600 km 30 EUR .
165e za 1600kilometrov 🙂 pa verjetno max 100 po AC :), pravljica o EVjih se počasi končuje.
Naš 2.0 bencinar poleti naredi ~840 km z enim tankom (cca. 100 EUR pri naših cenah). Pozimi je za isto pot porabil precej več – je pa es da je bila takrat avtocesta praktično brez tovornjakov in skoraj brez gradbišč in je pač šlo hitreje … Tako da se mi 165 EUR za 1600 km niti ne sliši tako slabo?
Meni se zdi bolj problematično tisto čakanje kar naprej, z majhnim otrokom še toliko bolj, ter seveda dejstvo da že zdaj infrastruktura ne zmore treh avtov normalno polnit sočasno, pa je EVjev samo za vzorec.
Kateri podatki potrjujejo to “dejstvo”, da infrastruktura ne zmore?
Napisali so da so bili trije na polnilnici in da ta ni zmogla polniti nobenega od treh avtomobilov (omenjeni MG, Taycan in e-208) z nazivno močjo. Za MGja so tudi zapisali, da so ga drugje polnili z večjo močjo – torej ni omejitev v avtu; ostane samo še infrastruktura.
Pa ni treba besede dejstvo dajat v narekovaje, razen če dvomiš v vsebino celotnega prispevka … a če je tako, zakaj bi potem sploh spraševal ravno o tem detajlu?
Aha, ena lokacija, kjer so zaradi kdo ve kakšnega razloga hitrosti nekoliko nižje, kot bi morale biti, je dokaz, da infrastuktura v splošnem ne zmore. OK.
Ker imaš očitno več izkušenj nam lahko iz prve roke poveš na koliko polnilnicah )procentualno= infrastruktura ne zmore “dohajati” zmogljivosti polnjenja avtomobila, da ne bomo omejeni na majhen vzorec iz tega članka.
Kadar je bila hitrost nižja od tiste, ki jo avto načeloma zmore (ne bom rekel pričakovane, ker sem vedel, da bo šlo bolj počasi), je bilo zato, ker baterija ni bila dovolj ogreta. Nisem še imel primera, ko bi lahko počasno polnjenje pripisal polnilnici. Vem, da so imele (ali pa še imajo) težave npr. Ionity v Kopru, kar pa je posledica že nekoliko iztrošene elektronike v samih polnilnicah. To se ob visokih obremenitvah prej ali slej začne poznati. Naletim na primere, ko kakšna polnilnica ne deluje ali da mi vmes prekine polnjenje (“vrže ven”), ampak tudi vse to so težave samih polnilnic, ne infrastrukture v širšem smislu.
Nimam EV, redko se peljem z prijateljevim.
Po informacijah so problemi z hitrostjo in močjo polnjenja praktično povsod. Tako v Sloveniji, kot preko meje. Kdo je kriv da se to dogaja, za uporabnika sploh ni pomembno. Dejstvo je da je skoraj nemogoče doseči obljubljene hitrosti in količine polnitev. Vedno moraš računat na rezervo, da boš malo polnil tukaj, malo tam. V prihodnosti sploh ni pričakovat velikega napredka na tem področju. Še na slabše bo šlo.
Ves čas poslušam o polnjenju in hranjenju. Kot da je to že nek standard, da moraš zraven malicat in obvezno po telefonu štrckat.
Sam vozim dizla in ne rabim razmišljat kako bom obiskal 2 ali 3 bencinske, da bom skupaj nabral za 55 litrov nafte.
Hvala za izkušnjo. Ne hvala za EV.