Kdaj bo italijanska oblast vrnila dela beneških mojstrov, ki so jih med drugo svetovno vojno umaknili iz Istre, da bi jih zavarovali pred vojno vihro? »Morda ob stoletnici, kot se je to zgodilo z Narodnim domom v Trstu, ko bodo minile številne zamere in obtožbe med državama,« nam odgovori dr. Sonja Ana Hoyer, vodja projekta dveh knjig, ki dokumentirata problematiko nevrnjenih umetnin. V svetu je vse več primerov vračanja umetnin v izvorne kraje, istrske pa so nekakšne talke starih in anahronističnih zamer.

Vprašanje vračila istrskih umetnin zanima njihove lastnike toliko bolj v zadnjih letih, ko se krepi zavest o vračanju umetniških del v izvorne države in postaja restitucija del kulturne etike, politike in odnosa do kulture nasploh.

Benedetto Carpaccio: Marija na prestolu z otrokom med sv. Jurijem in sv. Lucijo, 1541, olje, platno, 122 X 140 cm, iz cerkve sv. Lucije v Luciji, vendar odnesena iz piranske občinske palače Fotografiji Boris Šuligoj

»Poleg Unescove konvencije govorijo v prid vrnitvi umetnin na izvorno mesto tudi mednarodni pravni dokumenti: mirovna pogodba (leta 1947), londonski memorandum (leta 1954) in seveda osimski sporazumi iz leta 1975,« je zapisal Vasko Simoniti, minister za kulturo v času prve Janševe vlade, ob izidu prve trojezične (»bele«) knjige V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana, ki sta jo leta 2005 izdala Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Ministrstvo za kulturo RS. Tudi tedaj je projekt vodila Sonja Ana Hoyer, knjigo pa je uredil Jože Hočevar.

»Evropska unija ni le skupnost istega trga, temveč tudi skupnost različnih kultur, ki brez skupne 'duše' ne bo prav zaživela ali preživela. Sestavni del tega 'vzdušja' so tudi – zdaj žal še prazni – okvirji v koprski stolnici in piranskih cerkvah ter samostanih v Piranu in Kopru, koprskem muzeju, občinski palači v Piranu in župni cerkvi v Izoli. Slovenija pričakuje, da bo Italija odnesena umetniška dela vrnila,« je pred 17 leti vztrajal tedanji in tudi sedanji kulturni minister.

Umetnostna zgodovinarka in konservatorka Sonja Ana Hoyer je poleg svojega drugega obsežnega konservatorskega dela (monografija Hiša Tartini Piran in monografija Palača Armerija in Foresterija Koper) več kot 20 let strokovno preiskovala iz Istre odnesene umetnine in njihovo stanje. Zavodu za kulturno dediščino RS kot založniku tudi druge knjige še ni uspelo predstaviti javnosti, čeprav je (v treh jezikih) izšla že maja lani. Gre za Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole, Pirana leta 1940, ki ga je med aprilom 1940 in 25. majem 1945 pisal častni konservator in ravnatelj videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, v tistih letih direktor muzeja v Vidmu, potem pa so mu zaupali funkcijo protivojne zaščite umetniških del na območju Furlanije - Julijske krajine. Sonji Ani Hoyer smo v zvezi s knjigo postavili nekaj vprašanj:

Sonja Ana Hoyer pred praznim oltarjem cerkve sv. Frančiška, ki že dolgo čaka na Carpaccia: »Dragocene slike se bodo vrnile, morda sto let po tem, ko so jih odnesli.« Foto Blaž Samec

Rekli ste, da se bodo slike morda vrnile čez sto let. Ste mislili sto let od danes ali od dneva, ko so jih odnesli?

Nekako tako kot pri Narodnem domu. Saj to bo kmalu. Stoletja hitro minevajo.

Zakaj ne moremo trditi, da so Italijani ukradli ta dela?

Slike niso bile niti ukradene niti jih niso shranili istrski meščani, še manj so bile odpeljane kot vojni plen, kot je brati v različnih medijih. Umaknjene so bile po ustrezni in še danes povsod v Evropi veljavni spomeniškovarstveni zakonodaji, ki določa, da morajo biti take umetnine umaknjene na varno pred vojno nevarnostjo. Italijani jih niso umikali samo iz Istre, ampak s celotnega območja Furlanije - Julijske krajine. Zato je gnev proti italijanski državi v tem primeru neutemeljen. Skoraj vse umaknjene slike so vrnili na svoja izvorna mesta, le te iz Istre in Kvarnerja so zadržali, ker se je spremenila italijanska meja v teh krajih.

Kaj lahko izvemo iz Somedovega Dnevnika?

Carlo Someda de Marco je pisal nekakšen vojni dnevnik. Vestno in natančno je popisoval ves potek prevzema umetnin in številne okoliščine, ki so spremljale umike in varovanje slik. V petih dvoranah vile Manin v Passarianu, rezidenci zadnjega beneškega doža Ludovica Manina, so leta 1940 zbrali 518 zabojev in več kot sto fotografij. To je bila temeljito organizirana in velika akcija za vsako regijo te italijanske dežele. Zaboji s slikami so bili oštevilčeni in za vsak zaboj je bil napisan zapisnik o začasnem umiku (it. verbale di ritiro). Te zapisnike so dobili lastniki, prevzemnik in prevoznik.

Originale imamo zbrane na varnem v Zavodu za varstvo kulturne dediščine RS, imajo pa jih tudi nekateri lastniki, župniki in Pokrajinski muzej v Kopru. Zapisniki so dragocen in pomemben dokazni material za zahteve o vračilu slik.

V Dnevniku lahko preberemo, da je bilo 20. junija 1940 odpeljanih 25 zabojev iz obalnih mest, 25. junija pa še en zaboj iz koprskega samostana sv. Ane.

Že v prvi pošiljki je bilo vseh 25 slik iz slovenske Istre, ki smo jih 15. maja leta 2002 videli na razstavi in tiskovni konferenci takratnega državnega podsekretarja na italijanskem ministrstvu za kulturo Vittoria Sgarbija v Beneški palači. Sedem zabojev je bilo iz koprskega muzeja, pet iz cerkve sv. Ane v Kopru in pet iz piranske cerkve sv. Jurija, štirje zaboji iz piranske občinske palače in po en zaboj iz cerkve Marijinega vnebovzetja v Kopru, sv. Frančiška v Piranu, cerkve Marije Tolažnice in sv. Štefana v Piranu.

Večina od 65 slik iz samostana sv. Ane je bila odpeljana takoj po vojni, razen poliptiha Marija z otrokom in svetniki Cima da Conegliana, ki so ga novembra 1943 najprej vrnili v cerkev sv. Ane, a so ga po vojni spet sami redovniki odpeljali v Benetke in pozneje leta 1966 v Mantovo v muzej Sv. Jurija in je še danes tam. Vsa druga dela iz sv. Ane pa so v Huminu. Koprski frančiškani imajo dobro narejeno kopijo tega poliptiha v pozlačenem lesu, pa še slabo kopijo dveh del Vittoreja Carpaccia in Benedetta Carpaccia.

Francesco di Girolamo Santacroce: Objokavanje, olje, platno, 229 X 265 cm, iz koprske cerkve sv. Ane ​Foto arhiv ZVKD Slovenije

Kaj pravite na to, da umaknjene izvirnike zdaj pri koprskih frančiškanih nadomeščajo s kopijami?

Koprski frančiškani imajo pripravljen lep galerijski prostor za namestitev pričakovanih slik. Za kopije pa je znano, da morajo biti jasno označene, s pojasnilom, kje je original.

V Somedovem Dnevniku tudi piše, da so takoj po kapitulaciji Italije, torej septembra 1943 začeli slike vračati lastnikom. Nekaj, predvsem te istrske, pa so selili v kleti zasebnih hiš v kraju San Daniele. Precej pred koncem vojne so večino drugih slik že vračali, na primer v Trst, ne pa tudi v Koper. So že takrat vedeli, kje bo potekala meja?

Ne znam odgovoriti na to. Someda je bil do nemške vojske zelo nezaupljiv. Nekaj slik so vrnili, nekaj premestili v notranjost Italije in Rim, nekaj so jih zadnje dni oktobra 1943 prepeljali v San Daniele in takrat predali 66 zapisnikov na Spomeniškovarstveno nadzorništvo v Trstu.

Kar nekaj umetnin je imelo posebno zgodbo. Na primer Poliptih sv. Lucije Paola Veneziana, ki ga imajo Hrvati.

Ta Poliptih Sv. Lucije je bil last škofije na Krku in tamkajšnji škof je imel očitno dobre zveze s komando nemške vojske. Umetnina je bila že leta 1912 restavrirana na Dunaju, od koder so jo prepeljali v koprski muzej. Nato so jo leta 1940 odpeljali v Italijo. Komanda nemške vojske pa je izpolnila željo krškemu škofu in poliptih Paola Veneziana iz kraja S. Tomaso di Majano oktobra 1944 s tovornjakom in oboroženimi vojaki peljala na Hrvaško.

Benedetto Carpaccio, Marija na prestolu z otrokom med sv. Jernejem in sv. Tomažem, 1538, olje, platno, 98,5 X 166 cm; Pokrajinski muzej Koper Foto arhiv ZVKD Slovenije

Kaj pa štiri Carpaccieva dela iz prezbiterija koprske cerkve Marijinega vnebovzetja?

To so štiri Carpaccieva dela, ki jih je zahteval takratni tržaško-koprski škof Antonio Santin oziroma škofijski ordinariat jeseni 1944. Tudi za ta dela je v Dnevniku zapisnik in zapis, da so dela marca predali vikarju tržaške škofije in tržaškemu kvestorju. To so dela Prerok Zaharija, Prerok Jeremija, Bičanje in Jezus pade pod križem, za katera pa se ne ve, kje so.

Večji del slik iz koprskega samostana sv. Ane so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja Italijani hoteli vrniti koprskim frančiškanom, vendar se je zataknilo na meji.

Ja, zapletlo se je, ko so ti predmeti s slikami vred leta 1955 prišli na jugoslovansko carino v Koper in je zvezni carinski urad zahteval plačilo carinskih pristojbin (za dela iz koprskega samostana), česar pa frančiškani niso mogli poravnati in umetniška dela iz samostana so spet vrnili v Benetke. Niso pomagala niti zagotovila zavoda za spomeniško varstvo, da so predmeti res last koprskih redovnikov.

Benedetto Carpaccio: Marija na prestolu z otrokom med sv. Jurijem in sv. Lucijo, 1541; videti je delček pokrajine stare Lucije; detajl Foto Boris Šuligoj

Kako ste prišli do Somedovega Dnevnika in zakaj je ta knjiga tako pomembna za njihove prave lastnike?

Za Dnevnik sem prvič slišala v Padovi v minoritskem muzeju Il Santo leta 2000 na predstavitvi restavrirane slike Vittoreja Carpaccia Marija z otrokom in svetniki (odnesena iz cerkve sv. Frančiška v Piranu).

Že takoj po tem, ko sem v videmskem muzeju našla Somedov Dnevnik, sem menila, da bi ga morali prevesti v slovenščino in angleščino, ker je to edini pravi dokaz, da so bile slike začasno odpeljane iz Istre in za razliko od drugih slik iz Furlanije - Julijske krajine, niso bile vrnjene. Točno se vidi, kdaj in zakaj so bila odpeljana in da imajo vsa odpeljana dela svoje reverze, potrdila o začasnem umiku, ki naj bi trajal zgolj za čas vojne nevarnosti. Dnevnik najlepše govori o tem, da bodo slike nekoč vrnjene. Carlo Someda de Marco je na koncu dnevnika, 25. maja 1945, zapisal: »Upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bodo umetnine brez strahu v miru in svobodi vrnjene na svoja izvorna mesta.«

Vittore Carpaccio: Marija z otrokom in svetniki, 1518, olje, platno 210 X 280 cm, iz piranske cerkve sv. Frančiška Foto Ubald Trnkoczy

Tudi piranski Carpaccio je bil že blizu vrnitvi v cerkev sv Frančiška.

Carpaccievo Marijo z otrokom, last piranske minoritske cerkve, so iz vile Manin vrnili že leta 1943 na sedež province minoritov v Padovi. Piranski minoriti so postali aktivnejši za njeno vrnitev v Piran v devetdesetih letih, ko so z denacionalizacijo spet dobili v last piranski samostan in ga začeli temeljito prenavljati. V pričakovanju sedemstoletnice ustanovitve samostana (1301–2001) so bili prepričani, da bodo sliko kmalu dobili. Padovanski redovniki so ob restavriranju Carpaccieve slike leta 2000 pripravili strokovni posvet. Takrat je odmevala izjava predstavnika Maria Osia Bondiolija z italijanske medministrske komisije za vrnitev umetniških del na izvorna mesta, ko je dejal, da bo italijanska vlada upoštevala mednarodna določila za vrnitev slik, umaknjenih pred vojno nevarnostjo iz obmejnih krajev.

Vittore Carpaccio: Marija z otrokom in svetniki, 1518, olje, platno 210 X 280 cm, iz piranske cerkve sv. Frančiška; detajl z dobro vidnim piranskim obzidjem. Foto: Ubald Trnkoczy  

To dokazuje, da so bili predstavniki italijanske države še leta 2000 bolj naklonjeni vračilu slik.

Tudi mednarodno uveljavljeni umetnostnozgodovinski strokovnjak Federico Zeri je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja priporočil, da bi morala naša oblast pripraviti nekoliko skrčen seznam zahtevanih del Italiji. Spodbujal nas je, naj pravilno pristopimo, saj da je te slike treba vrniti na izvorna mesta. Dejal je, da v Rimu od Slovenije pričakujejo objektiven seznam in da so umetnine pripravljeni vrniti. V tistih letih je Zeri za svoje delo v Sloveniji dobil slovensko državno priznanje. Zanimivo je, da so Italijani prav njemu posvetili katalog z naslovom Histria, restavrirane slike od Paola Veneziana do Tiepola o restavriranju teh slik, ki so jo v tržaškem muzeju Revoltella odprli 25. junija 2005.

Giambattista Tiepolo: Marija s pasom, olje, platno 190 X 100 cm, z glavnega oltarja piranske cerkve Marije Tolažnice; detajl

Federico Zeri je v intervjuju za Delo pred leti tudi izjavil, da so to zelo dragocena dela, ki sodijo tja, od koder so bila. Še več drugih italijanskih strokovnjakov je opozarjalo na nujnost vrnitve del v Koper, Izolo in Piran. Po letu 1987 so se stvari na diplomatski ravni skoraj povsem ustavile.

Toda nekaj naslednjih let je bilo prelomnih.

Da. Najprej je Vittorio Sgarbi leta 2002 odprl zaboje in slike predstavil v Beneški palači v Rimu, kar je bilo pomembno dejanje. Načrtovana razstava se je spremenila v tiskovno konferenco 15. maja 2002 in takrat so postali zelo glasni italijanski desničarji in predstavniki ezulov, ki so se zoperstavili vračilu.

Ezuli pravijo, da so na te umetnine navezani, češ, da so jim po tem, ko so bili pregnani z domov v Istri, ostale le še te umetnine. Hoteli so jih imeti v svojem muzeju o eksodusu v Trstu.

To se ni zgodilo, so jih pa iz muzeja Revoltella kmalu preselili v bližnji tržaški muzej Sartorio, kjer je teh 25 še danes in so registrirane v njihovi pinakoteki.

Mislite, da bi dobri odnosi z ezuli, za katere se, denimo, zavzema piranski župnik Zorko Bajc, pomagali pri premagovanju ovir za vračilo slik?

Dvomim, ker gre pri tem vprašanju za meddržavne odnose in ne za odnose z nekdanjimi begunci.

Zakaj so te slike tako pomembne za istrske kraje?

To so najpomembnejši avtorji beneške umetnosti na ozemlju Slovenije. Njihova dela dokazujejo, da so bili prebivalci istrskih mest napredni in premožni, zato so naročali pri najboljših mojstrih. Na nekaterih slikah (Prihod podestata Sebastijana Contarinija v Koper, (leta 1518), poliptih Marija z otrokom in svetniki (1513) Cima da Conegliana in Madona z otrokom in svetniki Vittoreja Carpaccia (1518)) kažejo istrska mesta in pokrajino. To so pomembni dokazi, da so dela nastala v tem okolju in da so jih plačali Istrani. Gre za dragocene dokumente o življenju v tistem času, koreninah in (beneški) kulturi istrskega prebivalstva, ki sodijo samo v te kraje.

Vittore Carpaccio: Slavnostni prihod beneškega podestata Sebastijana Contarinija v koprsko stolnico, 1517, olje, platno 205 X 154 cm; restavrator Roberto Portolan iz Pordenona; mojster je prihod podestata upodobil pred stolno cerkvijo na nekdanjem Platea Comunis (sedanji Titov trg) v Kopru Foto Boris Šuligoj

Ali vse pogostejši primeri vračanja umetnin v izvorne države lahko vzbujajo kaj optimizma tudi za istrske primere? Nekateri znani muzeji po svetu se postavljajo s tako prakso.

Ne gre za povsem enake primere kot drugod po svetu. To ni klasični primer restitucije. Slike so v Italiji zadržane zaradi zamer, obtožb, revanšizmov in medsebojnih nesporazumov. Človek si samo želi, da bi se lahko neobremenjeno pogovorili. V Italiji je že bilo kar nekaj sogovornikov, s katerimi se je bilo mogoče prav razumno pogovarjati. Drugače je, ko prevlada politika.

Je bila jugoslovanska oziroma slovenska oblast premalo iznajdljiva, pronicljiva, preveč uradniška in toga, skratka, nesposobna dialoga?

V naši državi se še med sabo toliko kregamo in izgubljamo energijo, kaj šele da bi se znali pogovarjati z drugimi. Zdi se mi, da samo ezuli pri tem ne bi mogli pomagati, ker sosedje štejejo slike za svojo državno last. Toda jaz verjamem, da bodo umetnine nekoč vrnjene.

Zakaj te tako pomembne knjige, kot je ta Dnevnik, založnik še ni predstavil javnosti?

Morda na Zavodu za kulturno dediščino RS čakajo na primeren trenutek, ko bo ta tema spet aktualna.