V začetku leta je revija New York Magazine objavila članek, ki je razburil predvsem slavne in bogate iz Hollywooda. A se je zato javnost na drugi strani zelo zabavala. Prispevek je načel razpravo o otrocih znanih igralcev, režiserjev, pevcev in javnih osebnosti, ki se lahko za slavo in poslovne angažmaje zahvalijo svojim slavnim staršem. Pravijo jim Nepo Baby. Hailey Bieber je le ena od njih, saj je hči igralca Stephena Baldwina in manekenke Kennyje Deodata (je tudi nečakinja Aleca Baldwina). Podjetnica in manekenka se je odločila ironično odgovoriti na situacijo nepotizma in izbrala dobro staro belo bombažno majico s preprostim napisom »Nepo Baby«. Napis je bil na beli majici izpisan s črnimi črkami in ravno dovolj zgovoren, da je Hailey napolnila vse medijske stolpce in sama sebi naredila odlično reklamo.
Majica kot platno za aktivistična sporočila
Začetek tisočletja je bil zlata doba majic s sloganom, njihova kraljica pa Britney Spears, zvezdnica, ki je bila ves čas v medijih in pod drobnogledom javnosti – od kariere, zasebnih razmerij, nedolžnosti do tega, kaj je jedla za kosilo. Majica je bila preprost, a učinkovit način za pošiljanje sporočila, ki je kratko in jasno vsem. Ko se je leta 2002 razšla s pevcem Justinom Timberlakom – ta naj bi hodil na zmenke z igralko Alysso Milano – se je Britney po Londonu sprehajala oblečena v ikonično majico znamke Juicy Couture z napisom »Dump Him«, kar je bilo preprosto, zabavno in ironično sporočilo njemu, medijem in Alyssi. »I'm a Virgin (But This Is an Old T-Shirt)« je prav tako eden od Britneyjinih boljših trenutkov na majicah, tako kot »I Am the American Dream«. V moč majice s sporočilom sta verjeli tudi Paris Hilton (nosila je takšne z napisi »Stop Being Desperate« in »Don't Be Jealous«) in Nicole Richie z »Dude, Where's my Couture?«.
Prav tako je v tem času majica dobila politični namen. Na tem mestu je zagotovo treba omeniti britansko modno ikono, oblikovalko in aktivistko Vivienne Westwood, ki je v 70. letih na King's Road odprla legendarni butik SEX. Westwoodova je majico prepoznala kot prazno platno, primerno za pisanje aktivističnih sporočil, in v tem je bila za takratno britansko klimo izjemno kontroverzna. Na primer, grafika iz leta 1975, ki prikazuje dva kavboja, ki se dotikata, je vodila do aretacije prodajalca majic. Westwoodovi je uspelo s svojim načrtom in njena majica je pokazala, da se je britanski odnos do homoseksualnosti minimalno spremenil kljub zakonu o spolnih zločinih, ki je bil sprejet leta 1967.
Avtorica najboljših majic s političnimi slogani je poleg Westwoodove zagotovo Britanka Katharine Hamnett, ki je z njimi v osemdesetih letih skupaj z odebeljenimi črnimi črkami spretno pošiljala politično držo in sporočila. V desetletju, ki sta ga zaznamovala potrošništvo in hedonizem, je Hamnettova kot pionirka aktivistične mode z majicami izražala liberalna stališča, med katerimi je najbolj ostal v spominu trenutek z Margaret Thatcher. Po njunem srečanju in rokovanju je oblikovalka odpela plašč in razkrila majico z napisom »58 % Don't Want Pershing«, izjavo, ki jasno nasprotuje dovoljenju premierke, da ZDA postavijo jedrske rakete na britanska tla. Znana je tudi njena majica z napisom »Choose Life«, ki so jo navdihnila načela budizma in je bila uporabljena v kampanji za opustitev uživanja drog.
Majice s feminističnimi sporočili
Majice s sporočili so se uporabljale tudi v devetdesetih letih za pošiljanje sporočila o destigmatizaciji obolelih za aidsom, za opozarjanje na človekove pravice, strpnost in svobodo. S prihodom tabloidov in razvojem kulture slavnih se politični namen majice s sloganom izgubi in na sceno stopi že omenjeni senzacionalistični in komercialni. Šele s prihodom novega vala feminizma v začetku leta 2010 so majice z napisom spet postale politično obarvane, vendar se je pod to politizacijo skrival tudi komercialni duh, ki ga je aktivizem želel unovčiti. Tako je ulična znamka Whistles izdala majice z napisom »This is What A Feminist Looks Like«, a se je pozneje izkazalo, da so te iste majice izdelovale premalo plačane ženske na Mavriciju, ki so zaslužile 62 penijev na uro.
V polemiki se je znašel tudi francoski Dior, potem ko je oblikovalka Maria Grazia Chiuri, ki v svoje kolekcije pogosto vpleta feministična sporočila, predstavila majice s citatom »We should all be feminists«. Chiurijeva je sicer imela v mislih nigerijsko pisateljico in aktivistko Chimamando Ngozi Adichie, katere esej iz leta 2014 nosi enak naslov. Težava je v tem, da so se majice prodajale po visoki ceni 700 dolarjev in so bile interpretirane kot poskus zaslužka s feminističnim gibanjem, ki je bilo takrat v polnem razmahu. Čeprav je Dior del dobička od majic namenil neprofitni organizaciji Clara Lionel, ki jo je leta 2012 ustanovila Rihanna, je bil problem z luksuzno modo in aktivizmom vedno prisoten. Po Diorju so namreč znamke hitre mode vse hitreje izdajale majice s podobnimi napisi, v vsej zgodbi pa je pravo sporočilo postalo vedno manj pomembno, sam pomen zapisanih sporočil pa je postal priročen material za instagram fotografijo.
Primer, ki je dobil boljše kritike iz novejše zgodovine, je oblikovalka Kayla Robinson, ki je za svojo znamko Green Box Shop ustvarila majice z napisom »Why Be Racist, Sexist, Homophobic or Transphobic When You Can Just Be Quiet«. Priljubljena majica je postala hit, potem ko jo je na glasbenem festivalu nosil glasbenik Frank Ocean, ki se redko pojavlja v javnosti, a je s tisto majico jasno izrazil svoje mnenje. Ob tem je Robinsonova povzela citat iz objave Brandona Maleja iz leta 2015, kar je posledično sprožilo razpravo o kraji njegovih intelektualnih pravic z družbenih omrežij, ki še vedno niso urejena. Z enako težavo se je srečal tudi Dior, pa tudi oblikovalec Prabal Gurung, ki je leta 2017 na modno stezo poslal majico z napisom »The Future Is Female«. Tudi to sporočilo je bilo že znano – prvič se je pojavilo v sedemdesetih za Labyris Books, ki je bila prva ženska knjigarna, odprta v New Yorku. Fotografinja Liza Cowan je takrat fotografirala svoje dekle in glasbenico Alix Dobkin, oblečeno v majico z istim sporočilom.
Vse kaže, da sta tovrstna moda in aktivizem vedno v sivi coni, zato je pogosto tudi težko razbrati njihov pravi namen. Kljub vsemu pa zapisi na enostavnih majicah opozarjajo na pomembne teme, o katerih je treba razpravljati v javnem prostoru.
