Živila je leta 1949 ustanovila tedanja republiška vlada, podjetje pa je imelo na začetku 36 zaposlenih, in ker je šlo za veletrgovca, je prodaja potekala kar iz skladišča. Tudi ko se je družba povečala in odprla več prodajaln, je bila izkušnja nakupovanja v letih po drugi svetovni vojni še vedno zelo drugačna od nakupov v letu 2024.
Ni se vsa družina naložila v avto in se odpeljala v večji trgovski center, temveč se je pograbilo cekar in se sprehodilo do trgovine, se po potrebi postavilo v vrsto (samopostrežnih trgovin v tistih časih še ni bilo) in nato prodajalcu ali prodajalki za pultom zdrdralo vsebino nakupovalnega listka. Ponudba je bila neprimerno skromnejša – celo najmanjše sodobne špecerije imajo večjo izbiro, Živila pa so kot veletrgovec na samem začetku grosistično prodajala samo štiri izdelke: sol, sladkor, moko in maslo.
Sol z vagona na police
Cene so bile prilagojene takratni ponudbi, plačam in seveda valuti. Za ponazoritev – liter mleka je v tistih časih stal šest jugoslovanskih dinarjev, povprečna učiteljska plača pa je bila okoli 3500 dinarjev. Kupce je dodatno omejevalo pomanjkanje blaga, zato so tedanje oblasti uvedle karte, ki so določale, koliko je lahko kaka stranka kupila.
Fizični delavci so bili denimo upravičeni do težkih kart, sledile so še srednje (za uradnike) in lahke (za otroke), v posebni kategoriji s svojimi kartami pa so bili še kulturniki, krvodajalci in nosečnice. V Ljubljani je bila denimo najbolj znana prodajalna na karte pri Jelačinu pri današnjih Križankah, kjer so edini v mestu sprejemali kulturniške, krvodajalske in nosečniške karte.
Živila so se leta 1953 preimenovala v Mercator, saj je družba svojo dejavnost razširila še z zunanjo trgovino in želela je bolj reprezentativno in tudi bolj kozmopolitsko ime. Predlagal ga je Aco Burger z gospodarske zbornice, ki ga je navdihnilo ime slovitega nizozemskega kartografa Gerardusa Mercatorja – »mercator« je namreč latinska beseda za trgovca. Podjetje je raslo, odpiralo dodatne trgovine in seveda širilo ponudbo.
Adolf Osterc, direktor Mercatorja med letoma 1953 in 1974, se je pred leti ponosno izpostavil, da je družba z začetnih štirih ponujenih izdelkov prišla na več tisoč ob njegovem slovesu. Tisto so bili posebni časi za družbo in tudi trgovce. Ko so prišli vagoni soli, so jo tudi zaposleni v pisarnah pomagali pakirati, da so jo čim prej spravili na police, se je spominjal Osterc.
Borci za Mercator
V petdesetih letih so se začele omejitve pri dobavi blaga sproščati, nenadoma so si lahko ljudje nabavili večjo zalogo kave ali kakega priboljška. Mercator je krepil svojo ponudbo in tudi mrežo trgovin, odpiral je nove prodajalne in konec tistega desetletja je bil že največji grosist v Sloveniji, imel pa je tudi svojo bencinsko črpalko.
Konkurenca je bila huda, je o tistih časih dejal Osterc, ki je poudaril še, da se je politika zelo vpletala v gospodarstvo. A Mercator je rastel, saj je imel »predane ljudi, ki so delali s srcem,« je poudaril prednost svojega kolektiva, v katerem so bili po njegovih besedah borci za Mercator: »Mi smo bili zaljubljeni v razvoj Mercatorja. Vsi smo delali vse.«
Tudi ko so bile police še vedno bolj prazne, so pri Mercatorju skrbeli, da so bile založene bolje kot pri konkurenci, in kupci so to vedeli. Odprtja novih trgovin so bila zato pomembni dogodki za kraje in privabila so množice ljudi, ki so komaj čakali, da so se vrata odprla. Včasih sploh niso hoteli čakati: ob otvoritvi blagovnice v Ribnici je naval nepotrpežljivih kupcev celo polomil steklo vrat.
Leta 1966 je Mercator s pripojitvijo podjetja Sadje Zelenjava - Trgohlad ponudbo razširil s sadjem, zelenjavo, jajci, perutnino, mesom in mesnimi izdelki. Dve leti kasneje je s prodajo pralnih strojev, hladilnikov, štedilnikov in druge veletehnike postavil zametke sedanjih tehničnih oddelkov Mercatorjevih trgovin.
Prav tako so pri Mercatorju sledili evropskemu zgledu samopostrežnih trgovin, ki so hitro odpihnile prvotno skepso kupcev in sčasoma postale standard nakupovanja. Za dodatno prepoznavnost je poskrbela prepoznavna vizualna podoba podjetja: v 60. letih se je pojavil in zaslovel Mercatorjev M.
Izdatno pozornost je podjetje namenjalo tudi izobraževanju svojega kadra od trgovk in blagajničarjev do vodstvenih delavcev, dodatno pa so navezanost zaposlenih na podjetje krepili z organizacijo dogodkov, ki so združili Mercatorjeve delavce iz vse Slovenije. Športne igre Mercatoriada je eden takih dogodkov, ki so bili pomemben razlog, da so mnogi svojo poklicno pot začeli in končali v Mercatorju.
Krompir v Irak, zidaki za Bežigrad
V 70. leta je podjetje vstopilo že kot eden največjih trgovcev v Sloveniji, desetletje pa je končalo kot nesporni republiški prvak in kot eno treh velikih trgovskih podjetij tedanje Jugoslavije. Priključevanje drugih trgovskih podjetij, širjenje z dodajanjem kavarniške ponudbe, oblačil, igrač in drugih izdelkov, odpiranje vedno novih, vedno večjih trgovin, pa okrepljen poudarek na enotni podobi, vključno z enakimi oblačili prodajalcev, je Mercator vse bolj približeval modernim trgovskim verigam v tujini.
V osemdesetih letih je podjetje naredilo še dodaten korak naprej z enotno zunanjo podobo svojih trgovin. In že daljnega leta 1982 je začel Mercator v svoji kavarni Evropa ponujati malice za s seboj – nekaj, kar je danes samoumevno v trgovski ponudbi.
Istega leta se je začela gradnja impozantne Mercatorjeve poslovne stavbe za Bežigradom v Ljubljani. To je družba financirala na zanimiv način – z oskrbo delavcev SCT, ki so v iraški prestolnici Bagdad gradili letališče. Miran Goslar, direktor Mercatorja med letoma 1975 in 1993, je pred leti pripovedoval, da so za slovenske in jugoslovanske delavce v Irak tovorili tudi krompir, zaslužek iz tega posla pa je omogočil gradnjo najmodernejše poslovne stolpnice v tedanji državi. Mercator Mednarodna trgovina je bila v osemdesetih letih sploh ena največjih uvozno-izvoznih družb bivše države in temelj današnje Mercatorjeve mednarodne trgovine.
Trgovsko delo v tem desetletju so še vedno zaznamovala občasna pomanjkanja določenih izdelkov, a tega je bilo vedno manj. Podjetje se je trudilo kupce navezovati nase z darilnimi boni ter s klubom M in kuponi Mercator, Goslar pa je že v tistih časih sanjal o kartici zvestobe za kupce, ki bi nabirala nakupe rednih kupcev ter jih nagrajevala za zvestobo, a kartična tehnologija tedaj njegovi viziji še ni dorasla.
Prelomno leto 1999
Devetdeseta leta so prinesla ogromne spremembe v politiki in tudi trgovini. S privatizacijo so postali lastniki Mercatorja državni skladi in mali delničarji, a kar so kupci najbolj zaznali, je bila še bogatejša ponudba in številne novosti v načinu kupovanja. Mercator je odprl prvo 24-urno trgovino, prve cash & carry prodajalne, delovati so začele prve franšizne trgovine. Nadaljevalo se je priključevanje manjših trgovskih družb, po vsej državi so se začeli odpirati veliki, moderni Mercator centri.
A dve novosti, ki so ju kupci najbolj opazili, so bili izdelki Mercatorjeve lastne trgovske znamke, na prodaj po zelo ugodni ceni, in seveda slavna pika kartica. Sanje Mirana Goslarja so se uresničile leta 1999 in danes je ta kartica eden temeljev nakupovanja v Mercatorjevih trgovinah, ki imetnikom ponuja številne prednosti in popuste pri nakupih. Istega leta je v ljubljanski Šiški vrata odprl še danes največji Mercator center, ki kupcem ponuja preko 32.000 izdelkov.
Še vedno najboljši (in najbolje založeni) sosed
V novem tisočletju je podjetje še okrepilo svoj primat na slovenskem trgu. Danes ima okoli 30-odstotni delež, sodobni Mercator pa je v primerjavi z začetki pred 75 leti skoraj neprepoznaven. Iz skromnih začetkov s skladiščem in 36 zaposlenimi je danes zrasel ne samo največji trgovec v državi, temveč tudi največji poslovni sistem v Sloveniji, ki zaposluje 8400 ljudi (največ v državi), kupcem ponuja več kot 40.000 izdelkov, s široko ponudbo pa oskrbuje veleprodajne kupce, tudi javne zavode.
Ne samo kot največji zaposlovalec v državi, Mercator je v letu 2024 ključnega pomena za slovensko gospodarstvo. Nanj je navezana cela veriga domačih dobaviteljev in partnerjev, s katerimi ustvari za več kot 500 milijonov evrov prometa letno.
Poudarek na slovenskih izdelkih je še posebej izrazit z linijo Radi imamo domače, v okviru katere Mercator slovenskim kupcem prinaša izdelke številnih malih proizvajalcev, ki na ta način dobijo priložnost predstaviti se največji skupnosti kupcev v državi. Ne gre zanemariti niti Mercatorjeve skrbi za sicer rado prezrte skupine. Priljubljeni pripravljeni obroki Minute namreč nastajajo v Mercatorjevem invalidskem podjetju in so prejeli že ogromno nagrad strokovnjakov.
Čeprav spletna prodaja postaja vse pomembnejši način nakupovanja, je za mnoge izdelke kupcem še vedno ključno, da jih lahko vzamejo v roko, preden jih položijo v košaro. Ob velikem poudarku na rasti podjetja in njegovi sedanji velikosti je tako pogosto spregledano dejstvo, da ima Mercator največjo mrežo trgovin v državi in da v njej niso samo večji centri, temveč tudi množica manjših prodajaln, ki so za številne kupce edina možnost nakupovanja v domačem okolju.
V času, ko se trgovci selijo na obrobja naselij in je za obisk nekaterih trgovskih centrov nujno prevozno sredstvo, Mercatorjeve trgovine ostajajo prisotne v središčih naselij, naj gre za Ljubljano ali manjše, odročnejše kraje. Ob vsemu napredku, ki ga je prineslo nakupovanje v 21. stoletju, še vedno ostaja dragocena možnost skočiti po nekaj malenkosti k najboljšemu sosedu.
