Sledi razlaga iz vidika AEQ pristopa, avtorja Aleša Ernsta.
Vzemimo za primer žensko, ki se ji zdi, da je bolje, če je sama, saj ji je to veliko lažje, kot pa biti v partnerskem odnosu in v njem normalno funkcionirati. Treba se je zavedati, da enak občutek potem dobijo tudi otroci, saj jim starša s svojim odnosom, vedenjem in rezultati svojega vedenja ter s pomanjkanjem sposobnosti za urejevanja odnosa kažeta, kaj naj počnejo ali ne počnejo. Otroci se vedno učijo iz izkušenj staršev.
Za razumevanje sedanjih oblik odnosov je dobro pogledati v preteklost.
V preteklosti so bile družbene norme zelo nespremenljive, cerkev je zahtevala, da naj tistega, kar bog združi, človek ne loči. To je bila družbena norma, ki se v veliko generacijah ni prav nič spremenila. Tudi če je hčerka videla, da je bila mama v zakonu nesrečna, sama skoraj da ni imela možnosti, da bi ostala neporočena. Družba je namreč od nje zahtevala, da mora biti poročena, hkrati pa ženska sama, razen redkih izjem, niti ni mogla preživeti. Če je hotela imeti otroke in preživeti, je morala iti v zvezo z moškim.
Učenje na napakah staršev v preteklosti, ko ni bilo toliko možnosti in tako demokratičnega pogleda, da se lahko vsakdo odloča po svobodni volji, ni bilo mogoče. Otroci se niso mogli učiti na napakah staršev, ampak so bili primorani napake staršev ponavljati, saj jim okolje ni dopuščalo drugačne poti.
Danes pa okolje dopušča, da gredo otroci drugo pot, kar pa prav tako ni nujno vedno dobro - še posebej v primeru, ko se otrok odloči za samsko življenje, ker ga starši niso naučili, kako ustvariti funkcionalen partnerski odnos. Zmožnost, da lahko učinkovito funkcioniramo, sploh po 50. letu, je v bistvu samo ena - in to je, da imamo funkcionalen partnerski odnos z osebo nasprotnega spola.
Vse ostale opcije so bolj ali manj slabe oziroma nobena ni enako dobra. Lahko pa si oseba ustvari neke vrste iluzijo ali prepričanje, da je bolje, če si povsem sam. Seveda je bolje ali pa manj slabo biti sam kot pa biti v partnerski zvezi z neustrezno osebo, vendar pa to ni nikoli enako dobro, kot če si v partnerski zvezi s pravo osebo oziroma v urejeni in vedno bolj učinkoviti partnerski zvezi. To je idealna kombinacija za uspešno reševanje problemov in dvigovanje modrosti skozi življenje.
Čas ima na vsakega od nas dvojno funkcijo.
Prvi vpliv časa na nas je, da smo vsak dan malo starejši. Na začetku se naša sposobnost dvigovanja potencialne energije in gibanja, ki je nujno, da rešimo probleme, z odraščanjem počasi viša. Najvišja točka je nekje okrog 30. do 35. leta. Takrat smo na dobri točki med tem, koliko imamo energije in moči ter tem, koliko smo že učinkoviti v reševanju problemov.
Potem pa se začnejo stvari počasi premikati navzdol in se življenjska moč in sposobnosti začnejo počasi zniževati. Še posebej se to pospeši približno nekje od 45. leta naprej, ko telo zaradi entropije in vpliva časa začne vedno bolj izgubljati učinkovitost produkcije potencialne energije. To si lahko predstavljamo, kot da ima naš motor vedno manj konjskih moči, če uporabimo primerjavo z avtomobilom.
Pogojno pozitivni vpliv časa na osebo pa je v primeru, da z leti postajamo vedno bolj modri, vedno bolj izkušeni, pametnejši in učinkovitejši v reševanju problemov. V tem primeru ima naš motor sicer res vedno manj konjskih moči, vendar ima hkrati naš avto vedno manj naloženo prikolico oziroma ima avtomobil vedno manjšo težo.
To se zgodi zaradi tega, ker lahko z večjo modrostjo in izkušnjami več problemov rešimo in ustvarimo manj novih problemov. Tako je življenje lahko vedno lažje. Zaradi lažjega avtomobila nam tudi izguba konjskih moči motorja ne preprečuje, da gremo s tem avtomobilom še vedno lahko po klancu navzgor, kar pomeni, da se še vedno izboljšujemo in se dvigujemo ter s tem ne kršimo zakona časa.
Če pa z leti ne postajamo modrejši, bolj izkušeni in bolj učinkoviti pri reševanju problemov, potem motor še hitreje izgublja moč, hkrati pa naš avtomobil ne postaja vedno lažji oziroma je prikolica, ki jo vlečemo za seboj, vedno bolj naložena s problemi - v njej so še problemi naših staršev in starih staršev, saj so nespremenjeni vedenjski vzorci naših prednikov, ki jih imamo v podzavesti vedno bolj aktivni, zavest pa vedno šibkejša.
Tako lahko zelo hitro pridemo v položaj, ko nas motor več ne more povleči na hrib. Potem gremo najprej v stagnacijo in se vozimo po ravnem ter smo zadovoljni s tem, da ne gremo na slabše. Nato pa se recimo tam po 50. ali 55. letu začnemo spuščati pod hrib in se tolažimo s tem, da gre nekdo drug po bolj strmem hribu navzdol kot mi. Vedno lahko najdemo neko pozitivno plat, s katero se lahko potolažimo, vendar to ne reši naših težav.
Starši, ki so raje samski.
Vrnimo se torej k staršem, ki so raje samski kot v zvezi, saj jim ta ne uspe. Sporočilo samskih staršev otrokom je, da naj otroci ne gredo v partnersko zvezo, ker tisti, ki so jih učili ali pa jim dajali vzgled, kakšna sploh je partnerske zveza, niso imeli znanja, pravih izkušenj in zmožnosti ustvariti in obdržati kakovostno in trajno partnersko zvezo, v kateri bi imelo smisel biti z nekom, saj bi bilo življenje v partnerski zvezi lažje kot pa izven nje.
Otrok, ki ima možnost izbirati, ali hoče partnersko zvezo ali ne, ker mu okolje več ne pogojuje, da jo mora imeti, bo imel veliko večjo verjetnost, da zveze ne bo imel. Lahko bo imel morda istospolno partnersko zvezo, ker je bolj enostavna in kratkoročno lažja ter nudi kratkoročno več zadovoljstva, dolgoročno pa postaja vedno težja in vedno bolj zahtevna. Ali pa bo šel v partnersko zvezo z nečim, kar ima nižjo čustveno zrelost od človeka in je manj zahtevno od drugega človeškega bitja.
Kakovosten partnerski odnos je najtežje ustvariti z osebo nasprotnega spola, saj vsak spol deluje po drugem principu. Moški deluje bolj iz leve, ženska pa bolj iz desne možganske poloble.
Zato je ena od razlik, da ženska ni nikoli do konca zadovoljna, moški je pa zadovoljen prehitro. To je popolnoma normalno in naravno vedenje, ki je usklajeno s funkcijo in strukturo moških in ženskih možganov, ki se je razvila za boljše preživetje človeške vrste. Razlik je še veliko, a ta zelo vpliva na prekinitev partnerskih zvez v sodobnem času, ko okolje in družba več ne ustvarjata zunanjega pritiska na partnersko zvezo in ta tako lažje razpade kot v preteklosti.
Če sta oba dovolj čustveno zrela, se zavedata tega, da če ženska hoče funkcionirati pravilno, mora sprejeti, da je moški iz njene perspektive prehitro z vsem zadovoljen. Moški pa mora razumeti, da če hoče on funkcionirati optimalno, mora biti z žensko, ki pa ni iz njegove perspektive nikoli do konca zadovoljna.
Moški si tako želimo žensko, ki je hitro zadovoljna, kar pa dolgoročni ni dobro, saj ženska s tem, ko zahteva napredek sili moškega, da napreduje in čeprav pri tem dela napake, omogoča, da sta oba vedno boljša.
Ženske pa bi rade imele moškega, ki ne bi bil nikoli do konca zadovoljen, kar bi vodilo v perfekcionizem, ki pa zahteva odsotnost čustev in vedenje podobno stroju, saj je delati napake človeško. Tako vedenje moškega bi tudi vodilo v razpad partnerske zveze, saj bi lahko skoraj vedno našel boljšo kje drugje.
Umetnost partnerskega odnosa je iskanje kompromisov, to vemo vsi.
Kompromis je v tem primeru ta, da se ženska sprijazni s tem, da je normalno za moškega, da je zanjo preveč hitro z vsem zadovoljen, saj to omogoča obstoj zveze. Moški pa se mora sprijazniti s tem, da je za žensko normalno, da ni z ničimer do konca zadovoljna in to vzeti kot del paketa, ki omogoči stalen napredek, če je primerno uravnovešen.
Ko to enkrat sprejmemo, potem lažje razumemo to kot pogoj, da lahko ženske dobijo pozitivne vrednote in veščine od moškega. Moški pa lahko dobi vse pozitivno, kar mu lahko ženska ponudi, razen tega, da ni nikoli z ničimer do konca zadovoljna.
Če poznamo načine delovanja obeh spolov ki izhajajo iz njunih struktur, lahko partnerja opozorimo, če gre s svojim vplivom preveč v skrajnost in uravnotežimo odnos. Potem lahko postopno ustvarimo vedno bolj funkcionalen partnerski odnos, v katerem lahko razvijemo tako vedenje, da imamo vedno manj problemov in ne vedno več problemov.
Aleš Ernst iz učbenika AEQ odnosi 2. stopnje (starši-otrok)
YouTube kanal: AEQ, Facebook: AEQ metoda
Preberite si še: Aleš Ernst: "Naša podzavest ni prilagojena temu času, ker izhaja iz veliko težjega življenja."
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
