"Njegova ekscelenca, dosmrtni predsednik, Fevdmaršal Al Hadji doktor Idi Amin Dada, VC, DSO, MC, gospodar vseh zveri na zemlji in rib v morjih in na splošno osvajalec britanskega imperija po Afriki in še posebej v Ugandi." (uradni naziv nekdanjega ugandskega diktatorja Idija Amina Dade)
Na sotočju Save in Donave že od nekdaj stoji utrdba, ki je sčasoma prerasla v mesto. Rimljani so mu rekli Singidumum, toda v zadnjem času se pogosteje uporablja Belo mesto oziroma, kot mu rečejo domačini, Beograd. Kraj je precej znan tudi v Sloveniji, saj je bila tam prestolnica skupne države. Mestu in deželi okoli njega od leta 2014 vlada Aleksandar Vučić, ki je pred kratkim zmagal na tekmovanju v metanju listkov v skrinjice.
Uradno so dogodku rekli volitve oziroma, kot se reče v tistih krajih, "izbor", ker naj bi volivci izbrali svoje predstavnike. Toda beseda "izbor" namiguje na obstoj izbire. Volilni upravičenci naj bi izvolili, izbrali svoje predstavnike, ki bodo reševali taka ali drugačna skupna vprašanja, toda to se v Srbiji že kar nekaj časa ne dogaja več.
Namesto tega so oblastniki ponovno organizirali tekmovanje v metanju listkov v skrinjice in potem oznanili, za koliko so zmagali. To je realnost, s katero se srečujejo prebivalci Srbije, kjer životarijo v moderni inačici avtoritarnega fašizma, tako imenovanem illiberalizmu.
Illiberalizem je izraz, s katerim številni moderni politiki označujejo svojo obliko vladavine. Gre za klasično diktaturo z dosmrtnim predsednikom, fevdmaršalom, gospodarjem nutrij in osvajalcem lokalnega kurnika, ki kljub vsemu ohranja videz urejene in zgledne demokratične države. V resnici v illiberalizmu ni nič demokratičnega, zglednega ali urejenega. Vsake toliko se meče neke listke v skrinjice, ostalo je samo puder.
Preberite še:
Lepe zastave lepo gorijo #kolumna
Dosmrtnih vladarjev smo se pri nas naveličali
Pred 33 leti smo v Sloveniji imeli prve demokratične volitve, kjer smo prvič lahko dejansko izbrali svoje predstavnike. Od takrat smo imeli še kar nekaj volitev in naša izbira redno prinaša spremembe, včasih dobre včasih slabe. Pred 32 leti smo Beogradu in njihovi avtokraciji rekli odločen: "Ne, hvala!" Odšli smo svojo pot. Le malo je takih, ki to odločitev resnično obžalujejo. Tokratni manevri v Beogradu so znova potrdili, da je bila odločitev prava in Beograda v Ljubljani nočemo.
Toda obstajajo tudi nekateri, ki se jim toži po preprostih časih enostrankarske diktature. Želijo si sistema, kjer sta zvestoba režimu in pretepanje napačno mislečih zanesljiva načina do oblasti, slave in deviz, predvsem deviz. Ni jih težko najti, so dobri prijatelji tako Vučića kot tudi njegovih illiberalnih prijateljev po Evropi. Ker smo se v Sloveniji odločili, da nočemo Beograda, so zato primorani improvizirati in gradijo Beograd v Ljubljani, ali še raje malo nižje po dolini Save, v Grosupljem.
Za takšne želje ne smemo imeti posluha. Dosmrtnih vladarjev smo se pri nas naveličali že s Habsburžani, sledila je dinastija Karađorđevićev in še Josip Broz za povrh. Tisoč in več let dosmrtnih vladarjev je menda dovolj, da o tem ustvarimo zgodovinsko mnenje. Zdaj si resnično želimo tako imenovanih "normalnih" predstavnikov ljudstva, ki se bodo kolikor toliko redno menjali. Ni težava, če nekdo vztraja na vodilnih položajih po 10 ali 15 let. Pogosto je to celo zaželjeno, saj v sistem vnaša določeno mero stabilnosti in trajnosti.
Preberite še:
Populisti nikoli ne rešijo težav, o katerih govorijo #kolumna
Ne pustimo lokalnim Vučićem, da delajo, kar želijo
Toda zelo veliko težavo še vedno predstavljajo tisti, ki se ne želijo umakniti še iz časov SFRJ. Poustvariti želijo preprost sistem, ki ga je diktiral Beograd in ga še vedno prakticirajo v Beogradu. Princip nesvobodne vlade, kjer vladarji sami odločajo, kdo je najbolj usposobljen, kdo najpametnejši in kdo lahko služi le kot tarča za policijske gumijevke, je nekaterim zelo blizu.
Pred generacijo smo imeli izbiro in zaželeli smo si nekaj drugačnega, boljšega, zveličanega. Zaželeli in izbrali smo liberalno demokracijo, kjer vladata medsebojno spoštovanje in napisana pravila, ne surova igra moči. Ta želja je legitimna in izbira sveta. Tistih nekaj posameznikov, ki se delajo za velike domoljube, vendar doma skrivaj objokavajo beograjske čase, bo prej ali slej moralo sprejeti, da za njihove želje ni posluha.
S časi enopartijske diktature smo pri nas opravili. Kar se dogaja v Srbiji, je svarilo, kaj se lahko zgodi pri nas, če našim lokalnim Vučićem, Orbanom in Erdoganom pustimo, da delajo, kar želijo. Ne dopustimo torej, da se sanje stoletij in delo desetletij izgubi, ker se nam ni ljubilo ukvarjati s prihodnostjo.
Ljubiteljem Beograda vedno ostane Beograd. Če jim je tako zelo lep, naj gredo živet tja.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
