REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Novinar Chris Hedges: Katastrofo z jezovi v Libiji je povzročil imperializem Združenih držav Amerike

Novinar Chris Hedges: Katastrofo z jezovi v Libiji je povzročil imperializem Združenih držav AmerikeIntervencija Zahoda leta 2011 je spremenila Libijo iz ene najbolj uspešnih afriških držav v državo, ki ji vladajo oborožene tolpe, v kateri se trguje s sužnji, z brezupnim gospodarstvom. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Zahodna sprememba režima v Tripoliju, izvedena v imenu človekovih pravic, po doktrini R2P (Odgovornost za zaščito), je uničila tako Libijo kot Irak, piše Hedges.

Katastrofa, ki se je pred kratkim zgodila v Libiji, ko je voda predrla dva dotrajana jezova, je posledica ameriške in zahodne intervencije v Libiji leta 2011, ki naj bi bila storjena v imenu demokratizacije in spodbujanja človekovih pravic, kar je notorna laž, piše za spletno stran Common Dreams slavni ameriški novinar Chris Hedges, dobitnik Pulitzerjeve nagrade, ki je bil 15 let tuji dopisnik New York Timesa z Bližnjega vzhoda in Balkana.

»Prišli smo, videli smo in on je umrl,« je leta 2011, ko je med ameriškim in bombardiranjem zveze NATO umrl libijski voditelj Moamer Gadafi, v smehu dejala Hillary Clinton:

Gadafi seveda ni bil edina žrtev v Libiji, državi, ki je bila nekoč ena najbolj uspešnih držav v Afriki.

Predsednik ZDA, ki je bil najbolj odgovoren za intervencijo, ki je bila izvedena izven dovoljenja VS OZN je bil takrat Barack Obama.

Naravnost ironično je, da je Obama pred tem prejel Nobelovo nagrado za mir.

Libija, se spominja Hedges, je bila država z brezplačnim zdravstvom in šolstvom, s pravico do brezplačnega stanovanja za vsakega prebivalca, s subvencionirano elektriko, vodo in bencinom, z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo in eno najvišjih stopenj pismenosti na afriški celini.

Libija v času Gadafija: Upor pod taktirko Zahoda. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zdaj je Libija razdeljena med vojskujočimi se tolpami.

Kaos, ki je sledil intervenciji Zahoda, je povzročil vsesplošno krajo orožja, ki je kmalu preplavilo črni trg.

Velik del tega orožja je končal v rokah Islamske države.

Civilna družba je prenehala delovati.

Novinarji poročajo, da priseljence iz Nigerije, Senegala in Eritreje v Libiji prodajajo kot sužnje.

V kaosu, ki ga je za seboj pustila intervencija ZDA in lakajskih evropskih držav iz zveze NATO je propadala in propadla infrastruktura Libije, vključno z električnimi omrežji, naftnimi polji in - jezovi.

Utopični socialni inženiring je vedno katastrofalen.

Nazadnje, ko je močno deževje, ki ga je povzročila nevihta Daniel, preplavilo dva propadajoča jeza, Derno in Bengazi, je za seboj pustilo približno 20.000 mrtvih in okoli 10.000 pogrešanih.

Utopični socialni inženiring je vedno katastrofalen, ugotavlja Hedges.

To ustvarja vakum moči, ki samo povečuje trpljenje tistih, za katere utopisti trdijo, da jih želijo zaščititi.

»Razdrobljenost državnih mehanizmov za obvladovanje katastrof je poslabšala razmere v Libiji,« je priznal profesor Petteri Taalas, generalni sekretar Svetovne meteorološke organizacije.

Taalas je dodal, da bi »večina žrtev« preživela nevihto Daniel, če bi v državi obstajala »normalna meteorološka služba«, ki bi »izdala opozorila«, po katerih bi »uprava za izredne razmere lahko evakuirala ljudi«.

Toda zahodna sprememba režima v Tripoliju, domnevno izvedena v imenu človekovih pravic, po doktrini R2P (Odgovornost za zaščito), je uničila tako Libijo kot Irak, opozarja Hedges.

Žrtve letošnjih poplav v Libiji so zato posledica zahodne »humanitarne intervencije«, zaradi katere služba za pomoč ob nesrečah v Libiji ne obstaja več, trdi Hedges.

Protesti v Derni, Libija. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

»Mi (Zahod) smo odgovorni za trpljenje Libije. Po katastrofi, ki smo jo nekoč ustvarili, (Američani z neokolonialnimi zavezniki iz Evrope) radi pozabimo, da te države sploh obstajajo,« našteva zahodne grehe do Libijcev Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Utopični inženiring je velika družbena transformacija, skoraj vedno nasilna, ki jo vodijo tisti, ki nas prepričujejo, da poznajo resnico, poudarja avtor.

Ti »inženirji« z Zahoda uničujejo sistem in družbene institucije, v jalovih prizadevanjih za uresničitev svoje »vizije«.

Zgodovina je polna primerov utopičnega inženiringa, ki so ga izvajali jakobinci, komunisti, fašisti in zdaj globalisti ali neoliberalni imperialisti.

Libija je tako kot Irak in Afganistan postala žrtev prevar, ki so jih širili tako imenovani humanitarni intervencionisti: Barack Obama, Hillary Clinton, Ben Rhodes, Samantha Power ali Susan Rice.

Liberalci so prostituirali svoje domnevne vrednote, poudarja Hedges.

Obamova administracija je oborožila tako imenovane uporniške sile v Libiji.

Uradnih podatkov o točnem številu žrtev v Libiji ni. Tudi NATO po sedemmesečnem bombardiranju Libije leta 2011 ni uspel prešteti libijskih žrtev. Skupno število ubitih in ranjenih verjetno znaša več deset tisoč ljudi. Večinoma civilistov!

Od leta 2011 do 2020 je bilo uradno zabeleženih 8.518 mrtvih in ranjenih, od tega 6.027 civilnih žrtev.

»Libijsko gospodarstvo sta prizadeli državljanska vojna in pandemija covida-19,« je aprila letos poročala Svetovna banka.

»BDP na prebivalca se je med letoma 2011 in 2020 zmanjšal za 50 odstotkov,« navaja poročilo.

»Gospodarska rast v letu 2022 ostaja nizka zaradi nadaljnjih motenj v proizvodnji nafte,« poudarja poročilo Svetovne banke.

Poročilo Amnesty International o Libiji za leto 2022 je enako mračno: »Oborožene milice in varnostne sile še naprej samovoljno zapirajo na tisoče ljudi. Številni protestniki, odvetniki, novinarji in aktivisti so podvrženi mučenju in zlorabam.«

Poročilo Amnesty International o Libiji za leto 2022 je nič manj mračno: »Oborožene milice in varnostne sile še naprej samovoljno zapirajo na tisoče ljudi. Številni protestniki, odvetniki, novinarji in aktivisti so podvrženi mučenju in zlorabam.«

Poročilo Amnesty International opisuje Libijo kot državo, ki ji vladajo oborožene tolpe in kjer so kršitve človekovih pravic, vključno z ugrabitvami in spolnim nasiljem, zelo razširjene.

Poročilo dodaja, da je »libijska obalna straža ob podpori Evropske unije prisilno vrnila na tisoče beguncev v Libijo, kjer so bili podvrženi mučenju, umorom, spolnemu nasilju in prisilnemu delu.«

To potrjujejo tudi poročila misije ZN za podporo Libiji (UNSMIL).

Velik del zalog orožja iz Libije je bil premeščen v sosednje države. V Maliju je orožje iz Libije spodbudilo upor Tuaregov, ki je destabiliziral tudi to državo.

Orožje iz Libije je povzročilo tudi dolgotrajno vojno med vlado Malija in džihadisti, kar je spodbudilo še eno francosko vojaško intervencijo z okoli 400.000 novimi begunci.

Orožje iz Libije je doseglo tudi druge dele Sahela, vključno s Čadom, Nigrom, Nigerijo in Burkino Faso.

Beda in poboji, ki se širijo po Afriki iz razkosane Libije, so posledica domnevnega boja Zahoda za demokratizacijo in promocijo človekovih pravic.

Povod za napad na Libijo je bil nič manj zlagan - Gadafi naj bi želel začeti vojaško operacijo za zatiranje upora v Bengaziju, ki bi povzročila civilne žrtve.

V tem je toliko resnice kot v ameriških obtožbah, da je Sadam Husein imel orožje za množično uničevanje.

Kot opozarja Hedges, niti Gadafi niti Sadam Husein nista postala tarči zahodnih bomb zaradi tega, kar sta naredila lastnemu ljudstvu, temveč zato, ker imajo njuni državi velike zaloge nafte, ki so bile v času njune vladavine zunaj nadzora Zahoda.

Poleg tega sta oba, tako Gadafi kor Sadam Husein podpisala naftna sporazuma s Kitajsko in Rusijo.

Ob tem je Gadafi dovolil ruski floti dostop do pristanišča v Bengaziju.

16 resničnih razlogov, zakaj je bil Gadafi umorjen: 1. V Libiji ni bilo položnic za elektriko, elektrika je bila za vse državljane brezplačna. 2. Obrestne mere za posojila ni bilo, banke so bile državne, posojilo državljanov po zakonu 0 odstotka. 3. Gadafi je ljudstvu obljubil, da ne bo kupil hiše za svoje starše, dokler vsi v Libiji ne bodo imeli doma. 4. Vsi mladoporočenci v Libiji so prejeli 60.000 dinarjev od vlade, da bi lahko kupili lastna stanovanja in ustvarili svoje družine. 5. Izobraževanje in zdravljenje v Libiji sta bila brezplačna. Pred Gadafijem je bilo le 25 odstotkov tistih, ki so znali brati, med njegovo vladavino 83 odstotkov. 6. Če so Libijci želeli živeti na kmetiji, so prejeli brezplačne gospodinjske aparate, semena in živino. 7. Če zdravljenje v Libiji za kakšno težjo bolezen ni bilo mogoče, bi država financirala 2300 $ in namestitev ter potovanje na zdravljenje v tujino. 8. Država je financirala 50 odstotkov cene pri nakupu avta. 9. Cena bencina je bila 0,14 $ na liter. 10. Libija ni imela zunanjega dolga, rezerve pa so znašale 150 milijard dolarjev (zdaj so zamrznjene v zahodnih bankah po vsem svetu) 11. Če kak Libijec po šolanju ni dobil službe, bi mu vlada izplačala povprečno plačo, dokler si ne najde službe. 12. Del prodaje nafte v Libiji je bil neposredno povezan z bančnimi računi vseh državljanov. 13. Ženska, ki je rodila otroka, bi prejela 5000 $. 14. 40 štruc kruha je stalo 0,15 $. 15. 25 odstotkov Libijcev je imelo diplomo. 16. Gadafi je snoval največji namakalni projekt na svetu, znan kot BIG MAN PROJECT, da bi zagotovil razpoložljivost vode v puščavi. »Če je to bila 'DIKTATURA', se sprašujem, kaj je demokracija,« je zapisal nek Kanadčan na družbenem omrežju X (prej Twitter). Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Sidney Blumenthal, dolgoletni svetovalec ameriškega predsednika Billa Clintona, je poročal o svojih pogovorih s francoskimi obveščevalci o resničnih motivih francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja za posredovanje v Libiji.

Blumenthal trdi, da si je Sarkozy prizadeval za »večji delež libijske nafte«, ponovno vzpostavitev vojaške moči Pariza v Libiji in konec Gadafijevih poskusov, da bi Francijo izrinil iz frankofonske Afrike.

To so bili »zločini« Gadafija v Libiji.

Pravi zločini Zahoda pa vedno ostanejo skriti za bleščečo retoriko o demokraciji in človekovih pravic.

»Ameriški eksperiment«, ki je zgrajen na suženjstvu, se je začel z genocidom nad ameriškimi staroselci, Indijanci, spominja Hedges.

Pripovedi o drugi svetovni vojni, ki služijo kot opravičilo za intervencije, so gola laž, dodaja Hedges.

ZSSR je uničila nemško vojsko veliko preden so se Američani izkrcali v Normandiji. Američani so brutalno bombardirali Nemčijo in Japonsko ter ubili na stotisoče civilistov.

Vojna v južnem Pacifiku je bila brutalna, živalska, zaznamovana z rasizmom brez primere, mučenjem in rutinskimi usmrtitvami ujetnikov. Jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija je še en grozljiv vojni zločin ZDA.

ZDA rutinsko uničujejo države, ki so nato tarča nacionalizacij ameriških in evropskih korporacij, kot se je zgodilo v Čilu, Iranu in Gvatemali.

Poleg tega je Washington podpiral genocida v Gvatemali in Vzhodnem Timorju. Malo kaj v ameriški zgodovini lahko upraviči trditev o »edinstvenih ameriških vrlinah«.

Zahodni mediji minimizirajo ali popolnoma ignorirajo zločine, ki so jih zagrešile ZDA v Iraku, Afganistanu ali Libiji. Ker ZDA ne priznavajo Mednarodnega kazenskega sodišča, noben ameriški voditelj ni odgovarjal za te zločine.

Zagovorniki človekovih pravic so postali del imperialnega projekta. Širjenje ameriške moči je, kot trdijo, sila, ki se »bori za dobro«.

Zagovarjajo doktrino R2P, sprejeto leta 2005 na svetovnem vrhu ZN, po kateri se od držav zahteva, da spoštujejo človekove pravice.

Če so te pravice po mnenju ZDA kršene, lahko Pentagon in ameriški zavezniki posredujejo. Miguel d'Escoto Brockmann, nekdanji predsednik Generalne skupščine ZN, je že leta 2009 posvaril, da bo R2P lahko zlorabljen »za upravičevanje samovoljnih in selektivnih intervencij (ZDA) proti drugim državam«.

»Od konca hladne vojne se je ideja o človekovih pravicah spremenila v opravičilo za posredovanje ZDA,« piše Jean Bricmont v knjigi »Humanitarni imperializem: Uporaba človekovih pravic za prodajo vojne« (Humanitarian Imperialism: Using Human Rights to Sell War).

»Od konca hladne vojne se je ideja o človekovih pravicah spremenila v opravičilo za posredovanje ZDA,« piše Jean Bricmont

Kredo teh humanitarnih intervencij je izjemno selektiven.

Sočutje zadeva le žrtve, ki so tega »vredne«, medtem ko so »nevredne« prezrte.

Vojaško posredovanje Zahoda je bilo dobro za Iračane, Afganistance in Libijce, ne pa tudi za Palestince.

Človekove pravice so menda svete, ko Bela hiša govori o Kubi, Venezueli ali Iranu, v ameriških kazenskih kolonijah pa so nepomembne.

O klavrni usodi novinarja in ustanovitelja WikiLeaksa si je na letošnjem zasedanju Generalne skupščine OZN upal spregovoriti le predsednik Brazilije Lula da Silva.

Preganjanje disidentov in novinarjev je zločin, če se to dogaja na Kitajskem ali v Rusiji, vendar ne, če sta tarči Julian Assange ali Edward Snowden.

O klavrni usodi novinarja in ustanovitelja WikiLeaksa si je na letošnjem zasedanju voditeljev držav v Generalni skupščini OZN upal spregovoriti le predsednik Brazilije Lula da Silva.

Požel je odobravanje in aplavz s strani predvsem predstavnikov Globalnega juga.

Na isti seji sta navzoči tudi predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon.

Da se bo vladna koalicija, če jo bo sestavil Robert Golob, zavzela tudi za to, da bo Julian Assange spuščen na prostost, je bil del predvolilnih obljub strank Gibanje Svoboda, SD in Levica.

Zdaj o tem ne črhnejo niti besede več ne Golob, še manj pa Fajonova ali Luka Mesec in Asta Vrečko.

Ni dvoma, da ima novinar Chris Hedges še kako prav, ko sklene svojo analizo katastrofe v Derni z besedami, da utopični socialni inženiring vedno povzroči katastrofe.

To ustvarja vakuum moči, ki povečuje trpljenje tistih, za katere utopisti trdijo, da jih ščitijo.

Moralni bankrot liberalnega razreda v ZDA in Evropi, na Zahodu je popoln.

Liberalci so prostituirali svoje domnevne vrednote, zaključuje Hedges.

Ker so nesposobni prevzeti odgovornosti za pokole in nesrečo milijonov ljudi, ki so jih izzvali, iščejo še več uničenja, da bi domnevno »rešili svet«.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke