Predlog Razvojne strategije za sodobni ples 2024–2028, ki ga je v javno obravnavo včeraj ponudilo ministrstvo za kulturo, na kratko pa ga je predstavil državni sekretar Marko Rusjan, poskuša zaznati glavne težave tega področja ter opredeliti smer njegovega razvoja, tako dolgoročno kot v prihodnjih štirih letih. »Predlagana strategija je del širših sprememb kulturnega modela in je nastala vzporedno z novo Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo in spremnim akcijskim načrtom,« je pojasnil Rusjan. »V njej so izpostavljeni ključni izzivi, vizija, poslanstvo in smernice razvoja sodobnega plesa, a tudi njegovega vpenjanja v širši družbeni okvir.« Javna razprava bo trajala en mesec; zadnji rok za oddajo komentarjev in pripomb na predlog strategije je 21. marec.
Široko zasnovane rešitve
Kot je poudaril Rusjan, je strategija nastajala v okviru delovne skupine za sodobni ples oziroma v sodelovanju ministrstva z različnimi strokovnjaki s področja sodobnega plesa – ki je, kot ugotavljajo v osnutku strategije, kljub dolgoletni zgodovini ter številnim uspehom ustvarjalk in ustvarjalcev eno od najbolj prekariziranih umetnostnih področij pri nas. Ustvarjalci večinoma delujejo v neprimernih delovnih in uprizoritvenih prostorih, podpora njihovemu delovanju pa je v pretežni meri odvisna od kratkotrajne projektne logike javnih razpisov, zlasti tistih, ki so namenjeni nevladnim organizacijam ali samozaposlenim v kulturi – večina delujočih na področju ima namreč status samozaposlenih v kulturi ter izrazito nizke in nestanovitne prihodke. »Kot velik primanjkljaj področja se je skozi čas pokazala odsotnost osrednje javne institucije, ki bi bila vozlišče praks in ustvarjalcev iz Slovenije in mednarodnega prostora, a tudi gonilo različnih podpornih dejavnosti,« dodaja državni sekretar.
Poleg prekarizacije in na splošno negotovih pogojev dela ter neobstoja osrednje javne ustanove strategija zaznava še štiri ključne izzive področja – in sicer pomanjkanje vadbenih, produkcijskih in uprizoritvenih prostorov; pomanjkanje celostnega pristopa k podpornim, mednarodnim in drugim aktivnostim; potrebo po redefiniciji kulturnega ekosistema sodobnega plesa v okviru uprizoritvenih umetnosti in potrebo po decentraliziranem pristopu. Naštete zagate naj bi rešili s peterico razvojnih ciljev; to so sistemska podpora za sodobni ples, katere ključni ukrep je ustanovitev krovnega javnega zavoda, internacionalizacija, medsektorsko povezovanje, decentralizacija in pa izboljšanje pogojev dela in pravic samozaposlenih v kulturi na področju sodobnega plesa – del česar je seveda tudi povišanje javnih sredstev za sodobni ples.
Decentralizirani javni zavod
O vseh podrobnostih zasnove načrtovanega javnega zavoda za sodobni ples, ki naj bi ga vzpostavili najkasneje do konca leta, Rusjan sicer še ni želel govoriti, a kot je mogoče razumeti, bo ustanovljen v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Povedano drugače, zavod naj bi deloval decentralizirano ter imel prostore v več različnih občinah, sicer pa ga strategija označuje kot »ustvarjalno, raziskovalno, rezidenčno, skupnostno, medgeneracijsko, izobraževalno in vključujoče stičišče«, ki bo skrbelo za razvoj področja sodobnega plesa, umetniško produkcijo in profesionalni razvoj ustvarjalcev, pa tudi za medsektorsko in medpodročno povezovanje.
Zavod naj bi svoj program razvijal v sodelovanju z nevladnimi organizacijami ter samozaposlenimi v kulturi, razpolagal pa naj bi tudi s primerno infrastrukturo. Kakor navaja strategija, bo imel »večje število vadbenih prostorov, uprizoritveni in produkcijski prostor, multimedijsko dvorano, ob tem pa še skupnostni delovni prostor, prostor za razstave in konference in administrativne prostore«, toda tudi denimo specializirano knjižnico s čitalnico in arhivsko zbirko ter rezidenčno stanovanje. Prekarnost bo naslavljal z dobrimi pogoji dela, vključno z »mentorskimi shemami, znotraj katerih bo omogočal rast in nadgradnjo znanja predvsem mlajših ustvarjalk in ustvarjalcev«, še navaja strategija.
