Smeh nas treh
Med listanjem Dela me je pred časom pritegnil močan naslov Drvimo v svet, v katerem človek postaja odvečen. O tem razmišljam, ko mi na sobotno jutro zapiska prijateljevo sporočilo s selfijem prijateljske trojke ter pripis, da so v minulem večeru pravzaprav vsi ves čas gledali samo v telefone. Kako žalostno. Zagotovo so naši možgani čedalje bolj sprogramirani tako, da po zaslonih iščejo stvari, ki sprožijo endorfinske udarce. Pa vendarle …
Najprej o številu tri, o katerem pravijo, da ni fajn, ko gre za družbo. Ravno nasprotno, »Au contraire«, kot bi z aristokratskim tonom rekla grofica Violet Crawley, matriarhinja družine Crawley iz priljubljene angleške tv-serije Downton Abbey.
Sama sem nadvse rada predvsem v družbi treh. Že od malega. S sestro in sestrično smo imele nepozabno otroštvo in še danes držimo skupaj. »Ve tri ste hujše kot srbska mafija, ko stopite skupaj,« nas je pogosto rad zbadal sosedov fant.
V srednji šoli za oblikovanje in fotografijo smo s sošolkama Katjo in Uršo preživele nešteto trenutkov, ki jih lahko naniza samo najstništvo. S tremi enakimi srebrnimi motorji Tomos avtomatik smo – profesor slikarstva nam je rekel Sveta trojica – malone drvele skozi brezskrbni čas odraščanja. Kasnejše dogodivščine z mojima hokejskima kompanjonoma so bile prav tako neponovljive kot tudi z dvema Gašperjema, s katerima nas je najbolj povezovala umetnost.
Pravijo, da vedenjski vzorci tvorijo živčne poti, njih posledica pa postanejo naše nezavedne navade … Družba treh je res fajn. Posebej ta, v kateri sem zdaj in je ne bi zamenjala za prav nič na svetu. Za naš smeh treh ne potrebujemo telefonov.
