Šarlo akrobata
Zbudiš se ob 4.20 in takoj veš, da ne boš več zaspal. Kmalu jih boš imel šestdeset in vse bolj poredko se ti dozdeva, da ti bo na koncu le nekako uspelo zapreti ta vrata za seboj, sploh tako zgodaj, ko dimniki še niso visoko, kot bi morali biti. Kar storiš, je, da nagonsko vzameš slušalke in si z njimi zamašiš ušesa, da bi preglasil misli, ki ne pomagajo iz dvomov, ki se vlečejo iz noči v noč. Ne iz dneva v dan, ker podnevi je le malce bolje, čeprav še ne veš, zakaj. Tako, iz noči v noč, pa se živčno vrtijo dvomi, kot slabi pop komadi po radiu, ki ga je poslušal že tvoj oče, ki se je vendarle zbujal nekoliko kasneje. Vsaj potem, ko je zapustil visoke peči, kot bi dejali Idoli v svoji neuradni himni zgaranega proletariata, ki se še vedno budi vsak dan ob isti uri in hiti na svoja delovna mesta. Jaz se vsaj ne zbujam vedno ob istem času, teh pravic si še nisem priboril in si jih tudi ne bom, čeprav sem še vedno »mali čovek, koji želi preko crte«, kot mi ponavlja Milan Mladenović nekje globoko v slušalkah in mi navaja razloge, da je tako: »Njega guše propisane norme.«
Seveda, norme so tukaj zato, da te usmerjajo in počasi ubijajo. Ali boš ti zadavil njih ali pa bodo one tebe; tu ni vmesne poti, čeprav bi ti izbral ravno to, vmesno, ki ne boli. Vsaj ne tako zelo, kot boli ob 5.03, ko si začnem vrteti album Paket aranžman, ploščo, ki bi lahko bila nagrobna plošča moje generacije, nagrobna plošča, ki sveti kot prenosnik na kolenih, ob 5.04, ko se začne bombardiranje. Ne vem, zakaj ravno ta asociacija, ko zaslišim Šarlo akrobata, sveto trojico beograjskega novega vala, tujce, ki so se združili za nekaj komadov, čeprav so si bili tako zelo različni, da si bolj ne bi mogli biti, in me zalije tista znana mistična otožnost asfalta, nekje zunaj, na edinem tlaku minevanja, prekrvavljena z značajem tistega, ki si drzne začeti tako, kot začne Milan, ko nagovori punco, tako zelo samo in neodločno, da bi jo lahko ubil že en sam pogled, v nekem času, ko se je emancipacija še sramežljivo skrivala po praznih prehodih med stolpnicami Novega Beograda, Zagreba, Ljubljane. Ko so bili pogledi ravno tako zlobni, kot so danes, le da se danes umaknejo prej, kot so se takrat, in jim ne sledijo tisti zamaščeni nasmeški naslade. Ne, danes je prepovedano, še predno se zgodi, prepovedano je pomisliti, kaj šele storiti, čeprav je vse praktično isto, le tisti, ki kadijo, so občutno starejši in pijanci vse manjkrat omahnejo na asfaltu.
* * *
»Ljudi su zlobni, dok gledaju njene grudi, ljudi su zlobni, dok gledaju njen ten.« Glede tega se ni nič spremenilo in se tudi ne bo. Zato me ob poslušanju tega komada pograbi panika, napad sključenosti, tiha zaprisega, da ga ne bom nikoli več izdal, tako kot sem izdal nič koliko svojih besed, napisanih prepozno, v urah, ko dan prehiti naslado izpovedovanja in se zlo napase labilnosti tistih, ki niso znali ali še vedno ne znajo skriti svoje čustvene golote. Kot to dekle iz pesmi, ki je končala maturo in ne ve, kaj naj počne. Morda je danes le drugače in je težava ravno v tem, da po maturi vsaka še kako ve, kaj mora storiti; takrat pa je bilo vse odprto, kot kuhinjska vrata in sonce, ki je vstopalo samo, s pogledom iz nasprotnega bloka, natančneje, s sosedovega balkona, ki je nehote prisluhnil temu napevu sramežljivega osemnajstletnega dekleta, ki jo bo vzelo življenje, ne da bi sama prosila za to.
»Celoga života nečim joj pune glavu. Lutkice, krpice, suknjice su stvari za devojčice. Igrati lastiš ona nikada nije znala. Skuvati ručak nikad nije bila njena stvar. Ona se budi.« Kako je lahko nekdo ujel zadrego tako jasno in precizno, jo zapakiral v to malo vojno treh mušketirjev z inštrumenti, izmišljenimi bojevniki trapeza za vsakdanjo rabo. Ker to glasba je, kovček čustev in spominov za vsak dan, ko greš na pot, ne da bi poznal cilj. Ob 5.09, cele štiri minute kasneje. Dvakrat več, kot je navada za te fante, ki na fotografijah gledajo gor ali vsak zase, kot se je izkazalo, da je najbolje. Vsak zase in so se razšli z eno samo nagrobno ploščo Bistriji ili tuplji čovek biva kad …, temeljno ploščo za nove stolpnice idej, kasneje zrasle v naselje skupin in idej tam, kjer krokodili pojedo vse, tebe in mene, tebe in mene, tebe in mene, ponavlja Gile in njegov Električni orgazam. Punk bend iz srca urbanega Beograda, ki je dobro preštudiral svoje sovražnike, tako kot jih je Šarlo v naslednjem komadu, ob 5.12, Oko moje glave, iz katerega tečejo bolniki, s copati pod pazduhami in protezami v rokah, »napola su budni ali napola su ludi«.
* * *
Kje sem jaz, napol buden, ob petnajst čez pet, še vedno v temi neke zime, ki se vleče, kot meditativna erupcija Idolov: »Amerika, a ja kažem A, a ja kažem A, a gde je Amerika.« Jebi ga, tu je, povsod je, zdaj je povsod, je bila že takrat? Seveda, bila je, zato je to repetitivno nalaganje na dušo Balkanca, ki noče sprejeti stvarnosti in joče s plastičnimi solzami, ki so jih našli v morju, zalite v nečimrnost našega napredka, zastrupljenega do neba, zato je Plastika teh istih Idolov tako obupno podobna trenutku tega prezgodnjega vstajanja. Plastika, v kateri smo postrojeni kot lutke neznanih juter; plastika, kam naj jo dam, da ne bom sam z njo; plastika. »Plastika je moja hrana, možda sam plastičan i ja, ja sam u svome soliteru, otvori ču ti svoja vrata, da budeš isto ko i ja.« Ljubezenska pesem o plastiki, natanko tako in za povrh še punk pesem, nepreseženo, nepredelano, kot plastika, ki se do konca ponovi vsaj dvajsetkrat, da ni več dvoma.
* * *
5.18, »visoke peči podpaljujem ja, plamene zore bude me iz sna« in spet se mi zdi, da nekako bo in da bom vendarle vstal, čeprav je prijetno ležati v tem paketu, aranžirano ošabno sam, pokrit z jamstvom izgubljene preteklosti, ker »mi smo snobovi, tata plača sve račune, jer mi smo snobovi, hej, hej … Mi sterilni možda jesmo, al zato krivi nismo, jer naše tate, naše mame parama nas zasipaju i neka za nas drugi misle, mi sposobni zato nismo.« Kot sem že napisal, pred tedni, nekje drugje, je to komad o otrocih sreče, ki so se morali samo roditi, za preostalo so poskrbeli drugi in tudi glede tega se ni nič spremenilo, tako kot se ni spremenilo sporočilo grafita Dol z rdečimi buržuji, ki je nekako v času nastajanja Paket aranžmana onečedil eno od sivih ljubljanskih fasad in je danes še toliko bolj aktualen, zato bi se gotovo lahko zgodil znova, namesto tistega Zgarani in obubožani, uokvirjenega tam doli ob reki, ki so imeli manj sreče in se pozdravljajo z »več sreče prihodnjič«. Zato pa ima Koja prav, ko zapoveduje: napiši čim manj besed, ja, seveda, čim manj, za ta denar, čim manj, čeprav šteje še vedno več in na koncu, ob pol šestih: »Niko kao ja, niko kao ja … i nikad, niko kao ja.« Zapakirano, zamotano, zatemnjeno, odpeto do konca, na prvo, iz mesta, ki so ga pojedli krokodili, tako kot tega, v katerem pišem, še vedno aranžiran po tvojem okusu.
