Štorije iz gledališča: Tehnična vaja
Tako je z anekdotami, nikoli ne vemo, koliko je v njih resnice in prav zato tako zelo lepo ležejo na gledališko življenje, saj se tudi o njem največkrat sprašujete, drago občinstvo, koliko je v njem resnice.
Marjuta Slamič Foto: Peter Uhan
Pravega, enega in edinega odgovora na to nimam in verjetno ga nima nihče. Je pa res, da se tudi sami sprašujemo, do kod in od kam sega resnica v našem delu. Če čisto po resnici povem, večine anekdot, ki so meni ljube, ne morem javno napisati, saj so ali preveč pikre ali preveč divje ali pa sploh niso moja last in so zato popolnoma prepovedane. Koliko resnice je v zadnjem stavku seveda presodite sami. Našemu svetu, gledališkemu svetu, pripada ta pravica, da hodimo med stvarnim in nestvarnim, med svetim in vsakdanjim, med resnico in lažjo. Dragi bralci, dragi gledalci, polagam vam na srce, da v teh vrsticah, ki jih boste brali o gledaliških anekdotah, ne iščete resnice ali laži, temveč le res dobre zgodbe.
Ena redkih štorij, ki ni pikra, preveč divja in je moja last, je spomin na mojo prvo premiero v goriškem gledališču. Po dveh mesecih vaj je prišel dan “tehnične vaje”, kar v Sloveniji pomeni vajo, na kateri tehnično osebje postavi sceno in jo preizkusi. Jaz, nevajena tukajšnjega sistema, sem se te vaje zelo veselila, saj sem v Angliji, kjer sem študirala, izkusila, da je imeti celodnevno tehnično vajo za igralca čisti luksuz, saj lahko pred premiero do konca uskladi svoje delo s tehniko, z distanco pogleda na svoje delo, v miru, saj se režiser tisti dan ne ukvarja več z igro, ampak predvsem z usklajevanjem vseh elementov med sabo. Opremljena z malico, pijačo in vsem pripadajočim, sem bila po uri in pol sedenja v dvorani (pričakovanje je bilo veliko in vznemirjenost na višku) prijazno opozorjena, da je tehnična vaja namenjena le tehničnemu delu ekipe in da smo igralci pravzaprav nezaželeni. Bilo mi je nerodno in sem “zaglumila”, da seveda vem, a da me vsa tehnika tako blazno zanima, da bom na vaji kar ostala. Po par urah dolgčasa sem sita odcapljala domov. Tehnika je delovala brezhibno tudi brez mene.
Marjuta Slamič, članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica, ki jo bomo julija lahko videli v predstavah jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in Hiša Bernarde Alba