Zaradi pričanja Alojza Jamnika, nekoč visokega uradnika in člana uprave NLB, pred Logarjevo komisijo smo lahko dobili bolj poglobljen vpogled v tehnologijo cerkvene ekonomije, ki je pripeljala do zgodovinsko gledano enega največjih polomov vatikanske ekonomije.
Podrobnosti, ki jih je komisija z zaslišanjem dodala že znanim cerkvenim podjetniškim shemam, sestavljajo kontekst, iz katerega je razvidno, da je ves čas obstajala simbioza med staro esdevejevsko rdečo stranjo in cerkveno mrežo.
Na rdeči strani so zatrjevali, da vse počnejo v imenu nacionalnega interesa, na cerkveni pa so izgovore za svoje sheme poiskali v potrebi po zagotavljanju finančnih sredstev za pastoralno dejavnost in rekatolizaciji države. Rezultat je bil enak, institucionalna zloraba in finančni krah pa imata neverjetne razsežnosti.
Ekonomija kriptokomunizma
V zgodbi o izgradnji cerkvenega finančnega imperija je najbolj zanimiva združitev rdečega in črnega omrežja v bančnih strukturah. Kdaj natančno je nastala ta simbioza, je težko odgovoriti. Morda se je začelo konec osemdesetih let preteklega stoletja, ko je v finančnem inženiringu, ki je imel za cilj izvoz Elanovega denarja,
Slovenska cerkev vstopila v posel s konverzijami valut in manipulacijo deviznega tečaja jugoslovanskega dinarja. Morda je bila vstopna točka ustanovitev pida S-Hram, ki je nastal na relaciji SKD–Ivan Pušnik in je kasneje potoval v rdeče omrežje.
Tega prvega cerkvenega greha danes ni mogoče natančno definirati, je pa očitno, da z nastankom cerkvenih pidov, torej Zvonov, nastane dokončna stabilizacija cerkvene ekonomske mreže, vodena preko mariborske nadškofije in z aktivno podporo vseh drugih škofij in nadškofije.
Ključno v genezi te hobotnice je bilo, da je obstajal poseben sloj tako imenovanih kriptokomunistov, ljudi, ki so bili navzven cerkveno črni, navznoter pa popolnoma rdeči. Oziroma ljudi, ki kot dobri katoliki niso zamudili nobenega cerkvenega dogodka, hkrati pa niso zamudili tudi nobenega poslovnega sestanka z udbovskimi bančniki in finančniki.
NLB kreditna črpalka cerkvenih finančnih shem
Zaslišanje Jamnika pred preiskovalno komisijo je pokazalo nekaj ključnih elementov, ki so omogočali nastanek in širjenje cerkvene finančne sheme. Prvi ključni element je bil, da je NLB (po Jamnikovih besedah tudi druge slovenske paradržavne banke), vodila dve ključni družbi (finančna holdinga) Zvon 1 in Zvon 2 kot nepovezani osebi.
To je omogočilo, da sta se holdinga kreditirala vsak zase, če bi se kot povezani osebi, bi prišlo do preseganja izpostavljenosti slovenskih bank do enega in istega finančnega imperija oziroma do zamejitve zadolževanja. Ker tega ni bilo, se je vsaj NLB lahko mirno izpostavila do cerkvenega finančnega imperija, in krediti so se lahko nemoteno zlivali v cerkveno finančno hobotnico.
Jamnik je na zaslišanju sicer zatrjeval, da med Zvonoma 1 in 2 ni bilo formalne povezanosti, čeprav zakon o bančništvu že ves čas opredeljuje povezanost v smislu skupnega poslovanja, tveganja in lastnika.
Spomnimo, oba Zvona sta imela istega lastnika – Gospodarstvo Rast, katerega ključni lastnik je bila mariborska nadškofija, oba sta bila povezana po hčerinskih podjetjih in več zelo nepreglednih internih kreditnih in pobotnih poslih in oba sta na koncu povzročila enako in kolosalno škodo v bančnem sistemu – torej sta bila povezana tudi prek poslovnega tveganja, ki se je nazadnje realiziralo.
Drugi element kreacije cerkvene finančne pošasti je bilo zadrževanje bonitete obeh Zvonov na višji ravni. To je Cerkvi omogočilo, da je vsaj pri NLB dobivala kredite, ki so bili cenejši in hitreje dostopni ter manj ustrezno zavarovani, kot bi bili, če bi bila obema komitentoma odrejena ustrezna boniteta. Še več, omogočilo je podaljševanje in obnovo kreditov, o čemer bo še več besed. Skratka, omogočalo je hiter in poceni kreditni tok iz NLB v Zvona in povezane osebe.
Tretji element je bilo neustrezno zavarovanje, ki nikoli, niti v najboljših časih, za Zvona ni ustrezalo zahtevam, ki so sicer veljale. Še več, izvedeli smo, da so bili krediti zavarovani (do naložb Zvonov v BiH in v T-2) pretežno z netržnimi vrednostnimi papirji iz portfeljev obeh nekdanjih pidov. Povedano z drugimi besedami, zavarovanje je bilo ves čas prenizko in neustrezno. Posledično je bilo v primeru nezmožnosti odplačevanja kredita zaradi nelikvidnosti zavarovanje težko unovčiti, kaj šele po ustrezni ceni.
Jamnik je na zaslišanju sicer zatrdil, da ni bilo tako, saj naj bi vsaj lastniški deleži Cerkve v Heliosu, Mladinski knjigi in Cinkarni Celje, če bi bili vrednoteni ustrezno in ne prenešeni na DUTB, zadoščali za poplačilo kreditov. Toda kratek pregled poslovanja teh podjetij v času, ko so bila v sklopu cerkvenih podjetij, pokaže, da taka teza ne bi zdržala. Predvsem ne zaradi uporabe denarnih tokov teh podjetij v finančnem inženiringu Zvonov.
Četrti element je bilo podaljševanje in obnavljanje kreditov ter sestavljanje dolgoročnih kreditov iz kratkoročnih, tudi če za to ni bilo (v glavnem ne) nobene ekonomske in finančne logike. V javnosti je doslej že izpričano rekordno štirinajstkratno obnavljanje kredita, ki na koncu ni bil odplačan in priča, da so znotraj NLB razpadli prav vsi kontrolni mehanizmi, ko je prišlo do financiranja Zvonov in povezanih družb. V tem pogledu med Aktivo Darka Horvata in cerkvenima Zvonoma ni bilo nobenih razlik.
Dokapitalizacija Abanke Vipa, spopad za Petrol in čudaški posli s T-2
Prezrto Jamnikovo pričanje pred komisijo je razkrilo tri zanimive primere slepote regulatorja in delovanja črno-rdeče mreže v NLB. Prva shema z dokapitalizacijo Abanke Vipa je potekala takole: Zvonu 2 je bil odobren kredit, pri tem je bilo pojasnjeno, da gre pravzaprav za kredit, ki ga bo Zvon 2 posredoval Zvonu 1, ki naj bi imel predkupno pravico za delnice iz naslova dokapitalizacije Abanke Vipa.
Ni odveč dodati, da je ta kreditni posel potekal v obdobju, ko so na NLB vztrajali pri trditvi, da povezave med obema Zvonoma sploh ni in da gre za dve neodvisni družbi. Zvon 1 je delnice seveda kupil, osnovni kredit Zvona 2 pa je bil zavarovan prav z delnicami, ki jih je kupil Zvon 1!
Ta kredit ni bil vrnjen, zavarovan je bil prav po tajkunsko s prevzetimi delnicami, kredit pa financiran pod pretvezo, da sta oba Zvona nepovezana in da ne pomenita presežene skupne izpostavljenosti NLB do obeh družb. V tem poslu je bilo torej narobe vse, kar je bilo mogoče, po strukturi ga sploh ni mogoče ločiti od poslov, ki jih je izvajala esdevejevska tajkunska elita.
Danes vemo, da je bilo poslovanje Zvona 1 od leta 2007 nerentabilno in da je bil holding prezadolžen, kljub temu so krediti še kar pritekali. V tem kontekstu moramo očitno na novo razumeti tudi posle z odkupovanjem Petrolovih delnic v spopadu med Istrabenzom in Petrolom. Krediti za nakupe teh delnic so prihajali preko povezane družbe Julius Ena (kasneje pripojen k Zvonu 1), pridobljeni so bili pri NLB.
Danes je precej dobro znana in popisana usoda T-2 in sužnjelastniški odnos, ki ga je Cerkev preko tega podjetja vzpostavila do podizvajalcev. Znano je tudi, da sta bili predvideni dve tranši sindiciranega kredita (sindikat je vodila NLB), realizirana pa je bila samo ena v višini 120 milijonov evrov, pri čemer zavarovanje ni bilo ustrezno vpisano, NLB pa je sama brez logičnega razloga minirala postopek prisilne poravnave in ostala brez vsega.
Malo manj znan je primer, ki ga je na zaslišanju Jamnika opisal član komisije Jernej Vrtovec. Zaradi zaustavitve drugega sindiciranega posojila v višini 80 milijonov evrov konec leta 2008 naj bi prišlo do dveh drugih kreditov, s katerimi naj bi družba T-2 delno poplačala dobavitelje. Kredita naj bi NLB dala januarja ali februarja 2008, in sicer Heliosu in Mladinski knjigi.
Ti podjetji naj bi celotno vrednost obeh kreditnih poslov posredovali naprej Zvonu, ki pa je do končnega uporabnika kredita T-2 preusmeril samo del tega zneska, preostalo naj bi poniknilo neznano kam. Jamnik je na zaslišanju zavrnil obstoj te kreditne konstrukcije.
Na teh točkah zgodbe o cerkveni ekonomiji ni več mogoče pojasniti na običajen način, torej s bančno-finančno logiko. Banka daje kredite, čeprav gre za finančne inženiringe, krediti so neustrezno zavarovani, kreditojemalci v previsokih bonitetnih razredih in z reducirano sposobnostjo poslovanja, stari krediti se ne vračajo in se stalno obnavljajo, kreditojemalci so razdeljeni in se ne vodijo kot povezane osebe, po pravilu pa krediti eni družbi poniknejo v nove kreditne sheme znotraj celotne mreže.
Odgovor na vprašanje, zakaj se je NLB izpostavljala nenormalnim tveganjem, nikakršnim donosom in kršitvi lastnih internih pravil ter regulacijam Banke Slovenije, je verjetno na dlani: ker se je lahko. In zakaj se je lahko? Zato, ker si je mreža, ki je vzpostavila finančne monstrume, kot so bili Aktiva, DZS, NFD, Sava, podala roko s Cerkvijo in omogočila nedotakljiv položaj cerkvene ekonomije.
Mreža
Za celovitost tega hitrega pregleda privilegirane pozicije cerkvene ekonomije pri udbovski NLB je treba identificirati oziroma ponovno razkriti mrežo, ki je bila vpletena v posle na relaciji Cerkev–NLB. Alojz Slavko Jamnik je bil član uprave NLB, njegov brat Janez Jamnik je bil solastnik podjetja Delfi, ki je izvajalo menedžerski prevzem SCT. Tretji brat Anton Jamnik je leta 2006 postal ljubljanski pomožni škof.
Podjetji SCT in Delfi sta bili komitenta NLB, LHB AG Frankfurt in LHB Finance tudi v času, ko je bil Alojz Jamnik član uprave NLB, kreditnega odbora NLB in kreditnega odbora LHB AG Frankfurt. Lastnik obeh Zvonov in drugih podjetij iz skupine Zvon je bilo podjetje Gospodarstvo Rast, d. o. o., ki pa je bilo v večinski lasti mariborske nadškofije, pravne osebe, neposredno povezane in v celoti koordinirane z ljubljansko nadškofijo, kjer je kot pomožni škof deloval Anton Jamnik.
Vloga Slovenske cerkve je v finančnem kontekstu vsaj neobičajna, predvsem pa kaže na neverjetno povezanost z rdečim omrežjem v slovenski ekonomiji in presega vse moralne razkole, ki nastajajo v državi na relaciji desno–levo. Tisto, česar očitno ne vemo, je to, da sta Cerkev in ostanki SDV že zdavnaj dosegla spravo. Spomenik te sprave je bila stolpnica TR2 paradržavne NLB na Trgu republike, račun za to spravo pa je bil izdan vsem nam.
