Zgodovina britanskega podjetja AC Cars se začne, ko je inženirju in ustanovitelju podjetja Johnu Wellerju finančno priskočil na pomoč londonski mesar John Partwine. To je bilo leta 1902, eno leto po ustanovitvi podjetja. Leta 1903 sodelovanje rodi prvi avtomobil, ki leta 1904 pride v prodajo. Vozilo se imenuje autocarrier, kar bi v prostem prevodu pomenilo samonos, in je primarno namenjeno obrtnikom za prevoz blaga. Ko podjetje leta 1921 prevzame dirkač Selwyn F. Edge, postane prvo vozilo inspiracija za novo ime AC cars, podjetje pa sloves po utilitarnih vozilih nadomesti z bolj športnimi ambicijami.
Velika depresija je leta 1930 lastništvo podjetja znova premešala in proizvodnjo preusmerila v bolj elegantna vozila, nato je druga svetovna vojna poskrbela za novo prekinitev. Podjetje je le s težavo preživelo povojno okrevanje, v začetku petdesetih pa je padla odločitev za iskanje sreče z vozili za mlajše in premožnejše stranke. Leta 1953 podjetje predstavi kabriolet z dvojimi vrati AC ace, leto pozneje pa še kupe različico s trdno streho AC aceca.
Dve teoriji izvora dizajna
Dizajn modela aceca je bil zelo privlačen, od kod so snovalci črpali navdih zanj, pa ni povsem znano. Ena od teorij pravi, da gre za dizajn, ki so ga za AC v izteku 40. let prejšnjega stoletja izdelali pri slovitem italijanskem avtomobilskem oblikovalskem podjetju Pininfarina. Povsem mogoče je tudi, da so se pri AC zgolj zgledovali po dizajnu Ferrarijeve barchette, ki so jo Italijani proizvajali do leta 1953. Aceca je podobna zlasti dizajnu barchettine karoserije, ki so jo izdelali pri podjetju Zagato za različico 166 MM panoramica. Aceca je tehtala relativno skromnih 962 kilogramov, kar so dosegli s cevastim okvirjem karoserije, ki je bil obdan z aluminijastimi paneli. Iz istega lahkega materiala je bil tudi blok motorja osnovnega modela. Avto je imel enakomerno razporejeno težo spredaj in zadaj, zato je bil odlično vodljiv tudi na slabših podlagah. Sploh hvalijo njegovo osredotočenost in odsotnost presežnih tresljajev med vožnjo. V oči pade tudi »hatchback« zadek avtomobila. Tega je leto prej v športne avtomobile uvedel Aston Martin z modelom DB2/4, aceca pa je postala drugi športni avtomobil s to oblikovalsko gesto. AC je avtomobil izdeloval ročno. Poleg aluminija in jekla so uporabili še jesenov les.
»Ta avto zame povzema stanje države po vojni. Vsi možgani druge svetovne vojne, ti ustvarjalni izdelovalci karoserij, oblikovalci bojnih letal in ladij, vsi ti ljudje so se zbrali in se vprašali, kaj bi počeli s temi veščinami? Vrgli so jih v ta avtomobil. Gre za praznovanje ustvarjalnosti v povojni Britaniji,« je nekoč v etru med vožnjo z aceco zaneslo Tima Shawa, voditelja britanske avtomobilistične oddaje Car SOS.
Najbolj prodajane z Bristolovim motorjem
Avtomobil so izdelovali od leta 1954 do leta 1963, so pa vmes zamenjali tri pogonske sklope. Do leta 1956 so v avtomobile montirali izključno AC-jeve vrstne 6-valjne 2-litrske motorje z aluminijastim motornim blokom in 90 konjskimi močmi (67 kW). Od leta 1956 dalje so se kupci lahko odločili tudi za motor podjetja Bristol Cars. Ta je slonel na predvojnem BMW-jevem dizajnu in je bil izdelan iz litega železa z aluminijastimi glavami šestih vrstnih valjev. Imel je 125 konjskih moči (93 kW), a je bilo mogoče izbrati tudi milejšo različico s 105 konji (78 kW). Modeli aceca-bristol so se izkazali kot najbolj priljubljeni. Prodali so jih 169. Sledili so klasični modeli s 151 prodanimi enotami. Različica z zmogljivejšim Bristolovim motorjem je imela najvišjo hitrost 190 kilometrov na uro, do stotice pa je pospešila v 9,3 sekunde. Med letoma 1961 in 1963 je podjetje v avtomobile začelo montirati tudi Fordove motorje iz Fordovega zephyrja. Ta je imel prostornino 2,6 litra in 101 konja (74 kW). Teh modelov so izdelali vsega osem. Vsi modeli avtomobila so imeli 4-stopenjski ročni menjalnik. Dimenzije avtomobila so medtem segale 390 centimetrov v dolžino in 155 centimetrov v širino. Medosna razdalja je bila 229 centimetrov.
AC je avtomobil javnosti prvič predstavil na londonskem avtosalonu v Earls Courtu leta 1954. Prototip je bil opremljen za ameriški okus in je premogel nekaj podrobnosti, ki jih v splošni proizvodnji niso uporabili. Med drugim je imel ploščato vetrobransko steklo in gume z belim obročem. Na avto so prav tako pričvrstili kromirane napise »aceca«. Avto je prepričal obiskovalce in avtomobilistične novinarje. Prislužil si je tudi naziv britanski avtomobil leta. Za osnovno različico je bilo treba v Veliki Britaniji odšteti 1722 funtov, kar z upoštevano inflacijo danes znese 69.000 evrov. Za različico z Bristolovim motorjem še nekaj več. Za tak denar se tudi danes dobi kaj dobro opremljenega in zabavno športnega. Ace in aceca pa sta s svojo uspešnostjo med drugim postavila teren za AC cobro, enega najslovitejših in največkrat kopiranih športnih avtomobilov.
