dolenjska

Dober dan, rojaki: Z očetom bi bil rad skupaj na odru

24.3.2024 | 15:00 | I. Vidmar

Elvis Homan med bobni in elektroniko (Foto: I. Vidmar)

Elvis Homan kvartet lani novembra v Krškem (Foto: I. Vidmar)

Elvisov rotterdamski orkester elektrofonskih improvizatorjev REIO (Foto: osebni arhiv)

Da so se naši ljudje odselili v tuje kraje, je bil največkrat vzrok iskanje boljšega življenja, delo, ki ga pri nas ni bilo dovolj, in boljši zaslužek. Reklo se je, da so šli s trebuhom za kruhom. Kako na podoben način poimenovati selitev mladih v iskanju znanja? Z glavo za znanjem? Tako nekako.

Kaj to pomeni, dobro ve tudi Elvis Homan, šentjernejski glasbenik, bobnar, ki je po končani srednji glasbeni šoli, umetniški gimnaziji, sedanjem ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet, kjer je na jazzovskem oddelku študiral bobne, opravil sprejemne izpite za študij na akademiji v Rotterdamu. Sam pravi, da ne bi šel v tujino, a ga je skupaj s pianistom Rokom Zalokarjem in basistom Dejanom Hudoklinom za to navdušil bobnarski kolega Jože Cesar. »Cesar si je potem premislil, mi trije pa smo šli delat sprejemne izpite in se tam predstavili kot bend. Uspelo nam je. Da bi šel študirat jazz v tujino, sem si sicer želel, a sam ne bi šel, tako pa mi je bilo lažje. Precej je k moji odločitvi pripomogel tudi moj tedanji profesor bobnov Janez Gabrič, Krčan, ki je prav tako študiral v Rotterdamu. Ko sem videl, kakšno znanje je prinesel od tam, sem si tudi sam želel poskusiti,« o odločitvi za študij v tujini pripoveduje Elvis Homan.

Ko se je jeseni leta 2013 odpravil na Nizozemsko, si ni predstavljal, da bo tam ostal tako dolgo, več kot desetletje. Študij je bil zelo intenziven. »Na srečo nas je bilo kar nekaj iz Slovenije, nekateri so študirali na klasičnem oddelku, drugi na jazzovskem. Eno leto nas je bilo na isti šoli kar petnajst Slovencev. Za tujce je bil študij v angleščini, za domačine ločeno v nizozemščini, tako da se nismo prav veliko družili z njimi. Če ne govoriš nizozemsko, te ne sprejmejo medse. Težko je prebiti zid, ki ga postavijo, da bi zaščitili svojo identiteto. Čeprav sem imel možnost, nisem šel na tečaj nizozemščine, a če si dolgo tam, se pač naučiš govoriti po njihovo. Smo pa tuji študentje živeli v nekem svojem mehurčku, tako da nisi imel niti pravega občutka, kje živiš,« o vzrokih, da se ni nikoli zares vključil v tamkajšnjo družbo, pojasnjuje Elvis. Edini domačin, s katerim se je tesneje povezal, je saksofonist Wietse Voermans, s katerim sta med drugim igrala skupaj tudi v Elvisovem kvartetu Quartzite.

Čeprav je načrtoval, da se bo takoj po diplomi vrnil domov, se to ni zgodilo. Diplomiral je leta 2017 in takrat se je v Rotterdamu med tamkajšnjimi glasbeniki in študenti toliko dogajalo, bilo je toliko sodelovanja in različnih zasedb, s katerimi je sodeloval, da je kar ostal. V Rotterdamu je ustanovil že omenjeni mednarodni kvartet Quartzite, s katerim je prejel drugo nagrado na tekmovanju Erasmus Jazz Prijs, bil je tudi član zasedbe Marco Apicella Trio, ki je osvojila prestižno prvo mesto na tekmovanju Leiden Jazz Award 2017, z obema sestavoma pa je več let sodeloval na festivalih po Evropi in nekajkrat nastopil tudi v naših krajih. V Rotterdamu je ustanovil orkester elektrofonskih improvizatorjev REIO, s katerim je pred dnevi končal turnejo, med katero so nastopili tudi na nekaterih festivalih. Slovenije sicer niso obiskali, morda pa jo kdaj bodo.

Ko je prišla epidemija covida-19, se je odločil, da bo še ostal na Nizozemskem in nadaljeval šolanje na podiplomskem študiju v Amsterdamu, kjer je magistriral iz sodobne kompozicije in elektronske glasbe. S tem si je zelo razširil glasbena obzorja in se podal tudi v vode sodobne klasične glasbe in na polje eksperimentiranja, kjer je nekoč oral ledino tudi njegov dolenjski rojak, danes 89-letni Vinko Globokar.

Čeprav je Elvis danes nekako razpet med Nizozemsko in Slovenijo, pa se v prihodnosti bolj vidi v domovini. Pravi, da to, kje glasbenik živi, niti ni tako pomembno, saj glasbeniki govorijo univerzalni jezik in se med sabo sporazumevajo s svojimi glasbili. Čeprav se je med podiplomskim študijem odmaknil od jazza in bobnov, nanje ni pozabil. Kar nekaj načrtov ima še tudi na tem področju.

Lani novembra se je v Krškem predstavil z odličnim kvartetom skupaj z izjemnim vibrafonistom Vidom Jamnikom, basistom Miho Korenom in Boštjanom Simonom, s katerim moči združujeta tudi v duetu, v katerem zvoku svojih akustičnih glasbil z različnimi elektronskimi in računalniškimi pomagali dajeta nove razsežnosti, pred kratkim pa sta zvočno v živo opremila kultni švedski nemi film Čarovnica (Häxan). Sodelujeta pa tudi z glasbo v plesnih predstavah. Poleg tega je Elvis pred časom že pripravil aranžmaje več skladb legendarnega Franka Zappe, ki jih želi izvesti s slovenskimi glasbeniki, med drugim bi rad končno enkrat na odru sodeloval tudi s svojim očetom, profesorjem trobil Tonijem Homanom, ki poleg francoskega roga, iz katerega je diplomiral, uči tudi trobento.

Iz februarske tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj