Dodatnih 1,2 milijona evrov za kopališče Ilirija (2)

Najhuje bo po moji oceni to, da bomo meščani in naši potomci za vedno izgubili Ilirijo ...
Fotografija: Tako imenovana streha sega do Celovške ceste po vsej dolžini meje parcele. Rob nadstreška je tako oddaljen od vhoda v objekt okoli trideset metrov in bo vhod v globoki temi. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Tako imenovana streha sega do Celovške ceste po vsej dolžini meje parcele. Rob nadstreška je tako oddaljen od vhoda v objekt okoli trideset metrov in bo vhod v globoki temi. FOTO: Leon Vidic/Delo

Bralci Dela smo hvaležni novinarjem, da nam od časa do časa povedo, kaj se zares dogaja okoli našega ljubega kopališča Ilirija, tako kot v članku pod zgornjim naslovom 6. aprila na 10. strani časopisa. Zadnje mesece z grozo opazujemo postavljanje orjaških jeklenih nosilcev za »streho«, na kateri že montirajo sončne panele.

Tako imenovana streha sega do Celovške ceste po vsej dolžini meje parcele. Rob nadstreška je tako oddaljen od vhoda v objekt okoli trideset metrov in bo vhod v globoki temi. Ta zaplet nastaja, ker želi investitor na eni strani imeti kar največjo površino sončnih panelov, na drugi strani pa mora ustreči Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Ljubljana, ki je zahteval, da »dokumentacija, na katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, zajema prenovo vhodnega objekta Bloudkovega kopališča, prezentacijo nekaterih kabin in postavitev kipa kopalke nad vhod …« Vhod bo torej v globoki temi, pa kaj zato! Nam bo vsaj vekomaj svetilo žareče sonce in omogočalo, da bo novogradnja, ki jo opazujemo, skoraj ničenergijska (povzeto po članku).

V članku je tudi omenjeno, da je graditelj Makro 5 Gradnje od Mestne občine Ljubljana (MOL) že prejel dodatnih 1,2 milijona evrov, kar je že dvanajsti dodatek k osnovni gradbeni pogodbi. Lahkoverni in marljivi meščani Ljubljane bomo vse te milijone pridno plačali s položnicami za komunalne storitve v prihodnjih nekaj letih. Najhuje pa bo po moji oceni to, da bomo meščani in naši potomci za vedno izgubili Ilirijo, v zameno pa bomo morali gledati sam »objekt«, ki spominja na prizore iz revirjev težke industrije!

Ponovno prosim investitorje, naj na tej lokaciji kljub vsemu ne naredijo nobenega muzejčka v spomin na inž. Stanka Bloudka. To bi bila nesramna žalitev velikega mecena in ustvarjalca. Pač pa bi se našel primeren prostor za spomin na inž. Bloudka v bližnjem Bloudkovem športnem parku, ki je bil po njem poimenovan daljnega leta 1961 (dve leti po njegovi smrti). Verjetno bi pri tem radi sodelovali strokovnjaki s Fakultete za šport v Ljubljani.

Preberite še:

Komentarji: