Res je, kar pravi Krivic, zakone je treba brati natančno in v celoti. Bi se pa moral Krivic, upoštevajoč njegovo dosedanje delovanje in intenzivno pojavljanje v medijih, zavedati, da je treba poleg predpisov natančno in v celoti brati tudi druge tekste, tudi če ne gredo v njegovo »zgodbo«. Tako bi ugotovil, da v mojem prispevku nikjer ni govora o tem, da je Jakliču že leta 2018 prenehal mandat. Z natančnim branjem bi tudi ugotovil, da je šlo v mojem prispevku za navajanje določb zakona o ustavnem sodišču in nič drugega.
Tako pa Krivic popolnoma zgreši poanto mojega prispevka, ko sem kritiziral mnenje ustavnih sodnikov, da bi bilo koristno, če bi zakonodajalec ustrezno dopolnil zakon o ustavnem sodišču, hkrati pa jim je popolnoma jasno, da svoje z zakonom dovoljene dejavnosti noben med njimi ni opravljal kot s. p. Drugače rečeno, čeprav se sodniki na eni strani zavzemajo za dopolnitev zakona o ustavnem sodišču (verjetno tako, da bi bilo izrecno določeno, da sodniki ne morejo opravljati dovoljene dejavnosti v obliki s. p.), pa nobenemu od njih do sedaj ni padlo na pamet, da bi to počel kot s. p. In konec koncev sem v mnenju poudaril, da v pravu obstajajo različne razlage predpisov (npr. namen zakonodajalca), če le ti ne opisujejo neke konkretne situacije, kar ustavni sodniki dobro poznajo in uporabljajo in kar je dodaten razlog, da zakona o ustavnem sodišču po mojem mnenju ni nujno potrebno dopolnjevati. Nenazadnje tudi zato, ker sem nazorno prikazal, kakšne davčne »prihranke« si je Jaklič ustvaril, ko je za svojo rabo izumil »in fraumdem legis«.
Toliko o tem. Matevž Krivic v nadaljevanju kramlja, da je Jaklič resda že morda kršil določbe zakona o visokem šolstvu, kar je prišlo v javnost pred kratkim, in da je sodnik Jaklič resda izigraval smisel zakona o gospodarskih družbah, vsekakor pa s tem ni kršil zakona o ustavnem sodišču (16. člen). Ali bi zaradi navedenega moral sam odstopiti, je po njegovem mnenju zahtevno in občutljivo moralno vprašanje. Krivic sicer misli, da bi moral odstopiti, predvsem zato, ker se je za ta by-pass odločil že na začetku svoje funkcije.
O čem pa sploh govori nekdanji ustavni sodnik Krivic, ko navaja, da gre za zahtevno in občutljivo vprašanje? Za koga je to vprašanje zahtevno in za koga je občutljivo? Nedvomno je na neki način občutljivo in zahtevno, če bi hoteli zadevo minimizirati ali pomesti pod preprogo, pa tudi za ugled ustavnega sodišča. Najbolj občutljivo in zahtevno pa je za sodnika samega, kar je seveda njegov in ne Krivičev problem.
In kaj pove njegovo stališče, da naj ustavni sodnik odstopi, ker se je za za by-pass odločil že na začetku svoje funkcije? Ali bi bilo kako drugače, če bi se za to odločil pred enim letom, enim mesecem ali dnevom? Krivic problem minimizira in preusmerja ter pozablja, da za sodnike obstaja etika, ugled v družbi, nepristransko odločanje, neodvisnost, visoka usposobljenost, vse to, kar je obsežno opisano v Kodeksu sodniške etike. Kot da ne gre za to, da sodnik ustavnega sodišča (domnevno) krši zakone, se gre davčno optimizacijo in oškodovanje državnega proračuna in se požvižga na ugled sodnika in ustavnega sodišča Republike Slovenije kot najvišje sodne institucije. Komu naj potem ljudje sploh še verjamejo?
Sam menim, da bi zakon o ustavnem sodišču res potreboval dopolnitve, pa ne tistih, ki jih imajo v mislih sodniki ustavnega sodišča, pač pa določbe o tem, kakšne vrednote mora zastopati kandidat za to funkcijo. Veljavni zakon za izvolitev sodnika ustavnega sodišča namreč določa tri maksimalno poenostavljene pogoje, in sicer, da je državljan RS, ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let. Sodniki tega sodišča te pogoje vsekakor izpolnjujejo, spremembe zakona pa bi morale vključevati omejitve, da med sodniki tega sodišča med drugim ne bi bilo prostora za ekstremistične nosilce idej, ki so v nasprotju z namenom delovanja ustavnega sodišča, kar se v realnosti dogaja.
Vladimir Dejan, Ljubljana
