Srečujejo se vsako leto

Dijaki, ki so na Učiteljišču v Ljubljani maturirali leta 1963, so ostali tako povezani, da se srečujejo domala vsako leto. Pred kratkim so se – tako kot lani – znova zbrali v Bitnjah pri Kranju.

Vsakoletna srečanja prirejajo v krajih, kjer bivajo in od koder nekdanji sošolci prihajajo. Potem ko so se ob lanski 60. obletnici mature srečali na domu sošolca Marjana Konjarja v Bitnjah pri Kranju, so se maturanti 5. b letnika ljubljanskega Učiteljišča iz generacije 1962/63 pred kratkim ponovno zbrali v tem gorenjskem kraju, za lokacijo ob 61. obletnici mature pa izbrali eno najstarejših gostiln, Gostilno Strahinc. Tam se je tretji petek v aprilu zbralo 18 od 32 nekdanjih sošolk in sošolcev. Prišli so iz različnih gorenjskih krajev, iz Ljubljane, Dolenjske, Notranjske in Zasavja.

»Bili smo z vseh vetrov, to je bila Slovenija v malem, po maturi pa nas je tok življenja odnesel na vse strani Slovenije, nekatere tudi iz nje. Nekaj je žal že pokojnih,« je povedal organizator letošnjega srečanja Marjan Konjar. Kot je pojasnil, so v njihovem letniku prevladovale dijakinje, fantov je bilo le osem. Po končanem učiteljišču je večina izbrala poklicno pot učitelja razrednega pouka, nekateri pa so nadaljevali šolanje na fakultetah. Glavnina je ostala v pedagoškem poklicu, tudi Konjar, ki je vseh 42 let poklicne poti ostal zvest Osnovni šoli Lucijana Seljaka, zdaj Osnovni šoli Stražišče. Začel je kot učitelj športne vzgoje, po 18 letih v telovadnici in na igriščih šole pa je kot ravnatelj kar 24 let vodil šolo, ki je v tistem času skupaj s petimi podružnicami veljala za osnovno šolo z največjim številom učencev na Gorenjskem. Upokojil se je leta 2006.

»Marsikaj se je spremenilo,« je ugotavljal in dodal: »Če bi bil vedež, bi ostal aktiven še kakšno leto. Mogoče bi se s tem rešil katere od nakopičenih bolezenskih težav.« Takoj po upokojitvi ga je namreč izdalo zdravje, kar je okrnilo njegovo zmožnost vključevanja v aktivnosti profesionalnega, družbenega in družabnega življenja.

V nagovoru nekdanjim sošolcem je Konjar izrazil zadovoljstvo, da so se zbrali v tako lepem številu in da ob prijetnem druženju obujajo spomine, vezane na dolgoletno prijateljstvo, ki so ga stkali že v mladih letih. »Zdaj bolj kot kdaj prej zame in za vse nas velja, da je človek brez prijateljev kot ptica brez kril.« Zahvalil se je nekdanji sošolki Urši Jordan iz Trbovelj, ki kot povezovalna nit že vsa leta vlaga energijo v organizacijo srečanj, zbrani druščini prijateljev pa kot namig, da se še srečajo v Bitnjah, izročil kratek zapis zanimivosti o tem kraju, ki sta ga v besedi in sliki pripravila skupaj z ženo Bredo, avtorico knjige o Bitnjah, vaseh na zahodnem robu Sorškega polja.