tularemija je bila do letošnjega leta v Sloveniji izjemno redka." />
PREPLAH

Porast nalezljive bolezni, ki je bila v mirovanju: vročina, mrzlica, glavobol, razjeda ...

Bolezen tularemija je bila do letošnjega leta v Sloveniji izjemno redka.
Fotografija: Po mišji mrzlici zdaj na pohodu še zajčja. Največ primerov so odkrili na severnem Primorskem. FOTO: Voranc Vogel, Delo
Odpri galerijo
Po mišji mrzlici zdaj na pohodu še zajčja. Največ primerov so odkrili na severnem Primorskem. FOTO: Voranc Vogel, Delo

Na Goriškem je kar nekaj preplaha povzročila bolezen tularemija, znana kot zajčja mrzlica. V zadnjem obdobju so le na Goriškem potrdili 17 primerov okužb z bakterijo Francisella tularensis, čeprav jo tam v zadnjih dvajsetih letih niso zaznali. Da gre za nekakšen izbruh bolezni, priča tudi podatek, da so v zadnjih 15 letih, od 2005 do 2020, po vsej Sloveniji skupaj odkrili 29 primerov, medtem ko so jih samo letos 18. Na vprašanja, kakšna bolezen je zajčja mrzlica, kako se širi in kakšne simptome ima okuženi in kako se zdravi, so nam odgovorili z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (Nijz).

Gre za nalezljivo bolezen živali (zoonozo), ki se lahko prenaša na človeka. Pri letošnjih okužbah v Sloveniji v Nijz predvidevajo, da je šlo za okužbo prek kontakta z okuženo živaljo (zajec), klopa, aerosolov in verjetno pri nekaterih tudi prek onesnažene pitne vode.

Tularemija je razširjena po večjem delu severne poloble. V različnih predelih ima različna imena: v ZDA jo imenujejo zajčja vročina oziroma zajčja mrzlica ali vročina umazanih muh, na Japonskem bolezen ohara, v Rusiji bolezen vodne podgane. Bolezen se pojavlja posamično ali v izbruhih.


Koliko primerov zajčje mrzlice ste v zadnjem obdobju odkrili in kje?

V letošnjem letu smo zaznali 18 primerov zajčje mrzlice, od tega 17 primerov v goriški statistični regiji in en primer na Gorenjskem.

Koliko je to v primerjavi s prejšnjimi leti?
 
Med 2005 in 2020 smo v vsej Sloveniji skupaj zabeležili 29 tovrstnih primerov, večinoma na Gorenjskem in v Prekmurju. Na Goriškem pa do letošnjega leta zadnjih 20 let ni bilo primerov tularemije.

Koliko letošnjih obolelih je potrebovalo hospitalizacijo?

V bolnišnico niso bili sprejeti vsi primeri, nekateri so se zdravili ambulantno.
 
Kako se zdravi tularemija oziroma zajčja mrzlica?
 
Zajčja mrzlica se zdravi z antibiotiki.
 
Kakšen je običajen potek bolezni? Je lahko tularemija smrtno nevarna?
 
Inkubacijska doba (čas, ki mine od okužbe do pojava prvih bolezenskih znakov) je večinoma kratka. Bolezen se pojavi običajno od tri do šest dni (lahko tudi en dan ali nekaj tednov) po okužbi. Pojavijo se nenadna vročina, mrzlica, glavobol, utrujenost, tudi bruhanje. Lahko se pojavijo še kašelj, bolečine v mišicah, žrelu in trebuhu ter driska. Telesna temperatura je pogosto visoka (nad 39 °C), pri nezdravljenih traja od dva do tri tedne. Pri nekaterih bolnikih vročina niha – nekaj dni je zelo visoka, potem se telesna temperature normalizira in ponovno po nekaj dneh naraste prek normalne vrednosti.



Potek bolezni in bolezenski znaki so odvisni od vstopnega mesta okužbe. Glede na mesto vstopa poznamo več oblik tularemije:

* Ulceroglandularna tularemija (tularemija z razjedo na koži in povečanimi bezgavkami): je najpogostejša oblika tularemije, pojavi se pri 75 do 85 % okuženih. Na vstopnem mestu na koži okuženih se pojavi sprememba, ki se v nekaj dneh razvije v razjedo z dvignjenimi robovi in ne boli. Značilno je tudi otekanje bezgavk (najpogosteje dimeljskih ali pazdušnih), ki se lahko zagnojijo. Pri nezdravljenih primerih lahko kožna razjeda traja več kot mesec dni, povečane bezgavke tudi več mesecev. Kožne spremembe so najpogosteje na prstih rok po delu z okuženimi zajci ter na spodnjih udih, presredku, trupu in na glavi po vbodu okuženega klopa.

* Glandularna tularemija (tularemija s povečanimi bezgavkami): to obliko ima 5-10 % odstotkov okuženih. Vstopno mesto je prav tako koža (dotik, ugriz okužene živali) brez nastanka rane. Potek bolezni je enak kot pri ulceroglandularni obliki. Za bolezen so značilne vročina in otekanje bezgavk, ki se lahko tudi zagnojijo.

* Okuloglandularna tularemija (tularemija z vnetjem očesne veznice in povečanimi bezgavkami): pojavi se pri 1-2 % okuženih. Vstopno mesto je očesna veznica. Okužba nastane zaradi stika z onesnaženimi prsti, vodo ali zrakom. V začetku se pojavi solzenje in fotofobija (preobčutljivost na svetlobo). Veke in predel okoli oči so otekli, na očesni veznici so znaki gnojnega vnetja. Bezgavke v bližini očesa so povečane in boleče.

* Pljučna tularemija: je najhujša oblika tularemije z visoko stopnjo smrtnosti. Nastane pri aerogeni okužbi (vdihavanju bacila) in hematogeno (s prenosom bacila s krvjo iz tularemičnega žarišča drugje v telesu). Pojavlja se predvsem pri laboratorijskih delavcih. Za bolezen je značilna vročina, suh kašelj, bolečina pod prsnico, oteženo dihanje.

* Orofaringealna tularemija (ustno-žrelna tularemija): pojavlja se pri 2–4 % okuženih, predvsem pri otrocih. Vstopno mesto je sluznica ustne votline in žrela. Najpogostejši izvor okužbe so onesnaženo meso in voda. Bolezen poteka kot akutno vnetje žrela in bezgavk na vratu. Žrelnici sta povečani, pokriti z oblogami ali razjedami. Prizadete bezgavke se lahko tudi zagnojijo.
Tifoidna ali septična tularemija: se razvije kadar pride do vdora bakterij v kri, ne glede na vstopno mesto.

image_alt
Mišje mrzlice vse več, najhuje v tem slovenskem kraju

 
Kako pride do okužbe s tularemijo?
 
Človek se lahko okuži na več načinov, odvisno od oblike tularemije, ki jih navajamo zgoraj.

Na kakšen način so se letos okužile osebe v Sloveniji?

Predvidevamo, da je šlo pri osebah za okužbo prek kontakta z okuženo živaljo (zajec), klopa, aerosolov in verjetno pri nekaterih tudi prek onesnažene pitne vode.

Lahko zaradi večjega števila obolelih govorimo o izbruhu tularemije?
 
Glede na to, da večina primerov med sabo ni povezanih, govorimo o sporadičnih primerih in ne o izbruhu. Zaznali pa smo  družinski izbruh tularemije, kjer so zboleli trije člani iste družine in pri katerih se je okužba verjetno prenesla prek pitne vode.

image_alt
Nova epidemija v Sloveniji: nekateri potrebujejo kisik, drugi dializo

 
Na kaj naj bodo ljudje pozorni, da se ne bi okužili?
 
Tveganje za okužbo zmanjšamo s preventivnimi ukrepi:

* kadar smo v naravi, uporabljamo repelente, ki nas ščitijo pred klopi,  komarji in drugim mrčesom;
* uporabljamo le varno pitno vodo iz nadzorovanih vodnih virov oziroma vodovodov;
* posebej moramo biti pozorni pri rokovanju z divjimi živalmi, se jih ne dotikamo, posebej če se nenavadno obnašajo in so že na videz bolne;
* mrtve živali poberemo in odstranimo z rokavicami ter odvržemo v komunalne odpadke ali pa še bolje, če jih najdemo v naravi se jih ne dotikamo;
* pri rokovanju z mesom divjih živali uporabimo rokavice in smo pozorni, da se ne poškodujemo;
* meso pred zaužitjem pravilno in zadostno toplotno obdelamo;
* preprečujemo dostop glodavcev in mrčesa do bivališč (zamrežimo okna, odprtine);
* pri čiščenju drvarnic se zaščitimo z masko (če je v naši okolici dokazanih več primerov tularemije);
* redno izvajamo postopke dezinsekcije, deratizacije;
* z živili rokujemo na varen način, ne onesnažimo jih z umazanimi rokami, umazanimi kuhinjskimi pripomočki,  umazanimi delovnimi površinami ali z onesnaženimi surovimi živili (mesom).



 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije