Kakšne bodo hiše za poplavljence
Arhitekti, ki so se udeležili natečaja za nadomestitvene hiše na poplavljenih območjih, so v iskanju rešitev za prizadete ljudi v treh regijah, Škofjeloški, Koroški in Savinjski, prepoznali svojo dolžnost, da pomagajo pri odpravljanju posledic največje katastrofe v zgodovini Slovenije, hkrati pa je bila to priložnost za boljše prostorsko načrtovanje podeželja. Zelo pomembno je, kot so poudarili, da je obnova prizadetih krajev kontekstualno usklajena.
Po mnenju večine sogovornikov so tipske hiše, ki so na trgu, vprašljive kakovosti z vidika tlorisnih zasnov, neprimerne pa so tudi za številna okolja. Kot poudarjajo, se značilnosti tradicionalnih hiš v škofjeloški, savinjski in koroški regiji ne razlikujejo bistveno, njihove nagrajene rešitve za prostostoječe stavbe oziroma hiše pa vključujejo lesene elemente ter predvidevajo različne fasade. Večina jih je zasnovana z osrednjim inštalacijskim oziroma servisnim jedrom, kar omogoča čim bolj prilagodljiv tloris in ne jemlje prostora z nepotrebnimi hodniki.
Dekleva Gregorič arhitekti (Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič, Martin Kruh, Jan Žužek)
»Tudi s sistemsko gradnjo je mogoče ustvariti bivanjski koncept, ki se prilagaja potrebam različnih družin, je pa bil natečaj zelo specifičen. Težko je zasnovati točno določene kvadrature, če ne vemo, ali bo družina potrebovala 85 ali 105 kvadratnih metrov veliko hišo, ali ima tri majhne otroke ali sta to mama in odrasli sin,« pravi arhitektka Tina Gregorič. Kljub temu, da je natečajna naloga za tričlansko družino predvidevala 105 kvadratnih metrov veliko hišo, so koncept zasnovali tako, da bo prizadetim omogočil večjo ali manjšo hišo, celo mini z zgolj 60 kvadratnimi metri.
Koncept sloni na dveh širinah hiše (6,4 metra in 7,9 metra), ki pa imata enako zunanjo širino, končno velikost hiše pa določi uporabnik z izborom njene dolžine. »Ožja hiša ima do zunanjih vertikalnih letev z napuščem pokrit zunanji prostor, pri širši hiši pa notranjost sega do zunanjih letev. S tem smo dosegli, da bi ob postavitvi teh hiš na enem prostoru tudi zaselek ali naselje bilo videti čim bolj enotno, kar se nam zdi pri obnovi teh podeželskih krajev še posebej pomembno,« je poudarila.
Tudi tloris so želeli pustiti čim bolj prilagodljiv, zato so inštalacijsko jedro (za kuhinjo in kopalnico) postavili v sredino hiše, tako je mogoče prostore organizirati čim bolj v skladu s potrebami. »Glede na posamezno regijo so mogoče različne fasade, naše rešitve pa predvidevajo tudi možnost različnega naklona strehe. Oblikovali smo še s hišo usklajen objekt, ki je lahko delavnica, garaža, skladišče ali gospodarski objekt,« je dodala.
Studio razvoj (Igor, Rok in Marko Primažič)
Po besedah Roka Primažiča je njihova rešitev dokaj preprosta, pomembno se jim je zdelo, da se pojavnost hiše vklaplja v vse tri pokrajine. Premislek so usmerili v to, da bi lahko hišo čim bolj prilagodili potrebam stanovalcev, različnih družin, hkrati pa bi ta ohranila celovitost zasnove.
»Hiše smo načrtovali tako, da se osrednji bivalni prostor odpira do mansarde. Če pa par dobi otroka oziroma se družina poveča, je mogoče zapreti tudi ta odprti del in tako pridobiti dodatnih 30 kvadratnih metrov, denimo, za spalnico ali otroško sobo,« je povedal sogovornik. Hišo je mogoče za eno sobo povečati s podaljšanjem strehe, tako lahko pridobijo prostor za delavnico, tudi garažo ali teraso. S tem po arhitektovih besedah ne bi zasedli oziroma pozidali cele parcele.
Notranjo organiziranost prostora je mogoče prilagajati, prav tako se z zasnovo okenskih odprtin pojavnost stavbe lahko uskladi z arhitekturnimi značilnostmi različnih regij. Njihova rešitev vključuje leseno ali ometano fasado, s tem so s sodobno interpretacijo sledili tradicionalnim hišam, ki so bile v Savinjski dolini in na Koroškem z več lesa, na Škofjeloškem pa ometane. »Poleg podobe se nam je zdelo pomembno, da se v okolje vključi s smiselnimi proporci, na katerih temelji tudi kakovostna vernakularna arhitektura,« je sklenil sogovornik.
MA arhitekti (Katja Aljaž, Matej Mejak in Janez Flerin)
Naloge se je trojica arhitektov, ki kot neobičajen natečajni izziv izpostavlja dejstvo, da je bilo treba v resnici zasnovati generično arhitekturo za neznanega naročnika, lotila z raziskovanjem slovenske arhitekturne krajine, ki se je v letih socialističnega samograditeljstva deloma porazgubila. V svojih rešitvah so jo želeli poustvariti kot odmev, vendar ne zgolj z zunanjo podobo, temveč skozi bolj skrite elemente, denimo s tem, da so sleme dvokapnice tako kot nekdaj predvideli vzporedno s plastnico oziroma naravno ravno ploskvijo v hribovitem svetu. Pa tudi z naklonom simetrične dvokapne strehe, pri kateri je po želji predviden tudi zaključek s čopom.
»Če upoštevamo, da smo morali zasnovati domovanja za tri pokrajine, v treh velikostih, za najrazličnejše oblike družin, lahko hitro ugotovimo, da gre za mnogotere situacije in tako za nabor rešitev na potenco, tako da je bilo najtežje začeti, ponotranjiti vse te parametre,« priznava arhitektka Katja Aljaž. Za izhodišče so si vzeli knjigo modernista in soavtorja Murgel Franceta Ivanška Enodružinska hiša: Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi, kjer so opisani dobri in slabi primeri te vrste gradnje.
»V hiši imajo bivalni prostori stik s terenom, ker pa je ta na podeželju pogosto nagnjen, smo vhod predvideli v medetaži. V pritličje smo umestili osrednji bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo ter dnevno stranišče, v nadstropju pa so spalnica, otroška soba in kopalnica,« je zasnovo podrobneje opisal arhitekt Matej Mejak.
Prispelo 21 elaboratov in kar 58 predlogov
Na natečaj ministrstva za solidarno prihodnost, ki so ga izvedli v sodelovanju z zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS), je prispelo 21 elaboratov, skupno pa kar 58 predlogov – za prostostoječo stavbo, dvojček in stavbe v nizu. Dvanajst je bilo nagrajenih, pet, ki jih predstavljamo, pa so bile nagrajene v kategoriji prostostoječe stavbe oziroma družinske hiše.
Kot je poudaril predsednik ZAPS Jernej Prijon na novinarski konferenci, je ob lanskih poplavah na plan prišlo veliko problemov gospodarjenja s prostorom. »Pred sabo imamo odgovor stroke, kakšna naj bo individualna gradnja v slovenskem prostoru prihodnosti. Ta je drugačna, kot so bile hiše, ki smo jih gradili v preteklosti. Danes moramo ob umeščanju in gradnji objektov upoštevati nove standarde ohranjanja narave, družbene odgovornosti in dolgoročne vzdržnosti. Razmere so se spremenile in prihodnost je vse manj predvidljiva,« je povedal Prijon in poudaril pomembnost umeščanja teh stanovanjskih objektov v prostor. Če se bodo rešitve izkazale za zanimive, ne bodo uporabljene le pri gradnji nadomestitvenih stavb v okviru popoplavne obnove, ampak bodo lahko uporabne tudi drugje. Jih je pa presenetilo, da na natečaju ni sodeloval nihče od ponudnikov montažnih objektov.
Anja Vidic, Grohar (Vidic Grohar arhitekti) Ana Jerman, Andraž Tufegdžić
Po besedah arhitekta Jureta Groharja je bil natečaj edinstvena priložnost, da tudi ljudem, ki (morda) nimajo denarja za arhitekta in hišo po meri, omogočijo projekt družinske hiše s sodobnim načinom bivanja in v nasprotju s preostalimi tipskimi projekti na trgu. Hišo so zasnovali okoli osrednjega servisnega jedra, ob obodni konstrukciji pa pas »odebeljene fasade«, ki omogoča, da si stanovalci v njej organizirajo še dodatne prostore, s čimer se lahko poveča uporabna površina.
»Po obodu, pod napuščem, je glede na potrebe uporabnikov ob izgradnji ali pozneje mogoče dodati še manjše sobe, shrambe, zimske vrtove, ganke in različne tipe senčil, s čimer smo nekako zadostili pogosti slovenski potrebi po samograditeljstvu, vendar v predvidenih prostorskih okvirjih,« poudarja sogovornik. Fasada hiše je tako polzaprta in polodprta, tam, kjer ni potrebe po okenskih odprtinah oziroma zasteklitvah, teh ni, saj podražijo hišo, hkrati pa se skoznje tudi lahko pregreva notranjost.
Debela fasada se je pri tradicionalnih vernakularnih hišah pojavljala zaradi načina izvedbe konstrukcij iz kamna ali polne opeke, ganki pa so imeli vlogo shranjevanja še nezrelih izdelkov. »Danes koncept debele fasade lahko reinterpretiramo in jo izkoristimo za individualizacijo hiše in tudi prilagoditve na različne parametre lokacije,« je prepričan sogovornik.
Biro Štornik (Andrej Štornik, Mojca Pušnik)
Kot poudarja arhitekt Andrej Štornik s Prevalj, se je za sodelovanje odločil, ker tudi sam izhaja z enega od območij, ki so jih lanskoletne poplave zelo prizadele. Po njegovih besedah je bila sicer predpisana kvadratura za stanovanjsko hišo za tri osebe 105 kvadratnih metrov nekoliko majhna, a hkrati dovolj velika, da ni ovirala kreativnosti. »Tradicionalno se hiše na Koroškem, Savinjskem in Škofjeloškem niso bistveno razlikovale, saj gre za geografsko podobne pokrajine, v prvih dveh so imele običajno masiven kamniti podstavek in leseni zgornji del, strehe so imele tudi čop, na Škofjeloškem pa so bile malce drugačne, tudi z ganki,« je povzel.
Njuna zasnova hiše temelji na krožnem tlorisu, ki ga omogoča združitev servisnih prostorov, kuhinjskega jedra, kopalnice, stranišča v osrednjem delu hiše, hiša pa se mikrolokaciji, topografiji, osončenosti, pogledom v naravo ali proti sosedom prilagaja z možnostjo različne zasteklitve. Funkcionalno in oblikovno sta objekt razdelila na bivalni del, ki je umeščen v pritličje, in spalni del, umeščen v streho objekta. »Osnovno enoto je glede na potrebe in število uporabnikov sprva mogoče povečati znotraj galerijskega prostora, v primeru dvodružinske hiše ali dvojčka pa modularna zasnova, ki temelji na dvometrskem rastru, omogoča širjenje po dolžini objekta,« je pojasnil Štornik.
